Pot sv. Jakoba v Sloveniji

Od 30. aprila do 4. maja 2025 je po primorski veji poti sv. Jakoba romala skupina avstrijskih romarjev. Že vrsto let prihajajo k nam in romajo po vseh vejah, vodi pa jih vedno nasmejana Lidija Vindis-Roesler. Z romanjem so začeli v naši romarski pisarni in v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani, kjer jih je pozdravil p. Tomaž Mikuš, župnijski upravitelj. Na Vrhniki jih je pozdravila Andreja Grahek, kot vsako leto pa jih je na celotni poti spremljal Bojan Kosi.

Veseli nas, da lahko našo pot predstavimo tudi tujim romarjem in da sodelujemo preko meja.  Naj se širi dober glas!

[Show slideshow]

Na sončen in vroč velikonočni ponedeljek se nas je v Grosupljem zbralo 15 “jakobčkov” in še en kuža, od koder nas je po krasni poti, s polno lepih doživetij vodila Jakobova romarka Marija Likovič. V grosupeljski cerkvi Sv. Mihaela smo dobili romarski blagoslov tamkajšnjega kaplana, nato pa smo šli skozi vas Peč najprej do Police, do cerkve sv. Jakoba. Tam je potekal blagoslov traktorjev, ki ga je vodil župnik Martin Golob. Še nas, ki smo prišli za traktorji, je hudomušno poškropil. Po blagoslovu smo šli v cerkev, kjer smo izvedeli novico o smrti papeža Frančiška. Zmolili smo za njegovo dušo in zapeli.

Pot smo kasneje nadaljevali proti najvišji vasici romanja, Blečjem vrhu. S poti se nam je ponujal lep pogled na vasico Polica, kjer smo ta dan doživeli toliko lepega, zabavnega, pa tudi žalostnega. Na Blečjem vrhu smo si ogledali cerkev Sv. Benedikta, ki je poznoromanska cerkev iz 13. Stoletja in ki je v 18. stoletju dobila elemente baroka. Videli smo tudi zaklad te cerkve  – starinsko ragljo, glasbilo velikonočnega tridnevja.

Na Blečjem vrhu smo se pri hiški Likovičevih okrepčali in bili deležni njihovega gostoljubja (vodnice Marije in njenega moža). Hvala. Za hiško pa stoji lepa družinska kapela.

Vračanje v dolino je potekalo večino časa po prelepi gozdni poti ob potoku Višnjica. Videli smo njena dva lepa slapova. Do njiju smo naredili nekaj korakov z naše poti v dolino. Del poti smo prehodili po isti trasi kot jo ima tudi “Pot dveh slapov” oz. v obratni smeri kot poteka pot sv. Jakoba.

Višnjica nas je pripeljala v idilično dolino, v kateri je vasica Dedni dol. Od daleč smo opazili romarsko cerkev Žalostne Matere Božje (s postajami križevega pota), katere izvor sega v 15. stoletje.

Zadnji del poti (2-3 km) do Višnje Gore smo hodili po asfaltu. Od tam smo se z vlakom vrnili domov.

Prelepa narava, prijetna družba, čudovito vreme, “obisk” treh cerkva in dan je bil izpolnjen ter notranje bogat.  Hvaležni za to bogato “pot v Emavs”.

Tehnični podatek o poti: 16 km, okoli 300 vm.

[Show slideshow]

Na peto postno ali kakor tudi imenujemo Tiho nedeljo smo tradicionalno romali na Žalostno Goro. Na pot smo šli iz dveh izhodišč in sicer z Rakovnika pri Ljubljani in iz Logatca.

V Ljubljani se nas je zbralo 6 romarjev. Po prejemu blagoslova pri Lurški kapeli smo se podali na pot. Prvi krajši postanek smo naredili pri Plečnikovi cerkvi v Črni vasi. Pot smo nadaljevali po prostranem barju do prve vzpetine; to je do cerkve sv. Lovrenca. Tu smo naredili odmor za malico in za kavo v bližnji gostilni. Sledil je vzpon na sv. Ano od koder so se začeli odstirati čudoviti razgledi na širšo okolico. Pot nas je nato vodila do cerkve sv. Jožefa in nato preko Preserja do Žalostne gore. Tukaj smo se srečali z romarji, ki so prišli od Logatca.

Iz Logatca smo poromali po lepi in zanimivi poti, a vendar nekaj daljši od poti preteklih let. Z vmesnim postankom za zasvojence s kofeinom, in oba sta prijala (postanek in kofein). Nato smo jo ubrali počez preko barjanskega prostranstva. Večidel po pravokotno speljanih poteh, na koncu pa kar po navdihu. Kljub jarkom, ki smo jih preskakovali (in so bili vodnati), je kopanje ostalo za domače opravilo. Na cilj smo prispeli ravno pravšnji čas. Pozdravili smo se z znanci, prijatelji, ki so pripešačili ravno iz nasprotne smeri.

Skupaj smo se udeležili križevega pota in nato sv. maše. Maševal je g. Franci Trstenjak.

[Show slideshow]