Nerazporejeno: K sv. Jakobu na Cerovcu v Radovljah | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Program romanj za leto 2022
Blagoslov žigov – od Stične do Police
V soboto, 12. 2. 2022, smo se ob pol devetih zbrali pred samostanom Stična, da poromamo po Jakobovi poti, kjer smo blagoslovili dve novi skrinjici z žigom, in sicer na Veliki Dobravi in na Blečjem Vrhu.
Prijetno srečanje starih in tudi novih romarskih prijateljev je bilo na sobotno jutro na dvorišču samostana Stična. Po vseh uradnih zadevah okoli covida, vmes smo imeli še nekaj časa za spoznavanje, smo imeli voden ogled prvega Krščanskega muzeja na Slovenskem. Bogastvo slovenske sakralne dediščine je pravi balzam za dušo, saj smo si v dvanajstih razstavnih prostorih lahko ogledali dragocenosti pisnega spomina srednjeveških rokopisov in njihovih ustvarjalcev, liturgično posodje, cerkveni tekstil, zbirko relikivarijev, Kozlevčarjevo zbirko starin in izjemen arhiv misijonarja Friderika Baraga. Poseben balzam za dušo je bil tudi ogled križnega hodnika, ki velja za enega najlepših gotskih križnih hodnikov na Slovenskem, samostan v Stični pa je še edini delujoči cistercijanski samostan na Slovenskem, katerega začetki segajo v daljno leto 1132. Med letoma 1428 in 1440 pa je tu nastal eden prvih pisnih spomenikov na Slovenskem, znan kot Stiški rokopis.
Po ogledu smo se najprej vzpeli v hrib nad Stično mimo še zadnjih hiš in nadaljevali pot naprej do kmetije »Pr’ Špan« v vasi Velika Dobrava. Prijazna družina je naklonjena romarjem, zato so nas prisrčno pozdravili s sladkimi dobrotami in tudi močnejšim okrepčilom, ki smo se ga vsi razveselili. Malo naprej v vasi smo se ustavili ob cerkvi sv. Jakoba. Duhovni vodja društva pater Miran Žvanut je blagoslovil skrinjico z žigom poti Jakobova pot Slovenije, ki bo odslej pred vhodom v cerkev. Veselje do petja in čaščenja Božjega nas je večkrat na sobotnem romanju še bolj povezalo skupaj in prevzeli so nas slovesni občutki pripadnosti društva.
Nadaljevali smo po novi varianti Jakobove poti do cerkve sv. Jurija v kraju Selo pri Stični. Tu nas je sprejel ključar in nam z žarom razložil, kako so obnavljali cerkev, da so danes tako baročni oltar kot tudi obnovljeni kipi resnični sakralni biser in ponos vaščanov na Jakobovi poti. Po ogledu cerkve in kratki malici smo nadaljevali naše romanje do kmetije Čož v hribovski vasici Leskovec. Predvideni krajši odmor s kavo in zavitkom nam je razvezal jezike in imeli smo krajšo predstavitev današnjih romarjev. Pred nami je bil le še zadnji del poti do Blečjega Vrha, kjer smo v cerkvi sv. Benedikta imeli sveto mašo, ki jo je daroval naš duhovni vodja pater Miran Žvanut. Po maši je bil še svečani blagoslov skrinjice z žigom sv. Benedikta ob vhodu v cerkev. Sledil je le še zadnji spust s kratkim vzponom, da ne bi pozabili na razgibano pot, do cerkve sv. Jakoba na Polici. Tu je bil tudi sestanek prijav za romanje v Sveto deželo.
Pot smo izkoristili tudi za pogovore, odkrivanje novih in utrjevanje starih romarskih poznanstev z marsikaterim koristnim nasvetom ter načrtovanjem romanj naprej. Kako naj bi bilo drugače v večinsko ženski družbi, ki se zna razveseliti tudi velikega ogledala ob poti. Z malo otroške radoživosti nam je zvabil še dodaten nasmeh na obraz in nas za nekaj let premaknil nazaj v mladost.
Hvala za organizacijo vsem, da je romanje ne le uspelo, ampak je bil čudovit dogodek.
Mag. Franceska Žumer
Fotografije: Igor Vidmar
Od Antona do Pavla
OD sv. ANTONA DO sv. PAVLA je osem koledarskih januarskih dni. Od Brezovice, kjer je cerkev posvečena prvemu svetniku, do Vrhnike, kjer je zavetnik drugi, je dvanajst kilometrov. Tradicija tega romanja Društva prijateljev Jakobove poti je že dolga. Še nikoli pa baje ni bilo tako lepega, sončnega dne, kakršen je bil današnji 30. januar. Sama sem pot prehodila samo v puloverju in skoraj že pogrešala kremo za sončenje. Še lepše pa je bilo vzdušje. Zdi se, da smo se domov vračali boljši – kakor se je tudi sveti Pavel, ko ga je še kot Savla čudežno spremenila njegova pot v Damask. Besede: “Jaz sem, Jezus, ki ga ti preganjaš,” so bile besede, ki so v Pavlovo življenjsko pot popolnoma spremenile. Od takrat, ko je v svoje dni sprejel dejstvo, da je Jezus njegov sopotnik in ne nasprotnik, je bil njegov oznanjevalec. Le kdo ne pozna številnih Pavlovih pisem, s katerimi je obogateno Sveto pismo, če ne drugih, zagotovo tiste : “Zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.” Tako se končuje znana Pavlova Visoka pesem (1 Kor 1,1-13).
Naša tokratno srečanje je bilo brez velikih čudežev, a polno tistih majhnih v naravi in v človeških srečanjih. Tudi tokrat smo torej zaključku tedna dali lepo in veliko piko na i.
Marjetica Škrlec
Romanje ima za Jakobove romarje še eno spominsko noto. V Dragomeru pri Brezovici že osmo leto počivajo telesni ostanki Stanislava Kvaternika, redkobesednega in duhovno bogatega pobudnika peš romanj iz Brezovice in skrbnika Jakobove poti. Na pokopališču na Vrhniki pa smo se lani poslovili od našega najvišjega po postavi, dobrosrčnega in vedno nasmejanega Jureta Zimška, ki je bil stalni udeleženec teh romanj v preteklih letih. Z drugimi našimi pokojnimi člani jih nosimo v svojih srcih in verjamemo, da se na naših srečanjih veselijo z nami. Zadnje štiri fotogarfije so prispevali romarji, ki so prišli iz Logatca in se zvečer tja tudi vrnili.
Svetopisemski mini maraton
Prejšnji teden smo se vključili v branje božje besede tudi člani molitvene naveze. Skupaj smo, vsak v zavetju svojega doma, imeli svoj mini maraton in prebrali Knjigo modrosti. Nekateri med nami so brali božjo besedo tudi v drugih skupinah, in so tako pomagali prebrati Apostolska dela in Psalme. Božja beseda se nas je tako doatknila na poseben način. Njen blagoslov pa smo klicali tudi nad naše brate in sestre ter na naše društvo.