Romarji smo že po naravi takšni, da pomagamo ljudem, ki jih srečujemo na svoji življenjski ali romarski poti. Vedno, ko v romarskih krogih izrečem stavek: »Človek živi zato, da pomaga drugim,« je ta takoj razumljen. Če samo pomislim na fascinantno priliko iz Svetega pisma (Mt 14, 13–21), ko deček, ki ima »samo« pet ječmenovih hlebov in dve ribi, vse izroči Jezusu in s tem svojim dejanjem nahrani pet tisoč mož … In čeprav je v tem primeru deček dal veliko, pa je včasih treba dati malo, da narediš veliko.
Zato ustanavljamo »Angele poti svetega Jakoba«, kot koordinatorja za karitativno dejavnost v DPSJS in za Angele poti pa imenujemo mag. Francesko Žumer. V nadaljevanju prilagamo njen zapis.
Za dodatne informacije pišite na franceska.zumer@gmail.com, kamor lahko posredujete tudi vaše predloge in pripravljenost za sodelovanje.
Angeli poti
Angeli nam vedno pomagajo, le prositi jih moramo in še bolj pomembno je, da se jim zahvalimo za pomoč! Tudi jaz se vedno pogosteje zavedam tega čudovitega angelskega daru, zato se zahvaljujem tudi za nazaj, za vse srečne zaključke, ki so se zgodili z njihovo pomočjo, pa se tedaj nisem zavedala, kako pomembna je zahvala. Angelov ne smem prezreti. To je bila moja prva misel, ko sem dobila povabilo za tole sodelovanje.
Romar roma po romarskih poteh k svetim krajem. V stoletjih nazaj so bili romarji resnično odvisni od dobrotnikov na poti. Tudi danes, v informacijski dobi, vsakdo z veseljem sprejme kakršen koli dar med potjo, naj bo to prenočišče, požirek pijače ali hrane, prostor za vmesni počitek, pogovor z domačini, kako in kje naprej po poti, ali spremstvo domačinov na delu poti. Slednje je v Sloveniji glede na objave v medijih še posebej priljubljeno. Pri tem ni pomembno ali posamezniki so ali niso Jakobovi romarji, saj je tudi zaradi covida Jakobova pot Slovenije postala zaradi rumenih školjk in puščic splošno poznana, priznana in resnično obiskana.
Tudi v Sloveniji večkrat hodimo od jutra do večera, ne da bi na poti naleteli na trgovino ali bar. Zato v različnih delih Slovenije na Jakobovi poti že delujejo dobrotniki, angeli poti. Tu so našteti samo nekateri. V Logatcu imajo opremljeno zavetišče z jogiji; v Trnovem pod Sveto goro imajo v zidani, a odprti čakalnici na avtobusni postaji knjigobežnico in avtomata za napitke in prigrizke ter kratko leseno klop za počitek. V župnišču Studeno ključar romarski standard dopolnjuje s prispevki svoje družine. Na Štjaku Natalija, tajnica KS, gostoljubno odstopi prostor v Domu krajanov, rada pa bi več sodelovanja tudi z Jakobovim društvom. Med potjo so tudi posamezniki, ki že nudijo brezplačno spanje romarjem, je pa potrebno poudariti, da tovrstna pomoč ne sme biti javno objavljena zaradi različnih inšpekcijskih služb. Lahko pa se tak seznam vodi interno znotraj društva in deli zaupanja vrednim, nikakor pa ne vsevprek, kar pomeni, da mora posameznik imeti dokazilo o romanju, tj. romarsko knjižico, kjer je razvidna njegova hoja, kajti le tako bomo ohranili in naprej zagotavljali kvaliteto storitev. Gotovo je po Sloveniji dovolj ljudi, ki z veseljem priskočijo na pomoč, le povabiti jih moramo. Slednje naredi vsakdo najlažje v svojem domačem okolju. To je tudi namen omenjene dejavnosti Jakobovega društva.
Vsak od nas najbolj pozna svojo bližnjo okolico tako glede strukture prebivalstva, lokalnih posebnosti kraja, njegovih naravnih in kulturnih znamenitosti, predvsem pa kje v kraju bi bil najprimernejši kraj oz. prostor za postavitev avtomata; kje bi se lahko prespalo oz. kje bi se dalo postaviti zasilno prenočišče za romarje; kje bi se lahko postavil lastni šotor ali najele od prebivalcev tistega kraja; kje je možen le kratek počitek v primeru slabega vremena; kdo je pripravljen ponuditi tudi samo telefonsko pomoč, odgovoriti na vprašanje ali ponuditi pomoč v obliki prevoza, npr. poškodbe, nujne prekinitve poti, bolezni; kdo je pripravljen prehoditi z romarjem del poti; kdo je pripravljen skuhati kavico, sprejeti romarja za pol ure in ga pogostiti oz. okrepčati; kdo je pripravljen ponuditi obrok romarju; kje lahko posameznik sam skuha kavico; lahko se zbirajo tudi materialna sredstva, npr. jogiji, odeje, kjer je prav tako potreben kriterij kvalitete; (samo namig, da to ni odpad, kot sem pogosto doživela v knjižnici ob podarjanju umazanih, raztrganih, plesnivih knjig – vse kriterije moramo postaviti in oblikovati vnaprej, da akcija ne zgubi svojega namena na eni strani in užaljenosti darovalcev na drugi strani ter se posledično izognemo vsem neprijetnostim), itd.
Pri tem je nujno zavedanje o upoštevanju različnih faktorjev, nenehnim iskanjem novih dobrin in pomoči, tekočim preverjanjem in vzdrževanjem, npr. osnovna higienska varnost, varnost in kakovost izdelkov v avtomatih z dopolnjevanjem oz. izločanjem artiklov, itd. Nujno je zavedanje, da je lažje nekaj vzpostaviti, mnogo težje je tisto tudi vzdrževati, da ustreza osnovnemu življenjskemu standardu tudi naprej, četudi gre »za romarje« in, kar je najpomembnejše, da vzbuja v človeku občutek zaželenosti, dobrodošlosti, spoštovanja, naklonjenosti, vrednosti.
Tako kot so vedno znova na delu markacisti, ki preverjajo in obnavljajo markacije zaradi vremenskih pojavov, vandalizma ali novih smeri, bo tudi tu potrebno še pred postavitvijo npr. avtomata, nujno poiskati osebo v tistem kraju, ki bo preverjala, popravljala, dopolnjevala, skrbela in sporočala o vseh spremembah, kakor tudi iskala nove dobrotnike in artikle. Prav tako bo nujno sodelovanje predstavnikov iz vseh vej Jakobove poti, ki bodo tudi osnovni nosilci telefonskih, informacijskih ali osebnih posredovanj informacij v tistem okolišu in dejanskemu nudenju pomoči, tj, da se konkretno nanje lahko obrnejo Jakobovi romarji, ter osebe, ki bo povezovala vse dejavnosti, vodila seznam teh oseb, imela na enem mestu zbrane vse podatke, poskrbela za obveščanje, usklajevanje itd.
Tako je moje videnje, mogoče bo kdo pomislil, da preveč zapletam, a ne moremo nekaj zagnati in vreči v zrak nedodelano in, kar je izjemno pomembno za utrip naprej, v tesnem sodelovanju z domačini. Vse zadeve bodo delovale samo, če bodo zanje živeli prebivalci kraja; le tako bodo ljudje ne le sprejeli zadevo, ampak bodo sami naklonjeno poskrbeli, popravili, kaj dodali in pogledali, kaj se dogaja, v kakšnem stanju je nekaj, pozorni bodo na vse, ki bodo šli mimo, še več, prebivalci bodo sami postali promotorji Jakobove poti in pomočniki romarjem obenem, le če se bodo počutili sestavni in koristni del velike verige romarjev, ne glede na to, ali sami so romarji ali niso. Tako bomo razvijali tudi socialni čut do sočloveka, osamljenost bomo zamenjali za druženje, spletale se bodo nove zgodbe in poznanstva, vsak posameznik se bo počutil koristnega nekomu in dodal svojemu življenju še eno vrednoto več.
Mag. Franceska Žumer
