Nazaj v planinski raj, Kredarica, 14. in 15. 8. 2022

V nedeljo, 14. avgusta, se nas je 10 prijateljev slovenske jakobove poti zbralo in odpeljalo na Pokljuko, kjer smo zapustili avtomobile in udobje vožnje ter se podali na romanje na Kredarico, k Mariji Snežni, z namenom, da še z drugimi romarji praznujemo največji Marijin praznik. Za naše društvo je to že kar tradicionalno romanje za Veliki Šmaren, kjer se spomnimo tudi ustanovitve našega društva, saj so bile prve pristopne izjave podpisane pred dobrimi 22. leti na vrhu naše domovine, na Triglavu.

Pot nas je vodila preko planine Konjščica ter Studorskega prevala do Vodnikove koče na Velem polju, kjer smo imeli prvo daljšo pavzo. Vreme je bilo lepo, občudovali smo lepe razglede na Triglav in na obe planinski koči pod njim, Planiko in Kredarico. Okolje nas je navdihovalo in spodbudilo, da stopimo še malce hitreje in da morebiti že isti dan osvojimo našega očaka, za kar se je odločila polovica skupine.

Nahrbtnike smo odložili pri koči in se odpravili v steno. Veselje na vrhu je bilo veliko, na vrhu smo srečali še ena jakobovo romarko, Marijo, ki je prišla tja z drugo skupino. Po obveznem fotografiranju smo se spustili nazaj do koče, se nastanili, pojedli večerjo in prisostvovali večerni sveti maši, ki jo je daroval jeseniški kaplan Tine Povirk, somaševala sta msgr. Miro Šlibar, upokojeni bolniški duhovnik, skrbnik kapele na Kredarici in pater Miran Žvanut, provincial slovenske province Družbe Jezusove, naš duhovni vodja. Večerni maši je sledila slovesna procesija z blagoslovom na vse štiri strani neba.

Preostanek večera smo izkoristili za opazovnje sončnega zahoda in za druženje, kmalu pa smo odšli tudi na zaslužen počitek.

V ponedeljek pa je zgodaj zjutraj, skoraj še v mraku, odšla na vrh Triglava še druga skupina romarjev pod vodstvom Mira in Matjaža. Vse čestitke tudi njim, veselje na vrhu je bilo neizmerno. Obvezno fotografiranje in nato spust do koče, na zajtrk, ki mu je sledila priprava na sveto mašo ob 11. uri, ki jo je daroval naš duhovni vodja, pater Miran Žvanut, somaševal je msgr. Miro Šlibar. Na koncu maše smo prejeli blagoslov, čudodelno svetinjo in spominsko podobico z upodobitvijo lesoreza iz kapele Marije Snežne.

Po zaključku maše pa smo si oprtali ruzake in se spustili v dolino. Pot je minila v klepetanju, pogovorih in srečevanjih z drugimi romarji in planinci, ki jih je bilo veliko, tudi tujcev. Rek “Dobra volja je najbolja!” se je tudi tokrat izkazal za resničnega, saj nas tudi nekaj žuljev in drugih dogodkov na poti ni oviralo v našem veselju. Srečno smo se vrnili v dolino, z novimi načrti za obiske gora, tudi za naslednje leto. Hvaležni smo za zdravje in možnost, da smo doživeli ta dva čudovita dneva in da ju lahko ponesemo tudi k tistim, ki niso mogli z nami, so nas pa v mislih podpirali in bili z nami.

Še nekaj tehničnih podatkov o poti:

S Pokljuke na vrh Triglava smo prehodili 16 km in se dvignili za 1.617 metrov.

S Kredarice nazaj na Pokljuko je pot dolga 12,31 km, večinoma smo se spuščali.

Nekaj zgodovinskih podatkov o Kredarici:

Triglavski dom na Kredarici je najvišja slovenska planinska postojanka. Prvo Triglavsko kočo na Kredarici je na ozemlju, ki ga je kupil Jakob Aljaž, po njegovi zamisli postavilo SPD; slavnostno so jo odprli 10. avgusta 1896. Skromno kočo so leta 1909 povečali in jo ob otvoritvi, 8. septembra 1909, preimenovali v Triglavski dom na Kredarici.

Kapela Marije Snežne na Kredarici je podružnična kapela Župnije Dovje in je s 2511 metri nadmorske višine najvišje ležeče svetišče v Sloveniji.

Prvo kapelo je leta 1896 zgradil Jakob Aljažžupnik na Dovjem. O tem je zapisal: »Ustregel sem ne le duhovnom, ampak tudi mnogim turistom, da sem napravil na Kredarici zraven hiše tudi malo, lično kapelico … priporočeni Lurški Materi božji«. Blagoslovljena je bila 12. avgusta 1897. Leta 1952 so neznanci kapelo minirali. Leta 1983 je na Dovje prišel duhovnik France Urbanija, ki je javno izrazil željo po postavitvi nove kapele. 1992 je bila kapela res pozidana. 19. avgusta istega leta jo je blagoslovil Alojzij Šuštar.

Sv. maše na Kredarici, če je vreme primerno:

+ 5. avgust (Marija Snežna)

+ 14. avgust

+ 15. avgust (Veliki šmaren-Marijino vnebovzetje)

+ 8. september (Mali šmaren-Marijino rojstvo)

Duhovnik, ki želi maševati izven tega urnika, dobi ključ pri vremenoslovcih.

Andreja Grahek

Fotografije: Andreja Grahek, Matjaž Kosi

OB ŠUMEČI SAVI od Stanežič do Šentjakoba, 6. 8. 2022

OB ŠUMEČI SAVI od Stanežič do Šentjakoba

Bilo je takšno pravo poletno romanje, ki ga je spremljalo šumenje Save in sprva simbolično, kasneje pa tudi zares, hladilo vroč dan.

Zbrali smo se pri sv. Jakobu v Stanežičah, kjer sta že čakala organizatorja Daniel in Hinko, pa tudi polna miza krofov.

Posebne besede je naša Irena posvetila Anki ob njenem okroglem jubileju, kar pomeni, da smo dan že začeli s pesmijo.

Nato smo se podali v smeri Tacna, si ogledali kajakaško progo in nadaljevali pot mimo številnih ljubljanskih vrtičkov. Po dokaj senčni poti smo hodili proti kampu Ježica in vmes zavili tudi do rečne obale.

Sledil je tisti del poti, ki ga imamo kljub družabnosti vsi radi: pol ure hoje v tišini, ki jo vsak nameni svojim mislim, svojemu pogovoru z Gospodom, svoji umiritvi. Zato smo malce kasneje še z večjim veseljem klepetali pri Šternu na Ježici, kjer nas je “počastila” Anka in kjer smo se osvežili tudi telesno.

Ker smo bili za prihod v Šentjakob kar zgodnji, smo si potem, ko smo obhodili tudi hipodrom v Stožicah, privoščili zame nekaj najlepših trenutkov ta dan. Posedli smo v drevesno senco, zmolili in nato počivali, tisti najbolj pripravljeni za akcijo pa so se podali tudi v vodo. Da pa preostanek romarjev ne bi bil brez osvežitve, se je kasneje, tik pred šentjakobsko gostilno Boccaccio, pošteno ulilo. Pelerine in dežnike smo sušili v prijetnem vzdušju znotraj gostilne, kjer smo nazdravili tudi Hinku.

Prelep višek dneva je bila sveta maša v cerkvi svetega Jakoba v Šentjakobu, ki jo je daroval sam nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit msgr. ddr. Anton Stres.

Pričakal nas je v cerkvi sredi množice upodobljenih svetnikov in oltarnim kipom Jezusa, ki dviga roko nad kipom našega sv. Jakoba Starejšega, kakor bi hotel tudi nam povedati, da gremo z njim v pravo smer. Tako se je zdelo tudi meni še posebej ob zaključku, ko smo se ob okusni malici še dolgo zadržali v klepetu.

Hvala vsem, ki ste romanje pripravili in hvala Bogu za tako lep sobotni dan.

Marjetica Škrlec

 

V cerkvi sv Jakoba v Stanežičah nas je pričakal mežnar Jože in nam jo predstavil. Po duhovnem in telesnem okrepčilu smo po urniku štartali proti reki Savi. Lahka, zanimiva in slikovita, dobro označena pot nas je motivirala za molitev, prijetno hojo in užitke ob brzicah reke Save.

Vsak od nas je nekaj pripomogel in dal romanju svojo dodano vrednost. Med potjo smo praznovali dva rojstna dneva – Ankino 50. in nekaj letnico in Hinkov rojstni dan. V kampu Ježica in Gostilni Boccaccio smo tudi nazdravili in zapeli tako kot se spodobi za takšne dogodke. Organizator je pozabil naročiti kopalke za kopanje. Napako so delno popravili Branko , Irena in Eva ki so korajžno skočili in zaplavali v sveži in čisti Savi. Barbara in še kdo smo upali samo do kolen.

Po maši smo se kot po navadi zbrali pod Skalco se okrepčali in prijetno družili. V sproščenem klepetu sta se nam pridružila tudi naš škof Anton Stres in ddr. prof. Stanislav Gerjol.

HVALA BOGU IN HVALA VSEM ZA ČUDOVIT DAN.

Še posebej sem hvaležen sovoditelju Hinku za pomoč pri vodenju in skrb za duhovno dimenzijo na romanju.

»TO JE BIL DAN, KI GA JE NAREDIL GOSPOD«

Danijel Selčan

Fotografije: Marjetica Škrlec, Danijel Selčan

Fotografije niso urejene, ker “draži” urejevalnik.