Dinozavrove stopinje in idrijski žlikrofi, 14. 10. 2023

Vremenska napoved je obetala. Vsemogoče. Nekatere je doma zadržal dež, druge negotovost, nekaterih pa tako ali tako nič ne ustavi.

Medvejci in hotenjci so nas pričakali tako, kot pričakaš dobre prijatelje, čeprav smo se z nekaterimi srečali prvič. Prvič ali stotič – če gre za prijatelja po duši, to sploh ni pomembno.

V Godoviču smo okusili prvo in zadnjo kapljico dežja. O ja, tja proti Javorniku je pošteno deževalo. V cerkvi svetega Urbana smo zalotili domačine, ki so pripravljali cerkev za slovesnost svete birme. In začeli z molitvijo za srečno pot in sobrate v stiski. Pred cerkvijo je doprsni kip g. Vinku Kobalu, primorskemu duhovniku, ki je tu zaključil svojo življenjsko pot. Več o njem in njegovem delu pri gibanju Pot najdete na povezavi   https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/67-pricevanje/1914-vinko-kobal

Posopihali smo malce v hrib po kolesarski stezi za downhill in mimo sveže postavljenega znamenja križa, ki vabi k molitvi, prispeli k dinozavrovim stopinjam. Edinstvena najdba v tem delu Evrope nas prestavi 220 miljonov let nazaj.  Kakšno čudo je to, lahko preberete na https://www.kam.si/medvedje_brdo/ Marija, Ivičina sestra, je temeljito podprla naša telesa: z ustrezno romarsko pijačo, domačo ocvirkovko in borovničevim zavitkom.

Nadaljevali smo po planoti: malce dol, malce gor, malce naokoli. Medvedje Brdo je vas, kjer se sosedje težko kregajo med sabo, kajti na valovitem terenu je veliko prostora med domačijami. Hodili smo po razvodnici.  Osrednji del vasi predstavlja cerkev svete Katarine,  dom CŠOD in Šinokovčev hrib in pod njegovim vrhom Šinkovčeva domačija, ki je rojstni dom naše Ivice, tiste, ki nam peče slastne jakobove torte. Na kmečkem turizmu pri njenem bratu Jožetu smo se okrepčali z golažem in idrijskimi žlikrofi. Njami. Tam nas je pričakal Zdenko,  naš dolgoletni romarski prijatelj, vzornik in romar z veliko začetnico. 

Iz Medvedjega Brda smo se spustili proti Hotedršici skozi Žejno dolino. Na dobre pol ure hoda smo se srečali s tremi ponikalnicami, ki nimajo skoraj nič skupnega. Vsaka nabira vodo iz svojega vira. Na srednji je zgrajena protipoplavna zaščita, ki ščiti Hotedršico pred  poplavami. Kraška polja Notranjske so znana po tem, da občasno postanejo jezera, in to ni nič drugačno. Voda iz polja odteka proti Godoviču in od tu v Jadransko morje, če je pa zelo visoka, se je nekaj prelije v Kalce in od tu proti Črnemu morju. Vas ima nekaj znamenitosti, ki so vredne ogleda: cerkev Janeza Krstnika, črno kuhinjo, edini evropski mlin – Tomažinov mlin – nad ponikalnico (mlinska kolesa so pod nivojem terena, voda teče čez kolo in v brezno), ki je nekaj mesecev nazaj še pridno mlel, in zemljanke, v katerih so družine hranile krompir. Iz Hotedršice je bil doma oče arhitekta Jožeta Plečnika. Očetov brat in pozneje njegov sin sta imela pred drugo svetovno vojno mizarsko delavnico in arhitektu so marsikateri leseni detajl naredili prav v tej delavnici. Več o znamenitostih preberete na povezavi https://hotedrsica.zlk.si/#about, o zgodovini gostilne in kraja pa na spletni strani gostilne Turk, ki se bliža svoji stoletnici obstoja: https://goturk.si/zgodovina/.

Hvala Edo in Marijan za vodenje po tem robu Notranjske. 

Fotografije: Marijan Mirai

Okruški:

Marija in Ivica sta sestri. Pa ne le sestri, povezani sta še na en neobičajen način. Pri zdravljenju Marije so uporabili krvne celice, ki jih je darovala Ivica, ko se je izkazala za primerno donatorko.

So tole na tleh tepke? Oh ne, saj so užitne! Tepke so namreč dobre šele, ko se omedijo – dobijo rjavo sredico. 

Šli smo nad Kržišnikovo domačijo na Medvedjem Brdu, od koder izhajajo trije duhovni poklici: duhovnika Janez in Lojze ter sestra Božena. 

Na pašniku opoldne počivajo in prežvekujejo krave, zraven stoji ljubek osliček. Tako mirne krave lahko pase vsak osel.

Hodimo po pašniku, da bi prišli na razgledišče. Pazite na sveže »potičke«! Komaj izrečeno, že storjeno.

V cerkvi na Medvedjem Brdu, ki jo oskrbuje župnik Marko Rijavec iz Idrije, smo bili še posebej presenečeni. Sveta maša se daruje petkrat na leto. A cerkev je bila lepo počiščena in okrašena s svežim cvetjem. Domačini cerkev čistijo in krasijo vsak teden. G. Župnik pravi: »Res so zlati.«

V časih, ko po svetu in tudi razmeroma blizu nas znova in znova rožlja orožje, nas presune spomenik z dolgo vrsto pokojnih med in po drugi svetovni vojni. Kako strašna slepota je človeka! Bog nam pomagaj!

Hotenjcem pravijo tudi mački. Če si hotel ravs, si samo popraskal pod mizo in si imel »mačji pretep«. Pravi hotenjski maček je  črn z belo liso na vratu – kot hotenjski gospodič v črni obleki z belo kravato.

 

Tradicionalno rožnovensko romanje – k Mariji Kraljici na Kurešček, 1. 10. 2023

Hrast stoji v turjaškem dvóri,
vrh vzdiguje svoj v oblake,
v senci pri kamnitni mizi
zbor sedi gospode žlahtne…

Zbrali smo se v senci na avtobusni postaji nad krajem, ki ga opisuje Prešeren v Turjaški Rozamundi.  Pisana druščina različnih generacij z romarskim srcem je ob svetovnem dnevu starih staršev in kave poskrbela, da smo imeli oboje. In rožnovenska nedelja je v društvu že več kot 20 let posvečena romanju k Kraljici miru na Kurešček. Nekaj nas je bilo takih, ki smo tu že romali, drugi so bili letos prvič. Jožica je z nami romala sploh prvič. S svojo mladostno vedrino in preprostostjo je polepšala dan. Letos smo romanje precej skrajšali, saj se je navadno začelo z blagoslovom v rosnih in  temnih jutranjih urah pri zlatem oltarju Marije Vnebovzete na Muljavi.

Prvi obisk smo namenili svetemu Jakobu v Malem Osolniku. Pri Perhajevih se vedno počutimo domače in tokrat ni bilo nič drugače. Sožitje razširjene družine se nas vedno dotakne.  Le malo manj nas je bilo. Patrove kapljice so nas opogumile in strumno smo se podali k sv. Jakobu. G. Franc nam je odprl cerkev, v kateri vedno zmolimo ali zapojemo Angelovo češčenje. Obljubili smo, da še pridemo. Na razglednih točkah nam je Majda razložila, kaj zaobjema naš pogled.

Zavetje gozda in pašniki so nudili prelepo zgodnje jesensko kuliso. Ni kaj, srce je samo od sebe in ob žgolenju siničk pelo s svetim Frančiškom:

Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva.

Pri studencu je tradicionalni postanek. Senca, klopca, stoli in stolčki vabijo k počitku, pogled na zelo lepo urejeno kmetijo Pri Granjevških je veličasten. To je bil kraj obujanja spominov: na Vinka, ki je romanja organiziral več kot 20-krat in na njegove izvirne malice: korenje, kolerabo, repo, s katerimi nam je ob Granjevškem studencu postregel… Pa na Jurčičevega Krjavlja in njegove podvige s sekanjem hudiča ali na dilemo, ali je bil poročen ali ne, ki nam jih je prepričljivo odigral leto za letom tam v gozdu pri križu na prvem delu poti.  Spomin pa je zaobjel tudi vse, ki smo se na tem tradicionalnem romanju srečevali, se bogatili, molili…Tudi na Jelko in Marijo, ki sta romanje vodili zadnja leta. Pa tiste, ki jih tarejo različne preizkušnje.

Čez Zapotok smo se po gozdni stezi povzpeli do Kureščka. Vsi. Češčenje Najsvetejšega in sveta maša sta krona našega romanja. In tam pri Mariji smo si izprašali vest v luči evangelijskih besed: obljubim, pa ne storim, ne obljubim, pa vseeno storim  tako kot sinova, ko ju je oče vabil na delo v vinograd. Ali mogoče obljubim in storim. In se zahvalili za še en blagoslovljen dan, ki smo ga preživeli skupaj in za vse romarske prijatelje, tudi za tiste, ki jih ni z nami.

Letošnje romanje je bilo  moškemu delu tudi vaja v potrpežljivosti, služenju in solidarnosti, vsem pa vzor vztrajnosti in zvestobe.

Okruški:

Vinko (potem, ko smo mu poslali našo fotografijo počitka in malice pri studencu):

Hvala za javljanje. Tudi jaz sem bil z vami ves dan. Naj bodo blagoslovljeni vaši koraki. Pozdrav vsem.

Kaj so te banane? A so za jest? (Bog pomagaj, kam smo prišli: malica namesto korenja, kolerabe, repe…)

Kaj mucek, boš eno miško? (miške so ostale Barbari od praznovanja)

A otroci, vi pa ne marate piškotov? (ko je po maši mimo našega mobilnega bifeja prišla družinica s tremi majhnimi otroki in z enim angelčkom Jakobom v nebesih in otroci niso zbrali poguma, da bi vzeli ponujene piškote, dokler jih nista opogumila starša)

 

Besedilo : Eva Čeč

Slike: Matjaž Kosi