Avtor: AVE

Z Rakovnika na Žalostno goro nad Preserjem

Zjutraj smo se dobili pri cerkvi Marije pomočnice na Rakovniku v Ljubljani, kjer nam je pri kapelici lurške Marije g. Alojzij Snoj podelil blagoslov. Poleg tega nam je nekaj malega povedal tudi o zgodovini samostana in bratov Salezijancev na tem območju. Nato pa smo kar strumno stopili proti Črni vasi, kjer smo imeli priložnost vstopiti in si ogledati cerkev sv. Mihaela na Barju, ki je bila zgrajena po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika v letih 1937–39.

Pot nas je nato vodila po ravnih poteh ljubljanskega barja, kjer so nas še vedno spremljale meglice, kar pa ni bilo moteče. Nekako se takšno vreme barju prav prilega.

V vasi Jezero se nam je pridružilo še nekaj članov, pri Gostilnici pa smo imeli malce daljši postanek za kavo in srečanje z našo članico Tanjo in njenim možem Dragom, ki sta nam prinesla malico in pijačo, da smo se pošteno okrepčali in tudi naklepetali. Po tej prijetni pavzi smo se podali v gozd in se v tišini povzpeli na sveto Ano, 484 nm, od koder smo imeli lep razgled na Barje, in okoliške hribčke. Nismo se dolgo zadrževali, spustili smo se proti cerkvi sv. Jožefa na sosednjem hribu. Na tej poti sta se nam pridružila še dva člana. Pri cerkvi sv. Jožefa nas je pričakal ključar in nam razkazal cerkev, ki jo trenutno obnavljajo. Notranjost je čudovita, lepo ohranjena, glavni oltar je izrezljan kot čipka. Sledila sta le še manjši spust in rahel vzpon na Žalostno goro, kjer nas je cerkev Žalostne Matere Božje pričakala vsa s soncem obsijana. Tu je že bilo tudi veliko ostalih romarjev, ki so prišli od vsepovsod, med njimi tudi naši člani. Dve članici sta priromali peš iz Logatca, od cerkve sv. Nikolaja v Dolnjem Logatcu, mimo izvirov reke Ljubljanice, Verda, preko Bistre, Borovnice in po stari železniški progi do cilja. Čas pred začetkom križevega pota smo izkoristili za druženje, pogovor in ogled cerkve, katere notranjost je izredno lepa. Po maši smo naredili še skupinski posnetek in se kar hitro odpravili vsak v svojo smer, saj nas je hladen veter pošteno nabril.

Hvala za lep dan.

Besedilo: Andreja Grahek, slike: Andreja Grahek, Matjaž Kosi

[Show slideshow]

“NA JAKOVLJE JE TU JAKO FINO,”

je rekel g. župnik Gregor v Banji Loki. Tako je po belokranjsko povedal, da je na god svetega Jakoba okoli cerkve s tem imenom prav lepo. Prav lepo pa je bil preživet tudi današnji dan na jugu naše domovine, kamor smo se člani Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji odpravili na letošnji občni zbor. Na njem smo se zazrli v minulo leto in ugotovili, da je Društvo dejavno, posluje pozitivno in rastoče. In da je tako tudi zato, ker je vloženega veliko prostovoljnega, srčnega dela. Kar polovica članov nas je bila na tem krasnem romanju. Z ljubljanskega Rakovnika je odpotoval poln avtobus, v Banji Loki so nas pričakali še prijatelji z vseh koncev Slovenije. Po maši smo vzeli pot pod noge v dveh variantah, eni se je reklo blatna in drugi asfaltna. A v resnici sta bili obe prijetni in obe sta vodili do slikovitega gradu Kostel, ki je bil odprt posebej za nas. Tam smo izvedeli, kako prekrasen je bil šele pred stoletji, pa tudi, zakaj imajo tamkajšnje košare dvojno dno in kaj je “kamen za oči metat.” Avtobus nas je nato odpeljal v Radence z naglasom na e, torej tiste belokranjske, kjer se je že prav prilegel golaž, obogaten z gobami in še čim. Ker je bil malo poseben dan, lahko bi mu rekli praznik, smo nato stopili v sosednjo cerkvico sv. Magdalene k slovesnosti blagoslova začetka nastajajoče nove veje slovenskega Camina, belokranjsko – kočevska se bo imenovala. Blagoslovljen je bil tudi orehov kip svetega Jakoba z v vetru plapolajočo brado ter podoba Jezusa na stebru, ki je nagovorila enega od snovalcev poti na njegovem Caminu.

Ob tem smo slišali tri osebna pričevanja, ki so nas ganila. So namreč dokaz, da ima On načrt za vsakega izmed nas. Za nekatere je pot življenja bolj ravna in pričakovano samoumevna, nekaterim pa se zgodi tisto, kar je bilo tako lepo povedano v današnji priliki o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu – da se je treba veseliti, kadar je kdo izgubljen in potem najden. In da je, po drugi strani, treba vedno tudi ceniti, če nam dnevi tečejo brez pretresov, po pričakovanjih. “Ti si vedno ob meni. Kar je moje, je tvoje.”

Se sploh da povedati lepše?

Besedilo in slike Marjetica Škrlec

[Show slideshow]

Iz mračnih in nevihtnih krajev smo se podali v sončno slovensko primorje. Iz Kopra smo v soncu grizli kolena proti Gažonu in se povzpeli na redko poseljeno planoto med oljčnike in vinograde. Če si se ozrl nazaj, si videl grde sive oblake nad celino, tam na levi pa nas je razveseljevalo modro nebo.  Žlahtno cvetje mandlejvcev in posameznih mimoz so dopolnjevale preproge marjetic in regrata.   Zrak je mešala in hladila burja, za katero vipavci pravijo «en malč vlejče«. V Šaredu nad Izolo nas je čakala cerkvica sv. Jakoba, zgrajena leta 1525, po II. svetovni vojni porušena in obnovljena 2002. Sonce in malica sta nam povrnila moči, Angel Gospodov pa nas je opomnil, da je poldne.

Spustili smo se proti Izoli. Prečkanje dvosmerne ceste je popestril pogled na štiri srne, ki so tudi prečkale cesto malce višje kot mi. In precej hitreje seveda kot mi. Povzpeli smo se na Belveder, ki ne nosi zaman tega imena, saj se od tam ponuja zares prelep pogled na Izolo in cel Tržaški zaliv. V petek se je posebno lepo v daljavi v soncu svetil Gradež. Označena pot nas po slemenski cesti in nato skozi gozd ter mimo oljčnih nasadov pripeljala do znamenitega strunjanskega križa, ki kraljuje nad Mesečevim zalivom – ta velja za eno najlepših in tudi najbolj priljubljenih divjih plaž pri nas. Nad plažo kraljuje  Strunjanski klif, ki  meri do 80 metrov in je največji flišni klif na vzhodnem Jadranu.

Naslednji postanek smo namenili največjemu romarskemu središču v slovenski Istri – strunjanski  Sveti Mariji od Prikazanja. Po legendi se je v noči med 14. in 15. avgustom 1512 pri vratih stare porušene cerkvice prikazala Marija čuvajema vinogradov. Dogodek prikazanja je slikar Francesco Valerio okoli leta 1520 naslikal na les in ta podoba še danes krasi glavni oltar. V cerkvi so razstavljene  pasijonske jaslice iz Kungote in »Marija čaka na romarje ves dan«, kot je zapisal g. župnik Bojan Ravbar. Zmolili smo križev pot, zapeli in se Bogu zahvalili za lep dan in za prijazne soromarje. 

V petek je javni prevoz namenjen dijakom in študentom. Popoldne se vračajo proti domu, zato je bil prvi avtobus poln in nas je  pustil na postaji v Kopru. Pa smo prav zaradi tega lahko skupaj praznovali še Irenin rojstni dan.

Fotografije Irena Nakić

[Show slideshow]

ZDRAVLJICA

Žive naj vsi narodi,

ki hrepene dočakati dan

ko,koder sonce hodi,

prepir iz sveta bo pregnan,

ko rojak, prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

****

Tako kot sonce boža vsako rožo

ter ji daje svežino in vitalnost,

Tako BOG seje v dušo

vsakega človeka

dobroto in ljubezen.

Dobrota in ljubezen je bilo naše današnje vodilo, ki nam jo je v svoji pridigi pri sv. maši položil v naša srca in duše romarjev prejšnji upravitelj župnije Pišece g. Gregor Majcen.

Naše romanje smo pričeli pred Bubka barom Dečna sela. Pri križu nas je pozdravil naš vodič Pepi, sedanji gospod župnik – upravitelj g. Vlado Leskovar in soustanoviteljica DPPSJPS ga. Marjeta Rigler. Duhovnik g. Gregor Majcen pa nam je podelil romarski blagoslov. Pot nas je vodila med vinorodnimi Bizeljskimi griči. Domačini so nas kaj kmalu postregli z pecivom, čajem, kuhanim vinom. Okrepčani smo nadaljevali proti cerkvi sv. Jakoba, ki jo je poškodoval potres leta 2021. Njena obnova je še vedno negotova.

Na prostem pred ruševinami cerkve smo se ob skromnem oltarju udeležili sv. maše, ki jo je daroval bivši upravitelj župnije Pišece g. Gregor Majcen. Obogateni s hrano božje besede položene v dušo in srce smo med lahnim plesom mraznic obhajali sveto mašo.

Domačini so nas znova pogostili z domačimi dobrotami. Pot smo zaključili v gasilskem domu Dečno selo, kjer smo se končno ogreli, pojedli golaž in izvedli kulturni program.  Kot se za kulturni praznik spodobi smo  recitirali pesmi Prešerna, Kajuha, Balantiča in Kuntnerja. Po kulturnem programu je Matjaž podelil društvena koledarja vodiču Pepiju in duhovniku g. Gregorju v zahvalo za povabilo in prisrčno druženje.

Po zapeti Zdravljici smo se prešerno zadovoljni poslovili in odšli vsak na svoj dom.

Tekst in slike: Mojca Kozlevčar

[Show slideshow]