Tam, kjer vztrajajo, Porabje, 2. 3. 2024

V soboto, 2. marca, smo se prijatelji poti sv. Jakoba odpravili v Porabje, k zamejskim oz. Porabskim Slovencem na Madžarskem. Prvi postanek smo naredili v vasi Zgornji Senik (Felsőszölnök), kjer smo si ogledali spominsko hišo sedaj že pokojnega župnika Janoša Küharja, ki je bil velik zaščitnik prekmurskega jezika na Madžarskem, in župnijsko cerkev svetega Janeza Krstnika, ki je bila v letih 1700 in 1938 obnovljena in povečana.

Nato smo peš poromali preko vasi Dolnji Senik proti Slovenski vesi. Na tej poti smo šli tudi mimo nekaterih postaj križevega pota, ki je speljan po okolici v celotni dolžini okoli 30km.

Iz Slovenske vesi smo se odpeljali v Monošter (Szentgotthárd), ki velja za središče Slovenskega Porabja, predvsem kot posledica priseljevanja slovenskih delavcev iz vasi južno od mesta. Okoli mesta živijo tudi pripadniki nemške manjšine, zato so tam celo trijezična obvestila in table.

V Monoštru smo se najprej ustavili v kulturnem centru Slovencev Lipa, kjer nam je ga. Andrea Kovač, Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem, predstavila njihovo delo in aktivnosti na različnih področjih. Razveseljivo je, da se je za Slovence na zadnjem popisu prebivalstva izjavilo več ljudi kot na predhodnem popisu in da se slovenščina sedaj več govori. Ogledali smo si tudi predstavitveni film s slovenskem Porabju.

V centru Lipa, ki se financira s kongresno in hotelsko ponudbo ter z restavracijo, smo imeli možnost kosila in jo tudi izkoristili.

Nato pa smo si ogledali še center Monoštra z lepo stavbo Gimnazije in baročno cerkvijo Marijinega vnebovzetja, ki je tretja največja madžarska baročna cerkev, poleg nje pa stoji Cistercijanski samostan Monošter.

Dan je kar prehitro minil. Ko se je začel delati mrak smo se odpeljali proti Sloveniji, domov. Lepo smo se imeli, imeli smo čas za pogovor in klepet. Hvala vsem, predvsem pa Sonji, ki je za nas organizirala tako lepo romanje. Kmalu spet na novo snidenje.

Andreja Grahek

TAM, KJER VZTRAJAJO

“Od 1952 do 1987 so g. Kühar na tom mašini druknivali več gezero listekov s slovenskimi molitvami, ” piše na lističu, vpetem v star pisalni stroj v nekdanjem župnišču na Gornjem Seniku v Slovenskem Porabju.

Na tisoče listkov je natipkal g. János Kühar, duhovnik, ki je v tej vasi preživel 35 let in pomagal ohranjati slovenski jezik, kot že mnogi pred njim.

S prijatelji iz Društva prijateljev poti svetega Jakoba smo bili na prvo marčevsko soboto povabljeni v Porabje, po katerem nas je vodila naša članica Sonja, Prekmurka, ki dobro obvlada tudi madžarski jezik. Sama sem otroštvo preživela v Prekmurju in bila na Madžarskem tudi v mladinski koloniji, vendar so bili to še časi precejšnje zaprtosti naše vzhodne sosede, tako na zahod zaradi “železne zavese”, kot v Jugoslavijo zaradi Informbiroja. Kasneje, v 90. letih prejšnjega stoletja, so mnogi avtobusi vozili Slovence po nakupih v Lenti ali pa na turistične oglede Budimpešte ter v letovišča ob Blatnem jezeru. Malo znano in obiskano pa je  92 km2 veliko Porabje, kjer se je ohranilo nekaj slovenskih vasi. 

Med zanimivo pripovedjo predsednice Zveze Slovencev na Madžarskem, Andree Kóvacs,  je zato raslo moje spoštovanje ljudi, ki so v preteklosti  skrbeli za to, da se slovenščina ohranja. V zadnjega četrt stoletja je število kulturnih skupin v Monoštru, prestolnici porabskih Slovencev oz. “varašu” (város – madž. mesto), kot ga imenujejo, zraslo iz ene na devet. Otroci se spet učijo slovensko in k temu pritegujejo tudi svoje starše in stare starše iz generacije, ki jo je odsotnost tega pouka v njihovi mladosti najbolj oddaljila od maternega jezika. Včasih je treba čez mejo, pa naj bo madžarska, avstrijska ali italijanska, da se bolj zaveš, kako pomembno je načrtno ohranjati jezik in običaje – tam, kjer to ni samo po sebi umevno, pa tudi doma, kjer naj bi bilo.

https://prekmurje.si/slovensko-porabje/

Marjetica Škrlec

Fotografije: Andreja Grahek, Marjetica Škrlec

Pod sončnim Čavnom, 24. 2. 2024

Še eno tradicionalno, s posebnim vremenom, ki ni obetalo, a je vzdržalo in celo na koncu darovalo nekaj toplih sončnih žarkov.

Po sveti maši in blagoslovu romarjev ter dobrodošlici domačinov iz dvorca Favetti iz Skrilj se je četica okrog 50 romarjev pod vodstvom izkušenih vodnikov podala na pot. Dišalo je po pomladi, v grabnih je veselo šumela voda,  robovi doline so se skrivali v oblakih, romarji in pohodniki pa se niso vdali malodušju. Po postanku in okrepčilu pri župnišču v Kamnjah, ki so ga pripravile domačinke in kjer se nam je v sproščenem pogovoru pridružil g. župnik Rafko Klemenčič, smo se podali proti sv. Pavlu. A nočni dež je razmočil poti in vzpon k svetemu Pavlu bi bil za tako množico lahko nevaren. Tako smo si ga tokrat  ogledovali le od spodaj. V zgodovinskem Tabru smo napolnili želodčke, naredili skupinsko sliko in zapeli. Pri Mariji Vnebovzeti nad Vrtovinom smo znova malicali, peli, občudovali pogled na dolino. Verjeli ali ne, skupinica Marijinih romarjev se je odločila, da nas zapusti in se kar takoj poda peš še na Sveto Goro. Vredno občudovanja.

Mimo Šmihela smo se spustili do Ozeljana, ki ga čuva zavetnik sveti Jakob. In srečali še Ivico z veliko jakobovo torto. Za likof.  Ljudska pesem naših koroških prijateljev, ki smo jim pritegnili tudi drugi, je ogrela naša srca in nas znova utrdila v prepričanju, da nam je lepo, ko smo skupaj.

 

fotografije : Kosi Matjaž

V zahvalo za življenje, 15. 2. 2024

MNOGO STEZIC, KI SO VČASIH BILE, je že prehodila tokratna slavljenka Marija Erjavec, dolgoletna članica Društva prijateljev Jakobove poti v Sloveniji. Minuli teden je praznovala okrogli jubilej, zadnji okrogli, ki še ni trimestni, a to povem zato, ker ji ga nihče ne bi pripisal. Skromna in priljubljena Marija je vzor sprejemanja življenja (“Vse je treba sprejeti, pa gre,” mi je zaupala) in volje (skoraj na vseh romanjih je in “upam, da se bom še lahko pridružila na kaki poti,” pravi). Skupni imenovalec našega druženja pri sveti maši, ki je bilo v četrtek pri Sv. Jakobu v Ljubljani in se je nadaljevalo v društveni pisarni, je zahvala. Za njeno življenje in prehojene  poti, posebej tiste po obnovljenih Jakobovih stezicah. Bog te živi, naša Marija!

Besedilo: Marjetica Škrlec

Dragi prijatelji

Hvala za vse vas, hvala za vas trud, hvala za te rozice. To je nekaj velikega, ki mi bo za vedno dajalo upanje, da so med nami mocne prijateljske vezi, ki bodo trajale in mi pomagale, da bom sla lazje naprej zivljenju naproti. Hvala za vse nase skupne poti.

Lepo mi je biti skupaj z vami

Marija

Slike: Marjetica Škrlec, Dolores Jakop

Na prešernov dan k sv. Jakobu na Mali vrh, 8. 2. 2024

Lahko bi dejali – tradicionalno – s pohodom in pridihom kulture na kulturni dan. Lepo vreme in gostoljubni domačini so sprejeli romarje, ki jih je bilo letos nekoliko manj kot prejšnja leta. Sprehod po Malem vrhu se začne in konča v Dečni vasi. Na poti čez griče in skozi gozd sta tudi dva daljša postanka. Drugi je pri cerkvi sv. Jakoba, ki jo je porušil zadnji potres, ki je prizadejal Petrinjo. Domačini so ruševine očistili, a časi so taki, da je zelo malo možnosti, da bi tu še kdaj stala cerkev. Ruševina je ponujala kuliso spontanemu kulturnemu program – kot se za praznik spodobi. Topli obrok je zaokrožil prijetno druženje. 

Slike: Bojan Jesenovec

K svetemu Pavlu na Vrhniko, 28. 1. 2024

Januarsko romanje k svetemu Pavlu na Vrhniko je bilo letos že 15-ič po vrsti. In marsikdo se je prav tolikokrat podal na to pot iz Brezovice, Logatca, Borovnice ali morda še od kod. Teden prej nas je zima razveselila in nam nasula malce snega, toda odjuga ga je med tednom na soncu pobrala, v senci pa so zaledenele poti zahrtevale previdnost. 

Po blagoslovu v cerkvi na Brezovici se je okrog 30 romarjev podalo iz Brezovice, pet pa čez uro in pol  iz Logatca. Prvi so bili malce blatni, drugim pa je na ledu skozi gozd pošetno drselo. Domačini so romarje pričakali pred župniščem in jih gostoljubno postregli s prigrizki in pijačo. 

Sveto mašo je daroval g. Jure Koželj, žuonik v Preski. Opogumljal nas je, da vsaj kdaj pokažemo tako gorečnost za vero in Kristusa, kot jo je po spreobrnjenju v krščanstvo pokazal sveti Pavel. 

Fotografije: Marija Erjavec, Dolores Jakop