V soboto, 12. 2. 2022, smo se ob pol devetih zbrali pred samostanom Stična, da poromamo po Jakobovi poti, kjer smo blagoslovili dve novi skrinjici z žigom, in sicer na Veliki Dobravi in na Blečjem Vrhu.
Prijetno srečanje starih in tudi novih romarskih prijateljev je bilo na sobotno jutro na dvorišču samostana Stična. Po vseh uradnih zadevah okoli covida, vmes smo imeli še nekaj časa za spoznavanje, smo imeli voden ogled prvega Krščanskega muzeja na Slovenskem. Bogastvo slovenske sakralne dediščine je pravi balzam za dušo, saj smo si v dvanajstih razstavnih prostorih lahko ogledali dragocenosti pisnega spomina srednjeveških rokopisov in njihovih ustvarjalcev, liturgično posodje, cerkveni tekstil, zbirko relikivarijev, Kozlevčarjevo zbirko starin in izjemen arhiv misijonarja Friderika Baraga. Poseben balzam za dušo je bil tudi ogled križnega hodnika, ki velja za enega najlepših gotskih križnih hodnikov na Slovenskem, samostan v Stični pa je še edini delujoči cistercijanski samostan na Slovenskem, katerega začetki segajo v daljno leto 1132. Med letoma 1428 in 1440 pa je tu nastal eden prvih pisnih spomenikov na Slovenskem, znan kot Stiški rokopis.
Po ogledu smo se najprej vzpeli v hrib nad Stično mimo še zadnjih hiš in nadaljevali pot naprej do kmetije »Pr’ Špan« v vasi Velika Dobrava. Prijazna družina je naklonjena romarjem, zato so nas prisrčno pozdravili s sladkimi dobrotami in tudi močnejšim okrepčilom, ki smo se ga vsi razveselili. Malo naprej v vasi smo se ustavili ob cerkvi sv. Jakoba. Duhovni vodja društva pater Miran Žvanut je blagoslovil skrinjico z žigom poti Jakobova pot Slovenije, ki bo odslej pred vhodom v cerkev. Veselje do petja in čaščenja Božjega nas je večkrat na sobotnem romanju še bolj povezalo skupaj in prevzeli so nas slovesni občutki pripadnosti društva.
Nadaljevali smo po novi varianti Jakobove poti do cerkve sv. Jurija v kraju Selo pri Stični. Tu nas je sprejel ključar in nam z žarom razložil, kako so obnavljali cerkev, da so danes tako baročni oltar kot tudi obnovljeni kipi resnični sakralni biser in ponos vaščanov na Jakobovi poti. Po ogledu cerkve in kratki malici smo nadaljevali naše romanje do kmetije Čož v hribovski vasici Leskovec. Predvideni krajši odmor s kavo in zavitkom nam je razvezal jezike in imeli smo krajšo predstavitev današnjih romarjev. Pred nami je bil le še zadnji del poti do Blečjega Vrha, kjer smo v cerkvi sv. Benedikta imeli sveto mašo, ki jo je daroval naš duhovni vodja pater Miran Žvanut. Po maši je bil še svečani blagoslov skrinjice z žigom sv. Benedikta ob vhodu v cerkev. Sledil je le še zadnji spust s kratkim vzponom, da ne bi pozabili na razgibano pot, do cerkve sv. Jakoba na Polici. Tu je bil tudi sestanek prijav za romanje v Sveto deželo.
Pot smo izkoristili tudi za pogovore, odkrivanje novih in utrjevanje starih romarskih poznanstev z marsikaterim koristnim nasvetom ter načrtovanjem romanj naprej. Kako naj bi bilo drugače v večinsko ženski družbi, ki se zna razveseliti tudi velikega ogledala ob poti. Z malo otroške radoživosti nam je zvabil še dodaten nasmeh na obraz in nas za nekaj let premaknil nazaj v mladost.
Hvala za organizacijo vsem, da je romanje ne le uspelo, ampak je bil čudovit dogodek.
Mag. Franceska Žumer
Fotografije: Igor Vidmar
