SRCE SE NE BOJI, na Zaplaz, 27. maja 2023

Romanje Društva prijateljev poti sv. Jakoba na Zaplaz

Nežno valovita dolenjska pokrajina na to praznično soboto ne bi mogla biti lepša. Visoke majske trave in cvetoči grmi dajejo od sebe  vso mlado energijo in dehtenje, ki ga žal ni moč zajeti na fotografijo.

Na Zaplaz smo romali zaradi mladega fanta, ki se je v bližnjih Vodalah rodil pred natanko 100 leti, umorjen pa je bil na novega leta dan, še ne star dvajset let. Lojze Grozde je že razglašen za blaženega, Dolenjska in vsi Slovenci pa imamo svojega svetniškega kandidata, lahko bi rekli “posebne vrste”. Takega, ki se ni rodil v ugodne razmere, pa je vendar tako ljubil življenje v njegovi najčistejši obliki, gojil  iskrene  krščanske in domovinske vrednote, ki jih je preprosto pojasnil z besedami: “Luč je, ki šel sem za njo.”

Težko je biti pokončen, ko vlada strah in ko je ogroženo tvoje življenje. Z besedami “Jaz pa bom stopil v sredo naših dni,” je povedal, da se je odločil braniti ogrožene vrednote za vsako ceno. Takega poguma nam danes pogosto manjka.

Romanje je bilo praznično tudi zato, ker je bila izpolnjena zaobljuba soustanoviteljice našega Društva, Marjete Rigler, ki je v zahvalo za prebolelo okužbo raziskala zadnjo Lojzetovo pot domov, kamor ni več prišel, in jo opisala kot novo romarsko pot. Ob tej priložnosti je izšel tudi romarski vodnik in bila je izdelana spominska podobica.

Med nami so bili tudi člani Društva, ki so romanje že v začetku tedna začeli v Ljubljani in vso pot do Zaplaza hodili peš po zadnji poti mladega mučenca. Ostali smo se jim to soboto pridružili v hoji iz Šentlovrenca.

Po slovesnosti smo se vračali po sončnih pomladnih stezah. Zdi se, da je z nami hodila nekakšna milina – takšna, ki oplemeniti dan, ko si razmišljal o velikih stvareh, ki presežejo tudi smrt. Priporočajmo se pričevalcu za vero, blaženemu Lojzetu Grozdetu za vse naše življenjske poti.

Besedilo: Marjetica Škrlec, slike: Marjetica Škrlec in Danijel Selčan

Romanje po zadnji poti blaženega mučenca Alojzija Grozdeta – 20,. 22. – 27. maj 2023

V soboto, 20. maja, se je skupina romarjev zbrala na slovesnem blagoslovu na začetku romanja. Prva slika je slika romarjev, ki so pred osmimi leti prvič romali po tem namenu. Ostali dve sta fotografiji člankov v tedniku Družina, 28. maja 2023.

  1. dan, prvo romanje Po zadnji poti blaženega Alojzija Grozdeta, ponedeljek, 22.5.23; Šmarje-Sap – Kompolje, 27 km;

Romarska pot je idejna zasnova in zaobljuba Marjete Rigler, ki pripravlja romarski vodnik.

Ena skupina romarjev je šla na pot že v soboto, 20.5.23, Ljubljana – Šmarje-Sap, 18 km; ta skupina nam je prenesla blagoslov g. nadškofa in metropolita Stanislava Zoreta.

  1. dan, romanje Po zadnji poti bl. Alojzija Grozdeta, torek, 23.5.23; Kompolje – Stična, 30 km;

Planiranih je bilo 34 km in v Stični smo morale biti do 18. ure. Komaj nam je uspelo. Par kilometrov smo prešvercale s hojo po cesti – hvala Bogu za asfalt in angelom varuhom, da se ni nobeni nič zgodilo!  Če si v stiski s časom, je to kar uporabna varianta!

Cukrčki:

Anči, pri hiši Jožica Rus , Jožičinemu možu Franciju, ko je od zvrhanega krožnika štrudlja ostal samo še en košček: “Med potjo nismo imele kaj počet, pa smo vam spekle štrudelj, a je dober?”

Marinka: “Grem jaz naprej, ker imam čevlje za roso otepat!”

Gospa Marijina, Lilijina mama: “Več daš, več imaš!” Reklo, ki je tudi meni zelo pri srcu.

Maria, na Lilijin komentar, ajde, gasa, dekleta: “Jaz imam samo nafto!”

  1. dan, romanje Po zadnji poti bl. Alojzija Grozdeta, sreda, 24.5.23; Stična – Trebnje, 25 km;

Kakšna dvoličnost! Če vodi romanje kdo drug, navadno jamram: “joj, asfalt!” Če vodim jaz (takšna čast me je doletela danes, uboge moje romarske dušice), potem je “asfalt primerna izbira, ker se najhitreje pride na cilj”.  Pa še kavice je na pretek!

  1. dan, romanje Po zadnji poti bl. Alojzija Grozdeta, četrtek, 25.5.23; Trebnje – Šentrupert, 17 km;

Pa smo jo dobili, moško družbo namreč. Miro nam je prinesel novega zagona, svežih moči, lepo vreme, stezice in makadam ter veliko znanja o cerkvicah ob poti. Dobrodošel!

Cukrčka:

Anči, ko je polila prt z rdečim vinom: “Če mi prinesete škarje, bom madež odrezala. Veste, pri nas tako delamo.”

Anči nas je zjutraj šetala po samostanu v Stični in se je hotela odkupiti s kavo. “Menda ja boste upoštevali, da sem najstarejša.” Maria: “Sedaj je obdobje otrok, otroci so glavni.” Anči: “Ĵoj, doma sem pozabila denarnico!”

  1. dan, romanje Po zadnji poti bl. Alojzija Grozdeta, petek, 26.5.23; Šentrupert – Čatež, 14 km;

Romantičen zaključek romanja kot se šika (skoraj zaključek, eno pikico smo pustili za jutri): hodili smo po gozdu, po travi, po kilavih mostičkih, po vodi, po blatu; pravi Božji blagoslov, da ni nihče imel blatne kopeli!  Šlo je kot na toboganu, gor, dol, gor, dol, pa ponovi vajo!

  1. dan, romanje Po zadnji poti bl. Alojzija Grozdeta, sobota, 27.5.23; Čatež – Zaplaz, 1 km; skupno smo prehodili 132 km; če bi hodili ves čas po GPS sledi, bi naredili 145 km; kar dobro smo sekali ovinke!

Na Zaplazu se nam je pri praznovanju Grozdetovega godu pridružilo kar 30 Jakobčkov, ki so poromali iz Šentlovrenca.

Hvala vsem, ki so pripomogli k organizaciji romanja, posebno Mariji Kramzar, ki je v to vložila ogromno časa in truda, na koncu pa ji je ponagajalo zdravje. Hvala dobrotnikom ob poti, romarjem in vodnikom za udeležbo, vam FB prijateljem pa za spremljanje in podporo! Vse dobro vsem želim. Objem

Besedilo in slike: Jelka Škrlj

Rožnovensko romanje na Kurešček, 2. oktober 2022

Prišel je oktober, mesec Kraljice rožnega venca. To je čas za romanje od Marije Vnebovzete v Muljavi do Kraljice miru na Kureščku, romanje, ki se začne že ob 5-ih zjutraj z blagoslovom romarjev v Muljavi in zaključi popoldne s sveto mašo na Kureščku.

Letošnje romanje, ki je bilo več kot dvajseto po vrsti, je potekalo v toplem jesenskem vremenu, ki ga je popestrilo medsebojno druženje, dobra volja in plemeniti ljudje. In kdor ni zmogel dolge poti, se je romanju lahko pridružil v Turjaku ali kar na Kureščku. Zbrani romarji nismo pozabili na molitev rožnega venca za različne potrebe. Molitev  nas na poti vedno opogumlja in hrani. Na poti smo obiskali cerkev našega zavetnika svetega Jakoba v Malem Osolniku. Sveti Jakob je naš varuh na vseh naših romanjih in na vseh naših poteh. Perhajevi so nas pričakali z okrepčilom, zlatoporočenec, oče Franc, pa nas je pospremil v cerkev sv. Jakoba in nam predstavil obnovo cerkve, ki so jo izvedli krajani, čeprav v vasi živi maloštevilno občestvo.

Za potešitev naših telesnih potreb so z odlično jedačo in pijačo poskrbeli Jelkini domači v Turjaku, za zaključek na Kureščku pa še DARinka, ki nas vedno razveseljuje s svojo pozornostjo.

Hvala Jelki in Mariji za vodenje, Jelkinim domačim in Darinki za izdatna okrepčila na poti in g. Perhaju, cerkovniku pri svetem Jakobu, za njegove besede.

»Hvala vsem, ki ste se romanja udeležili, brez vas ne bi bilo nič, se vidimo ob letu osorej! Bog povrni stoterno!« je zapisala Jelka.

Nazaj v planinski raj, Kredarica, 14. in 15. 8. 2022

V nedeljo, 14. avgusta, se nas je 10 prijateljev slovenske jakobove poti zbralo in odpeljalo na Pokljuko, kjer smo zapustili avtomobile in udobje vožnje ter se podali na romanje na Kredarico, k Mariji Snežni, z namenom, da še z drugimi romarji praznujemo največji Marijin praznik. Za naše društvo je to že kar tradicionalno romanje za Veliki Šmaren, kjer se spomnimo tudi ustanovitve našega društva, saj so bile prve pristopne izjave podpisane pred dobrimi 22. leti na vrhu naše domovine, na Triglavu.

Pot nas je vodila preko planine Konjščica ter Studorskega prevala do Vodnikove koče na Velem polju, kjer smo imeli prvo daljšo pavzo. Vreme je bilo lepo, občudovali smo lepe razglede na Triglav in na obe planinski koči pod njim, Planiko in Kredarico. Okolje nas je navdihovalo in spodbudilo, da stopimo še malce hitreje in da morebiti že isti dan osvojimo našega očaka, za kar se je odločila polovica skupine.

Nahrbtnike smo odložili pri koči in se odpravili v steno. Veselje na vrhu je bilo veliko, na vrhu smo srečali še ena jakobovo romarko, Marijo, ki je prišla tja z drugo skupino. Po obveznem fotografiranju smo se spustili nazaj do koče, se nastanili, pojedli večerjo in prisostvovali večerni sveti maši, ki jo je daroval jeseniški kaplan Tine Povirk, somaševala sta msgr. Miro Šlibar, upokojeni bolniški duhovnik, skrbnik kapele na Kredarici in pater Miran Žvanut, provincial slovenske province Družbe Jezusove, naš duhovni vodja. Večerni maši je sledila slovesna procesija z blagoslovom na vse štiri strani neba.

Preostanek večera smo izkoristili za opazovnje sončnega zahoda in za druženje, kmalu pa smo odšli tudi na zaslužen počitek.

V ponedeljek pa je zgodaj zjutraj, skoraj še v mraku, odšla na vrh Triglava še druga skupina romarjev pod vodstvom Mira in Matjaža. Vse čestitke tudi njim, veselje na vrhu je bilo neizmerno. Obvezno fotografiranje in nato spust do koče, na zajtrk, ki mu je sledila priprava na sveto mašo ob 11. uri, ki jo je daroval naš duhovni vodja, pater Miran Žvanut, somaševal je msgr. Miro Šlibar. Na koncu maše smo prejeli blagoslov, čudodelno svetinjo in spominsko podobico z upodobitvijo lesoreza iz kapele Marije Snežne.

Po zaključku maše pa smo si oprtali ruzake in se spustili v dolino. Pot je minila v klepetanju, pogovorih in srečevanjih z drugimi romarji in planinci, ki jih je bilo veliko, tudi tujcev. Rek “Dobra volja je najbolja!” se je tudi tokrat izkazal za resničnega, saj nas tudi nekaj žuljev in drugih dogodkov na poti ni oviralo v našem veselju. Srečno smo se vrnili v dolino, z novimi načrti za obiske gora, tudi za naslednje leto. Hvaležni smo za zdravje in možnost, da smo doživeli ta dva čudovita dneva in da ju lahko ponesemo tudi k tistim, ki niso mogli z nami, so nas pa v mislih podpirali in bili z nami.

Še nekaj tehničnih podatkov o poti:

S Pokljuke na vrh Triglava smo prehodili 16 km in se dvignili za 1.617 metrov.

S Kredarice nazaj na Pokljuko je pot dolga 12,31 km, večinoma smo se spuščali.

Nekaj zgodovinskih podatkov o Kredarici:

Triglavski dom na Kredarici je najvišja slovenska planinska postojanka. Prvo Triglavsko kočo na Kredarici je na ozemlju, ki ga je kupil Jakob Aljaž, po njegovi zamisli postavilo SPD; slavnostno so jo odprli 10. avgusta 1896. Skromno kočo so leta 1909 povečali in jo ob otvoritvi, 8. septembra 1909, preimenovali v Triglavski dom na Kredarici.

Kapela Marije Snežne na Kredarici je podružnična kapela Župnije Dovje in je s 2511 metri nadmorske višine najvišje ležeče svetišče v Sloveniji.

Prvo kapelo je leta 1896 zgradil Jakob Aljažžupnik na Dovjem. O tem je zapisal: »Ustregel sem ne le duhovnom, ampak tudi mnogim turistom, da sem napravil na Kredarici zraven hiše tudi malo, lično kapelico … priporočeni Lurški Materi božji«. Blagoslovljena je bila 12. avgusta 1897. Leta 1952 so neznanci kapelo minirali. Leta 1983 je na Dovje prišel duhovnik France Urbanija, ki je javno izrazil željo po postavitvi nove kapele. 1992 je bila kapela res pozidana. 19. avgusta istega leta jo je blagoslovil Alojzij Šuštar.

Sv. maše na Kredarici, če je vreme primerno:

+ 5. avgust (Marija Snežna)

+ 14. avgust

+ 15. avgust (Veliki šmaren-Marijino vnebovzetje)

+ 8. september (Mali šmaren-Marijino rojstvo)

Duhovnik, ki želi maševati izven tega urnika, dobi ključ pri vremenoslovcih.

Andreja Grahek

Fotografije: Andreja Grahek, Matjaž Kosi

Oče Bojan in sin Žiga na Šentjakobski poti

Z očetom sva prehodila Jakobovo pot. 22. junija 2021 sva se odpravila na dolenjsko vejo in jo prehodila v celoti. Sedaj, septembra, pa sva se odpravila še na primorsko vejo in jo končala v sredo, 22. septembra 2021.

Pot je lepa, predvsem pa pokrajina, v kateri živimo. Obilo zelenja, rastlinja in gozdov, kjer si človek spočije um.

Lepi spomini, lepa pustolovščina ob iskanju rumenih školjk ali puščic, ki kažejo smer, in ljudje, ki prijazno nudijo pijačo. Pot je bila na trenutke ob žgočem soncu zelo naporna, a vredna vsakega koraka, vsake kapljice znoja.

Ko si ‘opomoreva’, se morda odpraviva še na Gorenjsko ali Ogrsko pot, a to naj še počaka.

Žiga