Kategorija: Romanja

Na Koroško smo se pripeljali skozi predor Ljubelj in kmalu prišli do Borovelj na Koroškem, kjer je bil naš prvi cilj.

Ob 8h nas je v cerkvi sv. Martina pričakal župnik dr. Jakob Ibounig, ki nam je omogočil ogled cerkve, nam povedal nekaj o njeni zgodovini in o župniji, nato pa je za nas daroval sv. mašo, pri kateri smo aktivno sodelovali s petjem, ministriranjem in branjem berila.

Sledil je premik z avtobusom do Bistrice v Rožu, kjer smo začeli naše peš romanje po avstrijsko-koroški romarski Jakobovi poti, ki ima sicer 10 etap od Dravograda do Oberdrauburga (237 km), in poteka v smeri zahoda proti Innsbrucku. Mi smo prehodili delček te poti, večinoma ob reki Dravi.

Na poti smo se ustavili v vasi Sveče, to je kraj, v katerem se je rodil eden izmed soustanoviteljev Mohorjeve družbe (Andrej Einspieler, poleg njega še Anton Martin Slomšek in Anton Janežič) in kraj, ki je še danes poln umetniške energije. Slovensko prosvetno društvo Kočna vsako poletje vabi umetnike iz širšega prostora na mednarodni Slikarski teden. Središče slikarskega tedna je Vrbnikova domačija z galerijo Gorše. V njej si je slovenski likovni ustvarjalec France Gorše (1897–1986), ki je v Zagrebu študiral pri slovitem hrvaškem kiparju Ivanu Meštroviču, po vrnitvi iz Združenih držav Amerike leta 1973 uredil domovanje. Na vrtu Vrbnikove domačije, neposredno ob sveški cerkvi sv. Lamberta, so razstavljeni tudi Goršetovi doprsni kipi pomembnih osebnosti iz koroške slovenske zgodovine. Vas je znana tudi po svojem dokaj ohranjenem zgodovinskem jedru, ki se razteza ob potoku. Po vsej vasi pa so na prostem postavljene kovinske skulpture – Sveče se namreč ponašajo tudi s Kovaškim muzejem.

Zdravko (Valentin) Inzko, visok diplomat, bivši veleposlanik Avstrije v Sloveniji in danes visoki predstavnik mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini, živi v Svečah še danes, kot nekoč njegovi predniki, z njim pa njegova soproga, mezzosopranistka svetovnega slovesa (pela je tako v newyorški Metropolitanski operi (Met) kakor v Dunajski državni operi) Bernarda Fink – Inzko. Srečali smo ju in povabila sta nas v skedenj, ki je sedaj preurejen v vaški kulturni dom. Gospod nam je predstavil bogato zgodovino njihovega kraja in njihovega kulturnega središča.

Zdravko Inzko: »Boleča točka je tudi izumiranje moje vasi, ki nima več niti ljudske šole, niti trgovine, niti dvajset poklicev, ki jih je imela nekoč. Proti temu se skušam bojevati z načrtom majhne galerije, vaškega in identitetnega muzeja in ob nedeljah – ko sem doma – z igranjem na orgle pri sveti maši.« Viden ukrep za ohranitev kulturne dediščine kraja je bila tudi akcija SPD Kočna za izdajo zemljevida s slovenskimi ledinskimi imeni v Svečah in v okolici ter z namestitvijo tabel na hišah z domačimi hišnimi imeni – ki so seveda vsa slovenska.

Kasneje nas je pot vodila še mimo cerkvice sv. Ožbolta, ki je bila prvič omenjena že leta 1267, sedanja pa je nastala okoli leta 1520. Cerkev je bila zaprta za ogled, smo se pa lahko v njen bližini okrepčali z osvežilnimi napitki, saj so se domači gasilci pripravljali na popoldansko veselico in je bil bar že odprt, dan pa je bil zelo vroč.

Po približno 11. prehojenih kilometrih smo se spet usedli na avtobus in se odpeljali v vas Šentjakob v Rožu, kjer nam je g. župnik Jurij Buch razkazal cerkev sv. Jakoba in bližnjo mrliško vežico. Po turškem vdoru leta 1489 so nekdanjo cerkev obnovili in razširili. Cerkev je leta 1972 uničil požar, ohranjena sta bila samo kor in lesen svetnikov kip, ostalo so obnovili. V cerkvi smo lahko opazovali sodobne stenske freske Valentina Omana z naslovom Križev pot človeštva.

V kraju deluje tudi Slovensko prosvetno društvo Rož z dolgo pevsko in gledališko tradicijo. Občina Šentjakob je znamenita kot kraj, kjer je v 15. stoletju živela in bila ugrabljena v turško jetništvo resnična Miklova Zala, Rozalija Mikel iz Miklovine pri Svatnah.

Naslednji postanek je bila vas Podgorje (Maria Elend), kjer smo si ogledali tamkajšnjo cerkev. Romarska Marijina cerkev je gotska cerkev z obsežnimi baročnimi preureditvami in masivnim romanskim zvonikom. Za časa turških vpadov v letih 1478 in 1483 je bila prvotna cerkev iz leta 1267 uničena. Na njenem mestu je bila postavljena nova, ki je bila posvečena leta 1486. Svojo današnjo podobo je cerkev dobila med letoma 1682 in 1690.

Na polkrožnem slavoloku vidimo zapis: hIC thronVs gratIarVM qVo ab angeLIs VIrgo DeportarI VoLvIt (Tu je prestol milosti, na katerega so angeli prenesli Marijo).

Pripoved pravi, da so pogani prve kristjane pošiljali v Podgorje v pregnanstvo. Med tem divjim skalovjem so si izgnanci sezidali kapelico in izrezljali Marijin kip. Tako je nastala tu božja pot, kamor so se ljudje zatekali v stiskah. Latinsko ime Maria in exilio (Marija v izgnanstvu) naj bi to zgodbo potrjevalo, kot so trdili osojski menihi. Nekoč je do vznožja hriba, kjer je stala kapelica, priromala tudi neka noseča plemenita gospa, da bi prosila za srečen porod. Ko je zagledala kapelico visoko nad seboj, je utrujena obupala. Pokleknila je na tla in opravila romarsko pobožnost kar tam. Vsa utrujena je tam tudi zaspala. Ko se je zbudila, je zagledala vsa začudena kapelico pred seboj. Angeli so jo prinesli z gore v dolino. Pozneje je osojski opat ukazal nad malo kapelico pozidati sedanjo podgorsko cerkev. Res pa je, da je bila v cerkvi vse do predelav leta 1683 kapelica z Marijino podobo.

V Cerkvi je na ogled znameniti gotski krilni oltar, ki je eden lepših krilnih oltarjev na Koroškem. Izdelan je bil v letih 1515/ 20. V oltarni niši je Marija z Jezusom s polmesecem pod nogami. Ob njej sta priprošnjika proti kugi, sv. Rok, ki kaže kužno rano in sv. Boštjan s puščicami v roki.

Dvanajst priprošnjikov v sili je upodobljenih v skupinah po tri na krilih oltarja. Na epistolski strani so spodaj sv. Barbara (stolp), sv. Katarina (meč), sv. Marjeta (zmaj), nad njimi pa sv. Evstahij (rogovje), sv. Jurij (zmaj) in sv. Krištof (Božje dete). Na evangeljski strani so spodaj sv. Pantaleon (z rokami pribitimi na glavo), sv. Egidij (košuta), sv. Vid (kotel), nad njimi pa sv. Dioniz (z glavo v rokah), sv. Erazem (vitel) in sv. Blaž (sveči). Na predeli je kot trinajsti priprošnjik upodobljen sv. Ahac, ki ga mučijo skupaj z njegovimi tovariši. Od ponavadi upodobljenih štirinajstih priprošnjikov v sili manjka sv. Cirijak, ki je odstopil prostor Roku in Boštjanu.

Oltarna krila so bila odprta ob nedeljah in praznikih, ob delavnikih in v postnem času pa zaprta. Na zunanji strani kril so naslikani prizori iz Kristusovega trpljenja: Jezus na Oljski gori, kronanje s trnjevo krono, bičanje in križanje. Ob straneh so štirje evangelisti: Matej z angelom, Marko z levom, Luka z volom in Janez z orlom. V okrasnem čelu oltarja so kipi trpečega Kristusa, Marije in sv. Janeza.

Upodobitve štirinajstih priprošnjikov v sili segajo v 14. stoletje, češčenje in upodabljanje pa se je razširilo po sredi 15. stoletja in je bilo živo vse do poznega baroka.

V cerkvi nas je pozdravil g. župnik Jože Markowitz, ki je tudi sam Jakobov romar. Pred leti je šel peš od doma v Santiago in peš tudi nazaj domov.

Sledila sta počitek in malica v senci cerkve, hkrati je bil to tudi čas za zabavno druženje in pogovor.

Na poti domov smo se ustavili še na hribu Jedvovca nad Vrbskim jezerom, kjer smo si ogledali razgledni stolp »Pyramidenkogel«. Z njega se nam je ponudil res lep razgled na bližnjo in daljno okolico.

Tokratno romanje je bilo mogoče res manj pohodno, a je bilo kulturno in duhovno bogato, veliko smo tudi prepevali. Naj nas dobra volja in blagoslov sv. Jakoba spremljata še naprej!

[Show slideshow]

Z različnih koncev Slovenije smo se zbrali na ŽP Šentjur pri Celju. Jutranjo kavico smo si privoščili v kavarni ob poti, kjer so nas na stenah pozdravile Pavčkove pesmi. Kmalu smo krenili proti Rifniku.

Malo pod vrhom Rifnika smo si ogledali razvaline starega gradu, ki je bil nekdaj mogočen. Grad se je prvič omenjal že leta 1281. Ljudsko izročilo pravi, da so grad leta 1635 opustošili uporni kmetje, vendar to ni dokumentirano. Vendar so ga v drugi polovici 17. stoletja že opustili, saj je na upodobitvi na Vischerjevi topografiji večidel že razkrit. Danes propada in je precej zaraščen.

Potem pa smo nadaljevali še malo v hrib, kjer se na vrhu Rifnika nahaja Arheološki park na mestu največje poznoantične naselbine na Slovenskem. Vrh Rifnika je hkrati tudi razgledna točka s srčkovo klopico. Rifnik je bil bolj ali manj neprekinjeno poseljen skozi vsa pomembnejša zgodovinska obdobja. Ogledali smo si temelje dveh starokrščanskih cerkva, sedmih hiš in obzidja s stražarnicami ter vodnjak (zbiralnik vode). V rekonstruirani prazgodovinski hiši je na razstavnih panojih predstavljena zgodovina.

Po krajšem počitku smo se spustili v dolino do sv. Jakoba pri Šentjurju, kjer stoji podružnična cerkvica sv. Filipa in Jakoba. Sprejel nas je župnik iz Kalobja, Peter Orešnik, ter nam omogočil njen ogled.

Župnija Kalobje ni kar tako – prav tu so našli izredno zanimiv Kalobški rokopis iz 18. stoletja, zbirko srednjeveških molitev in pesmi neznanega avtorja. Kalobje je celo prva župnija, kjer so na Slovenskem začeli s pobožnostjo šmarnic. Od tega je minilo natanko 170 let. Tu je deloval župnik Jožef Virk, ki je, najbrž prav zaradi šmarnic, spesnil tako znane pesmi, kot sta Spet kliče nas venčani maj in Veš, o Marija. Prvo pesem pojejo v tej župniji tudi med letom, ne samo v maju, nam je povedal sedanji župnik. Križev pot v cerkvi je poseben in napisi pod njim prav tako.

Sledila sta malica in počitek v senci dreves, ob polju skoraj zrelega žita, nato pa smo jo spet mahnili v hrib proti Resevni (682m). Resevna je priljubljena planinska točka, ki poleg prenovljenega planinskega doma (leta 2022) vabi z 20 m visokim razglednim stolpom.

Na poti v dolino smo iz grmovja rešili telička in se med rumenečimi žitnimi polji vrnili na železniško postajo v Šentjurju. Tu smo se poslovili, vsak je odšel v svojo smer, vsak vesel, da je prišel in postal bogatejši za nova spoznanja o Sloveniji.

[Show slideshow]

V spomin na vse pokojne romarje po poti sv. Jakoba v Slovenji smo zadnji vikend v maju, 31. 5. in 1. 6. 2025, že tretjič prehodili Preddvorsko vejo poti sv. Jakoba od Hraš pri Smledniku do sv. Jakoba nad Preddvorom in naprej do Brezij. Spominsko romanje poteka na vsaki dve leti. V letu 2019 je bilo romanje otvoritveno, po smrti Vladimirja Žumra, ki je to pot trasiral, pa od leta 2021 ta romanja štejemo kot spominska. Tako smo letos dejansko po tej poti hodili četrtič.

Začetek romanja je bil še posebej slovesen, saj je g. župnik iz Smlednika, David Jensterle, poleg podelitve romarskega blagoslova sodelujočim blagoslovil tudi novo informativno tablo, ki po novem stoji ob cerkvi sv. Jakoba v Hrašah pri Smledniku. Na njej najdemo glavne podatke in informacije o poteku Preddvorske veje poti sv. Jakoba.

Ob tretjem spominskem romanju so bile odprte tudi cerkve ob poti, tako smo si lahko ogledali notranjost cerkev sv. Jakoba v Hrašah, sv. Jerneja v Voklem, kjer smo prisostvovali zaključku sv. maše za vse vojne in povojne žrtve in imeli možnost pozdraviti vse prisotne, sv. Jurija v Šenčurju, cerkvi sv. Katarine in Radegunde v Srednji vasi,  sv. Lenarta v Bregu ob Kokri, sv. Petra v Preddvoru in sv. Jakoba nad Preddvorom, kjer smo ob petih popoldne sodelovali pri posebni romarski sv. maši, ki jo je za nas daroval jezuit Damjan Ristić. Na koncu sv. maše je blagoslovil skrinjico in nov žig poti sv. Jakoba – sv. Jakob nad Preddvorom, ki bo od sedaj naprej na romarje čakal na brunarici ob planinski koči.

Pred vzponom na sv. Jakoba smo bili v piceriji Gorski privez v Preddvoru deležni pogostitve s pico,  nato pa smo si lahko ogledali tudi grad Dvor, ki je lepo obnovljen, od nedavnega tudi kapelica v njem.

Povzetek prvega dne kot krajši film:

V nedeljo zjutraj smo iz središča Preddvora krenili proti Mačam in Bašlju, kjer nas je počakal preddvorski župan Rok Roblek, ki se nam je na delu poti pridružil s svojimi otroki kot najmlajšimi pohodniki, in namenil del svojega časa za daljši pogovor z romarji.

Daljši postanek za malico smo si privoščili še v Goričah pri Jakobovih romarjih Mirjani in Franciju Urbancu ter v Loki pri Tržiču pri Marjanu in Olgi Mali v podjetju MALI-E-TIKO, ki pomembno pomaga pri opremljanju naših poti z informacijskimi tablami in skrinjicami.

Sledil je še vzpon proti Kovorju, kasneje smo sledili Rožnovenski poti in prijetno utrujeni prispeli na Brezje. Zaključek dvodnevnega romanja je bila posebna romarska maša na Brezjah, ki jo je daroval domačin jezuit Jože Roblek, tudi sam Jakobov romar, saj je nedavno prehodil Camino Krk.

Po maši je sledila podelitev potrdila o prehojeni Preddvorski poti in posebnega potrdila, ki ga izdaja Svetišče na Brezjah – Romar upanja, to je vsak, ki v svetem letu opravi peš romanje k Mariji Pomagaj – vsaj 25 km ali roma na Brezje s kolesom – vsaj 50 km. Vsak udeleženec romanja je prejel tudi posebno spominsko podobico sv. Jakoba, izdano posebej ob tej priložnosti.

Hvala vsem, ki ste pomagali pri izvedbi: Franceski, kot glavni organizatorki, vsem romarjem s številno udeležbo (prvi dan 31, drugi dan 30), še posebej duhovnikom, ključarjem in mežnarjem cerkva ob poti, hvala gostiteljem in društvom ob poti za vse prigrizke in napitke, za pico v Preddvoru, brezplačen ogleda gradu Dvor, in še in še.

Se vidimo spet čez dve leti na četrtem spominskem romanju po Preddvorski veji poti sv. Jakoba!

[Show slideshow]

V soboto, 17. maja, 2025, smo romali skupaj po Šentjakobski poti, to je po poti sv. Jakoba, ki poteka od Slovenske vasi na meji s Hrvaško do Trsta (oz. po dolenjski in primorski veji skupaj). Dogodek smo poimenovali Romajmo skupaj! in ga dober mesec prej začeli oglaševati. V ta namen smo romarjem predstavili celotno pot oz. vse znamenitosti in cerkve sv. Jakoba ob njej.

Romalo je več kot 200 romarjev in pohodnikov, od tega 55 članov društva. Udeležba je bila mednarodna, poleg Slovencev so romali tudi tuji državljani. Pot, ki je dolga 278 km, smo prehodili po vseh 26. odsekih te poti, ki so bili določeni posebej za ta dogodek in dolgi od 10 do 15 km z namenom, da lahko sodeluje čim več ljudi. Nekateri so prehodili en odsek, nekateri dva ali celo tri. Romali so posamezniki, družine, različne generacije iste družine, skupine prijateljev, sodelavcev ali skupine drugih sorodnih društev. Starostna razlika med najmlajšim in najstarejšo je bila več kot 80 let.

Nekateri romarji so ta dan namensko hodili tudi po drugih vejah poti sv. Jakoba.

Če seštejemo vse prehojene kilometre na ta dan, jih je več kot 3300, kar pomeni, da bi prišli iz Slovenije v Santiago de Compostela in še malo naprej.

Romarski duh je povezal Slovenijo, romarjeva molitev je povezala ljubitelje poti sv. Jakoba. Bog je obilo blagoslovil romarje s prijetnim romarskim vremenom, veselje romarjev na poti in po končanem romanju ob tem jubileju je bilo neizmerno. To so pokazale tudi fotografije ali kratki video posnetki  s poti, s katerimi so romarji preplavili socialna omrežja in si pošiljali pozdrave z enega konca poti na drugega in bili na tak način skupaj v duhu, ena velika družina, ki jo povezuje sv. Jakob.

Romarski dan se je zaključil s sv. mašo, ki jo je pri sv. Jakobu v Ljubljani daroval p. Miran Žvanut ob somaševanju p. Tomaža Mikuša. Kljub prestanim naporom na poti so romarji dodobra napolnili cerkev in soustvarili res lep zaključek romanja. Bili smo romarji upanja in romarji veselja!

Vsi romarji prejmejo spominsko jubilejno romarsko listino, izdano posebej za to priložnost, z jubilejnim žigom, ki povezujeta naš romarski dogodek z naslovom Romajmo skupaj! s sporočilom svetega leta, Romarji upanja.

Romanje Romajmo skupaj! je bilo organizirano v sklopu praznovanja 25. obletnice ustanovitve Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji in 15. obletnice blagoslova Šentjakobske poti.

[Show slideshow]