SRCE SE NE BOJI, na Zaplaz, 27. maja 2023

Romanje Društva prijateljev poti sv. Jakoba na Zaplaz

Nežno valovita dolenjska pokrajina na to praznično soboto ne bi mogla biti lepša. Visoke majske trave in cvetoči grmi dajejo od sebe  vso mlado energijo in dehtenje, ki ga žal ni moč zajeti na fotografijo.

Na Zaplaz smo romali zaradi mladega fanta, ki se je v bližnjih Vodalah rodil pred natanko 100 leti, umorjen pa je bil na novega leta dan, še ne star dvajset let. Lojze Grozde je že razglašen za blaženega, Dolenjska in vsi Slovenci pa imamo svojega svetniškega kandidata, lahko bi rekli “posebne vrste”. Takega, ki se ni rodil v ugodne razmere, pa je vendar tako ljubil življenje v njegovi najčistejši obliki, gojil  iskrene  krščanske in domovinske vrednote, ki jih je preprosto pojasnil z besedami: “Luč je, ki šel sem za njo.”

Težko je biti pokončen, ko vlada strah in ko je ogroženo tvoje življenje. Z besedami “Jaz pa bom stopil v sredo naših dni,” je povedal, da se je odločil braniti ogrožene vrednote za vsako ceno. Takega poguma nam danes pogosto manjka.

Romanje je bilo praznično tudi zato, ker je bila izpolnjena zaobljuba soustanoviteljice našega Društva, Marjete Rigler, ki je v zahvalo za prebolelo okužbo raziskala zadnjo Lojzetovo pot domov, kamor ni več prišel, in jo opisala kot novo romarsko pot. Ob tej priložnosti je izšel tudi romarski vodnik in bila je izdelana spominska podobica.

Med nami so bili tudi člani Društva, ki so romanje že v začetku tedna začeli v Ljubljani in vso pot do Zaplaza hodili peš po zadnji poti mladega mučenca. Ostali smo se jim to soboto pridružili v hoji iz Šentlovrenca.

Po slovesnosti smo se vračali po sončnih pomladnih stezah. Zdi se, da je z nami hodila nekakšna milina – takšna, ki oplemeniti dan, ko si razmišljal o velikih stvareh, ki presežejo tudi smrt. Priporočajmo se pričevalcu za vero, blaženemu Lojzetu Grozdetu za vse naše življenjske poti.

Besedilo: Marjetica Škrlec, slike: Marjetica Škrlec in Danijel Selčan

Romanje po zadnji poti blaženega mučenca Alojzija Grozdeta – 20,. 22. – 27. maj 2023

V soboto, 20. maja, se je skupina romarjev zbrala na slovesnem blagoslovu na začetku romanja. Prva slika je slika romarjev, ki so pred osmimi leti prvič romali po tem namenu. Ostali dve sta fotografiji člankov v tedniku Družina, 28. maja 2023.

  1. dan, prvo romanje Po zadnji poti blaženega Alojzija Grozdeta, ponedeljek, 22.5.23; Šmarje-Sap – Kompolje, 27 km;

Romarska pot je idejna zasnova in zaobljuba Marjete Rigler, ki pripravlja romarski vodnik.

Ena skupina romarjev je šla na pot že v soboto, 20.5.23, Ljubljana – Šmarje-Sap, 18 km; ta skupina nam je prenesla blagoslov g. nadškofa in metropolita Stanislava Zoreta.

  1. dan, romanje Po zadnji poti bl. Alojzija Grozdeta, torek, 23.5.23; Kompolje – Stična, 30 km;

Planiranih je bilo 34 km in v Stični smo morale biti do 18. ure. Komaj nam je uspelo. Par kilometrov smo prešvercale s hojo po cesti – hvala Bogu za asfalt in angelom varuhom, da se ni nobeni nič zgodilo!  Če si v stiski s časom, je to kar uporabna varianta!

Cukrčki:

Anči, pri hiši Jožica Rus , Jožičinemu možu Franciju, ko je od zvrhanega krožnika štrudlja ostal samo še en košček: “Med potjo nismo imele kaj počet, pa smo vam spekle štrudelj, a je dober?”

Marinka: “Grem jaz naprej, ker imam čevlje za roso otepat!”

Gospa Marijina, Lilijina mama: “Več daš, več imaš!” Reklo, ki je tudi meni zelo pri srcu.

Maria, na Lilijin komentar, ajde, gasa, dekleta: “Jaz imam samo nafto!”

  1. dan, romanje Po zadnji poti bl. Alojzija Grozdeta, sreda, 24.5.23; Stična – Trebnje, 25 km;

Kakšna dvoličnost! Če vodi romanje kdo drug, navadno jamram: “joj, asfalt!” Če vodim jaz (takšna čast me je doletela danes, uboge moje romarske dušice), potem je “asfalt primerna izbira, ker se najhitreje pride na cilj”.  Pa še kavice je na pretek!

  1. dan, romanje Po zadnji poti bl. Alojzija Grozdeta, četrtek, 25.5.23; Trebnje – Šentrupert, 17 km;

Pa smo jo dobili, moško družbo namreč. Miro nam je prinesel novega zagona, svežih moči, lepo vreme, stezice in makadam ter veliko znanja o cerkvicah ob poti. Dobrodošel!

Cukrčka:

Anči, ko je polila prt z rdečim vinom: “Če mi prinesete škarje, bom madež odrezala. Veste, pri nas tako delamo.”

Anči nas je zjutraj šetala po samostanu v Stični in se je hotela odkupiti s kavo. “Menda ja boste upoštevali, da sem najstarejša.” Maria: “Sedaj je obdobje otrok, otroci so glavni.” Anči: “Ĵoj, doma sem pozabila denarnico!”

  1. dan, romanje Po zadnji poti bl. Alojzija Grozdeta, petek, 26.5.23; Šentrupert – Čatež, 14 km;

Romantičen zaključek romanja kot se šika (skoraj zaključek, eno pikico smo pustili za jutri): hodili smo po gozdu, po travi, po kilavih mostičkih, po vodi, po blatu; pravi Božji blagoslov, da ni nihče imel blatne kopeli!  Šlo je kot na toboganu, gor, dol, gor, dol, pa ponovi vajo!

  1. dan, romanje Po zadnji poti bl. Alojzija Grozdeta, sobota, 27.5.23; Čatež – Zaplaz, 1 km; skupno smo prehodili 132 km; če bi hodili ves čas po GPS sledi, bi naredili 145 km; kar dobro smo sekali ovinke!

Na Zaplazu se nam je pri praznovanju Grozdetovega godu pridružilo kar 30 Jakobčkov, ki so poromali iz Šentlovrenca.

Hvala vsem, ki so pripomogli k organizaciji romanja, posebno Mariji Kramzar, ki je v to vložila ogromno časa in truda, na koncu pa ji je ponagajalo zdravje. Hvala dobrotnikom ob poti, romarjem in vodnikom za udeležbo, vam FB prijateljem pa za spremljanje in podporo! Vse dobro vsem želim. Objem

Besedilo in slike: Jelka Škrlj

V majniku k romarski cerkvi v Marijino Celje in k sv. Jakobu

Prvo majniško soboto nas je pot popeljala na obisk k najzahodnejši cerkvi svetega Jakoba v Sloveniji, svetemu Jakobu nad Debenjem. V resnici pa smo si ogledali tudi župnijsko cerkev v Ligu in si ogledali vse njene podružnice.

Romarska cerkev Marijino Celje (po prenosu podobe iz Mariazell v cerkev sv. Zenona in povečanju cerkve v Ligu) kraljuje nad krajem in nudi prelepe razglede v zunanjosti in presenetljivo pa tudi sporočilno bogastvo v notranjosti. O cerkvi nam je pripovedovala Metoda, zadnji v vasi rojeni otrok (vsi mlajši so rojeni v porodnišnici).  Cerkev sv. Kancijana  v Britofu nas je očarala z prelepo kopijo  krilnega oltarja svetega Kancijana (original hrani Narodni muzej) in obnovljenim glavnim baročnim oltarjem, ki je eden najlepših te vrste. V Britofu smo se približali meji z Italijo in mejni reki Idriji. V Zapotoku smo s pesmijo počastili svetega nadangela Gabrijela in se nato povzpeli do cerkve sv. Jakoba nad Debenjem. Obisk cerkve, uživanje v najlepšem razgledu na poti in malo daljši počitek so nas doleteli ravno ob pravem času. Zadnji obisk smo namenili cerkvi sv.  Genderce (sv. Jedrt) pod vrhom Korade in pot zaključili (in dodobra zalili po vročem dnevu) pri planinski koči na Koradi.

Župnijski cerkvi v Ligu so prizanesle tako Jožefinske reforme kot obe svetovni vojni. Župljani župnije Lig se radi pohvalijo, da so imeli zelo dobre župnike, ki so lepo skrbeli tako za cerkev kot za župnijo. Med drugim je nekaj let tu župnikoval tudi znameniti Otmar Črnilogar, prevajalec svetega pisma in človek mnogih talentov. 

Po dolgih letih demografske suše se Lig postavlja na noge. Administrativno določena meja je vas po drugi svetovni vojni odrezala od tradicionalnega zaledja – okolice Čedada. To je povzročilo izseljevanje in umiranje vasi. A danes vas znova oživlja otroški živžav.  Krajani in občina Kanal obnavljajo župnišče, ki naj bi postalo nastanitveni objekt za romarje in pohodnike na Poti treh svetišč: Sveta Gora, Marijino Celje in Stara Gora in za druge obiskovalce, ki se želijo oddahniti daleč stran od mestnega vrveža. Smerokaze na tej poti smo srečevali tudi mi in prehodili del te označene poti.  

Naužili smo se naravnih in duhovnih lepot, spremljalo nas je dehteče pomladno cvetje in ptičje petje, zvesti romarski prijatelji, užili smo gostoljublje organizatorjev, obujali spomine na življenje v teh obmejnih krajih v družbi Marije, ki je vse organizirala, njene devetdesetlene mame in sestre Marte, ki nas je pogostila pred odhodom na pot, ter  Miroslava, ki nas je vso pot vodil tudi po poteh, ki jih poznajo samo domačini.  Le poredko imamo priložnost na naših romanjih vstopiti prav v vse cerkve, ki jih srečamo na poti.   Tokrat se je Marija res potrudila. Za zadnje tri od petih obiskanih so ji dan prej skrbniki zaupali ključe.

Hvala Bogu, sv. Jakobu in vsem omenjenim, ki ste nam pripravili tako čudovito romanje.  

Slike: Irena Nakić

V Emavs, 10. aprila 2023

V EMAVS

Velikonočni ponedeljek je po tradiciji dan, ko “se gre v Emavs”, torej na pot  ali na obisk. Tudi člani Društva prijateljev poti svetega Jakoba smo storili tako. Izbrali smo si mehkobo Dolenjske in prehodili pot med Gabrom in Ivančno Gorico tako, da smo spotoma v gozdu v Gombišču obiskali pred natanko desetletjem s strani Društva obnovljen kriŽ. Na 20 km dolgi poti nas je spremljala pomlad.

Ker smo pot začeli z mašo v Velikem Gabru, nam je v mislih odzvanjala misel iz prebranega psalma:” Gospod, Ti si delež moje dediščine.”  PreD mašo nam je Marjeta RIgler prebirala pesmi našega mladega svetniškega kandidata Lojzeta Grozdeta, ki je bil doma iz teh krajev. Pesmi in zgled neomajne vere, njegova dediščina za nas.

Današnjih 20 km smo hodili po lepi pokrajini, del tudi po dolenjski veji Jakobove poti. Tudi vse to je, kakor naša vera, delež naše skupne dediščine.

Ni samo po sebi umevno, da živimo v tako lepi deželi in da bodo v njej živeli tudi naši nasledniki.

Osrednji dogodek našega romanja je bila molitev ob križu sredi gozda v Gombišču. Mineva namreč desetletje, odkar se je Hinko Benda s člani Društva zavzel za ponovno postavitev podrtega križa na istem mestu. Kar nekaj poizvedovanja je bilo potrebnega, da je naletel na krajana, ki je še vedel povedati, da je bil križ postavljen pred približno poldrugim desetletjem na mestu, kjer je v takratno apneno jamo po nesreči padel moški in umrl. Zmolili smo za vero v vstalega Kristusa, za vero v to, da smrt ni konec in je naše življenje le Pot.

V zvezi s tem je bila pri maši omenjena še ena zanimivost. V Antiohiji so sprva prve kristjane imenovali drugače: rekli so jim “pripadniki Poti”, pri čemer je Pot pomenila vero.

Tako so se danes pomembne besede prepletale z našimi koraki in dan bo ostal v spominu – naši mali osebni, pa tudi društveni dediščini. Delimo jo z drugimi na naših poteh!

Besedilo in slike: Marjetica Škrlec

Z Rakovnika na Žalostno goro nad Preserjem, 26. marec 2023

Z Rakovnika na Žalostno goro nad Preserjem

Zjutraj smo se dobili pri cerkvi Marije pomočnice na Rakovniku v Ljubljani, kjer nam je pri kapelici lurške Marije g. Alojzij Snoj podelil blagoslov. Poleg tega nam je nekaj malega povedal tudi o zgodovini samostana in bratov Salezijancev na tem območju. Nato pa smo kar strumno stopili proti Črni vasi, kjer smo imeli priložnost vstopiti in si ogledati cerkev sv. Mihaela na Barju, ki je bila zgrajena po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika v letih 1937–39.

Pot nas je nato vodila po ravnih poteh ljubljanskega barja, kjer so nas še vedno spremljale meglice, kar pa ni bilo moteče. Nekako se takšno vreme barju prav prilega.

V vasi Jezero se nam je pridružilo še nekaj članov, pri Gostilnici pa smo imeli malce daljši postanek za kavo in srečanje z našo članico Tanjo in njenim možem Dragom, ki sta nam prinesla malico in pijačo, da smo se pošteno okrepčali in tudi naklepetali. Po tej prijetni pavzi smo se podali v gozd in se v tišini povzpeli na sveto Ano, 484 nm, od koder smo imeli lep razgled na Barje, in okoliške hribčke. Nismo se dolgo zadrževali, spustili smo se proti cerkvi sv. Jožefa na sosednjem hribu. Na tej poti sta se nam pridružila še dva člana. Pri cerkvi sv. Jožefa nas je pričakal ključar in nam razkazal cerkev, ki jo trenutno obnavljajo. Notranjost je čudovita, lepo ohranjena, glavni oltar je izrezljan kot čipka. Sledila sta le še manjši spust in rahel vzpon na Žalostno goro, kjer nas je cerkev Žalostne Matere Božje pričakala vsa s soncem obsijana. Tu je že bilo tudi veliko ostalih romarjev, ki so prišli od vsepovsod, med njimi tudi naši člani. Dve članici sta priromali peš iz Logatca, od cerkve sv. Nikolaja v Dolnjem Logatcu, mimo izvirov reke Ljubljanice, Verda, preko Bistre, Borovnice in po stari železniški progi do cilja. Čas pred začetkom križevega pota smo izkoristili za druženje, pogovor in ogled cerkve, katere notranjost je izredno lepa. Po maši smo naredili še skupinski posnetek in se kar hitro odpravili vsak v svojo smer, saj nas je hladen veter pošteno nabril.

Hvala za lep dan.

Besedilo: Andreja Grahek, slike: Andreja Grahek, Matjaž Kosi