V soboto, 19. junija, smo romali na Koroško. V svetem Jakobovem letu smo se podali v najvišje ležečo cerkev sv. Jakoba v Koprivni, 1073 m.n.v. V prelepem ambientu med Uršljo goro, Raduho in Peco smo se naužili lepot stvarstva, videli žalostne posledice vetroloma – oguljene koroške brežine, srečali izjemne romarske prijatelje, ki so nam pripravili pohodno, kulturno, sakralno, pevsko in srčno poslastico.
“V vsakdanjem hitenju si ne znamo vzeti časa zase, za soljudi, ne znamo se čuditi nad prekrasno naravo, ki nas obdaja. In vendar se jakobovi romarji trudimo, da se od časa do časa umaknemo na goro, na bolj ali manj samotne jakobove poti. Za nas so jakobove poti poleg vsega drugega tudi poti, kjer smo blizu našemu nebeškemu Očetu. Vendar tudi nam kot učencem naroča, naj se z močjo in vrednotami, ki smo si jih nabrali na poti, vrnemo v naš vsakdan, med prijatelje, sorodnike, sodelavce.” nas je v uvodu v mašo pozdravila Ana.
Mašo je za Metodija in pokojne jakobove romarje daroval g. Jožef Lipovšek. V pridigi je poudaril, da so pomembna vsa naša zemeljska romanja na posvečene romarske kraje, najpomembnejša med njimi pa romanja v svoje srce, k bratu in k nebeškemu Očetu. Da bi bil dan še bolj prazničen, smo imeli ob koncu maše priložnost prejeti popolni odpustek. 
Po maši smo se podali k edini podružnični cerkvici župnije Koprivna – k sv. Ani, ki nas je razveselila z drugim biserom romanja – kipom črne Marije. Po legendi naj bi jo s seboj domov prinesli romarji iz romanja v Kompostelo. 
“Koroški člani so nam pokazali lepote koroške Koprivne, pokrajine čudovitih biserov. Poskrbeli so za naše telesno in duhovno okrepčilo, za kar smo jim neizmerno hvaležni. Vrednote prijateljstva, sprejemanja, povezovanja, odpuščanja in hvaležnosti naj nas še naprej vodijo po romarskih poteh.” je bila navdušena romarka Irena F.
Dodaj odgovor