V soboto, 24. junija, se nas je 18 prijateljev poti Sv. Jakoba zbralo na Bajnofu pod Trško Goro pri Novem mestu. Po začetnih pozdravih in jutranji kavici s posladkom smo se odpravili po trasi Slakove poti – imenovane po Lojzetu Slaku – na vrh Trške Gore. Ob poti smo že takoj imeli priložnost videti zidanice in vinograde. Prva točka s postankom je bil razgled na Stari Grad, ki stoji že od leta 1300. Med drugo svetovno vojno je bil grad požgan in po njej delno obnovljen. Danes stoji osamljen, nima funkcije in se ne uporablja.
Še malo vzpona in pred nami se je prikazala cerkev na Trški Gori, na 428 mnv. Cerkev je dal postaviti stiški opat Jakob Reinprecht in leta 1622 so bila dela končana. Romarska cerkev je posvečena Marijinemu rojstvu, vsakoletno žegnanje je na mali šmaren oz. malo mašo 8. septembra. Zunaj cerkve, v lopi, sta pod zvonikom dva oltarja, na katerih so maševali, kadar je prišlo veliko romarjev, da niso mogli vsi v cerkev. Cerkev smo si ogledali tudi od znotraj, si vzeli čas za razmislek, zapeli Marijino pesem in zmolili litanije Lojzeta Grozdeta.
V okolici cerkve je kar nekaj znamenitosti in sicer štiri mogočne, večstoletne lipe, ki so sedaj zaščitene, spomenik Lojzetu Slaku, ki je imel na Trški Gori svojo zidanico in tam ustvarjal in vino in svoje pesmi. Malo naprej stojijo jaslice, ki so petkratna povečava originala patra Wolfganga Josepha Koglerja iz kartuzije Pleterje. Prijeten počitek in razgled nam je ponudila princesina klopica (postaviti jo je dala 17. cvičkova princesa), ki ima na sebi verz: »Klopca te vabi, da srce se ne spozabi in ko se vrneš spet na to goro, tvoje srce med vinogradi vpeto bo.«
Pot smo nadaljevali mimo zidanice Lojzeta Slaka, čez Golušnik do razvalin gradu Hmeljnik. Prvič se ga v pisnih virih omenja okoli leta 1200, mogočno je stal več kot 700 let, nato pa so ga med drugo svetovno vojno izropali in požgali. Denarja za obnovo ni, čeprav je razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.
Po gozdni poti smo se nato spustili v Ždinjo vas, kje že od leta 1410 stoji cerkvica Sv. Jakoba. Danes ima cerkev tri lesene baročne oltarje, ki so lepo umetniško delo. Skupaj s križevim potom so bili obnovljeni leta 2010. Notranjost res preseneti, zelo je lepa. Ključarki sta nam pripravili dobrodošlico z malico, posladkom in pijačo. Prijetno druženje v senci cerkvice je bilo to.
Potem pa nas je čakal še povratek na izhodišče, po obronkih Trške Gore, z lepimi razgledi na vinograde in zidanice. V eni od odprtih zidanic smo se ustavili in poskušali domače lokalno vino in potico. Prijetno smo se osvežili in malo odpočili. Zadnji del poti smo spet hodili po Slakovi poti in istočasno še po trasi kolesarke dirke Tour of Slovenia, a mi smo šli na srečo navzdol.
Imeli smo se lepo, se naužili lepot in dobrot, hrane za dušo in telo.
Hvala vsem in kmalu spet na snidenje, saj kot pravi japonski pregovor: “Če imaš ob sebi prijatelja, nobena pot ni predolga.”
Besedilo in slike: Andreja Grahek
Dodaj odgovor