Dinozavrove stopinje in idrijski žlikrofi, 14. 10. 2023

objavljeno v: Dogodki, Romanja | 0

Vremenska napoved je obetala. Vsemogoče. Nekatere je doma zadržal dež, druge negotovost, nekaterih pa tako ali tako nič ne ustavi.

Medvejci in hotenjci so nas pričakali tako, kot pričakaš dobre prijatelje, čeprav smo se z nekaterimi srečali prvič. Prvič ali stotič – če gre za prijatelja po duši, to sploh ni pomembno.

V Godoviču smo okusili prvo in zadnjo kapljico dežja. O ja, tja proti Javorniku je pošteno deževalo. V cerkvi svetega Urbana smo zalotili domačine, ki so pripravljali cerkev za slovesnost svete birme. In začeli z molitvijo za srečno pot in sobrate v stiski. Pred cerkvijo je doprsni kip g. Vinku Kobalu, primorskemu duhovniku, ki je tu zaključil svojo življenjsko pot. Več o njem in njegovem delu pri gibanju Pot najdete na povezavi   https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/67-pricevanje/1914-vinko-kobal

Posopihali smo malce v hrib po kolesarski stezi za downhill in mimo sveže postavljenega znamenja križa, ki vabi k molitvi, prispeli k dinozavrovim stopinjam. Edinstvena najdba v tem delu Evrope nas prestavi 220 miljonov let nazaj.  Kakšno čudo je to, lahko preberete na https://www.kam.si/medvedje_brdo/ Marija, Ivičina sestra, je temeljito podprla naša telesa: z ustrezno romarsko pijačo, domačo ocvirkovko in borovničevim zavitkom.

Nadaljevali smo po planoti: malce dol, malce gor, malce naokoli. Medvedje Brdo je vas, kjer se sosedje težko kregajo med sabo, kajti na valovitem terenu je veliko prostora med domačijami. Hodili smo po razvodnici.  Osrednji del vasi predstavlja cerkev svete Katarine,  dom CŠOD in Šinokovčev hrib in pod njegovim vrhom Šinkovčeva domačija, ki je rojstni dom naše Ivice, tiste, ki nam peče slastne jakobove torte. Na kmečkem turizmu pri njenem bratu Jožetu smo se okrepčali z golažem in idrijskimi žlikrofi. Njami. Tam nas je pričakal Zdenko,  naš dolgoletni romarski prijatelj, vzornik in romar z veliko začetnico. 

Iz Medvedjega Brda smo se spustili proti Hotedršici skozi Žejno dolino. Na dobre pol ure hoda smo se srečali s tremi ponikalnicami, ki nimajo skoraj nič skupnega. Vsaka nabira vodo iz svojega vira. Na srednji je zgrajena protipoplavna zaščita, ki ščiti Hotedršico pred  poplavami. Kraška polja Notranjske so znana po tem, da občasno postanejo jezera, in to ni nič drugačno. Voda iz polja odteka proti Godoviču in od tu v Jadransko morje, če je pa zelo visoka, se je nekaj prelije v Kalce in od tu proti Črnemu morju. Vas ima nekaj znamenitosti, ki so vredne ogleda: cerkev Janeza Krstnika, črno kuhinjo, edini evropski mlin – Tomažinov mlin – nad ponikalnico (mlinska kolesa so pod nivojem terena, voda teče čez kolo in v brezno), ki je nekaj mesecev nazaj še pridno mlel, in zemljanke, v katerih so družine hranile krompir. Iz Hotedršice je bil doma oče arhitekta Jožeta Plečnika. Očetov brat in pozneje njegov sin sta imela pred drugo svetovno vojno mizarsko delavnico in arhitektu so marsikateri leseni detajl naredili prav v tej delavnici. Več o znamenitostih preberete na povezavi https://hotedrsica.zlk.si/#about, o zgodovini gostilne in kraja pa na spletni strani gostilne Turk, ki se bliža svoji stoletnici obstoja: https://goturk.si/zgodovina/.

Hvala Edo in Marijan za vodenje po tem robu Notranjske. 

Fotografije: Marijan Mirai

Okruški:

Marija in Ivica sta sestri. Pa ne le sestri, povezani sta še na en neobičajen način. Pri zdravljenju Marije so uporabili krvne celice, ki jih je darovala Ivica, ko se je izkazala za primerno donatorko.

So tole na tleh tepke? Oh ne, saj so užitne! Tepke so namreč dobre šele, ko se omedijo – dobijo rjavo sredico. 

Šli smo nad Kržišnikovo domačijo na Medvedjem Brdu, od koder izhajajo trije duhovni poklici: duhovnika Janez in Lojze ter sestra Božena. 

Na pašniku opoldne počivajo in prežvekujejo krave, zraven stoji ljubek osliček. Tako mirne krave lahko pase vsak osel.

Hodimo po pašniku, da bi prišli na razgledišče. Pazite na sveže »potičke«! Komaj izrečeno, že storjeno.

V cerkvi na Medvedjem Brdu, ki jo oskrbuje župnik Marko Rijavec iz Idrije, smo bili še posebej presenečeni. Sveta maša se daruje petkrat na leto. A cerkev je bila lepo počiščena in okrašena s svežim cvetjem. Domačini cerkev čistijo in krasijo vsak teden. G. Župnik pravi: »Res so zlati.«

V časih, ko po svetu in tudi razmeroma blizu nas znova in znova rožlja orožje, nas presune spomenik z dolgo vrsto pokojnih med in po drugi svetovni vojni. Kako strašna slepota je človeka! Bog nam pomagaj!

Hotenjcem pravijo tudi mački. Če si hotel ravs, si samo popraskal pod mizo in si imel »mačji pretep«. Pravi hotenjski maček je  črn z belo liso na vratu – kot hotenjski gospodič v črni obleki z belo kravato.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja