Hodil po zemlji sem naši…, 31. 5. do 2. 6. 2024

objavljeno v: Dogodki, Romanja | 0

Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, nadaljevanje, 7. dan: Kočevje – Mahovnik – Jasnica – Dolenja vas – Prigorica – Nemška vas – Goriča vas – Ribnica – Sajevec – Jurjevica – Kot pri Ribnici – Nova Štifta

“Odrastel sem v krajih, kjer pesmi so doma

in majski dnevi v jablanah dehte.

Pod strehami v rebri v cvet kipe

za žarki sonca

preproge trav …”

(A. Mežek: Podarjeno srcu)

Za žarki sonca smo se danes hrepeneče ozirali tudi mi in jih nekaj celo doživeli. Kljub njim pa je bil zadnji majski dan, ravno ta, ki smo ga določili za nadaljevanje naše Jakobove poti, podarjen tistim, ki imajo radi dež. Tudi take smo danes srečali, resda so bile živali, a ko se zdajle v postelji oziram na naš dan, se mi zdi, da je deževje dodalo vanj še nekaj dodatne zanimivosti. Tako si lahko ogledate slalom čez orjaško lužo naju z Barbaro, zelo dolgega deževnika in eno krasno krastačo, ki se masti s polžem.

Luštna druščina smo in prav nič nam ni hudega. Pelerine in čevlji se sušijo, nekateri smo imeli tudi dostavo “suhe robe” (beri: čevljev) in piva. Povsem nenaročeno smo bili deležni tudi slastnega “šmorna” in pričakala nas je topla peč. Spimo v soseščini orjaške lipe, ki je stara toliko, kot cerkev ob njej – čudovita je, ta romarska cerkev Marije Vnebovzete v Novi Štifti. Pričakujem, da bo lipa zjutraj tik ob mojem oknu zadišala, kot ji pritiče – začel se bo namreč junij (hrvaško lipanj), moj ljubi mesec.

Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, nadaljevanje, 8. dan: Nova Štifta – Sodražica – Sveti Gregor – Mala Slevica – Karlovica – Podstrmec – Lužarji – Zakraj – Bloško jezero – Velike Bloke

“Kot mlečna pot razsuta je moja domovina! Slovenija!

Ti si reka, ki me vračaš v otroštvo. Operi dušo, naj se nagledam te mladosti …”

(A. Mežek: Podarjeno srcu)

Prvi junij, po starem rožnik, nam je ves umit prinesel razjasnitev in nenehno poigravanje oblakov s soncem. Kar 33 km smo naredili danes, ko hodimo že po Notranjski. Na sobotno jutro smo po maši zapustili čudovito nastanitev poleg romarskega središča v Novi Štifti in se podali skozi suharobarsko Sodražico na hrib k Svetemu Gregorju, kjer nas sta nas z malico presenetila zakonca Škrlj. Svetega Jakoba smo danes srečali na Mali Slevici. Lužarji se ponašajo z ribnikom lokvanjev, a to je finta – odkrili smo, zakaj je kraju v resnici tako ime, ko smo spet skakljali čez potoke in luže. Nebo, pol temno in pol svetlo, nam je pošiljalo izmenična vremenska sporočila vse do Bloškega jezera, kjer smo utrujena telesa punce zazibale na gugalnici s sladoledom v rokah, nato pa smo zmogli še zadnje kilometre do prijetne nastanitve in še prijetnejše večerje na Velikih Blokah.

Na starodavni lipi v Novi Štifti pa je ostal napis Mir in dobro kot popotnica v dan, ki je za nami – in je tak tudi bil.

Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, zaključek, 9. dan: Velike Bloke – Cerknica – Dolenja vas – Zelše – Slivice – Planina pri Rakeku

Po polju posejani kozolci tiho spe

in s pesmijo narava se budi.

Odnašajo me leta, a vračam se,

kamor me žene samote val.

Ljubezen moje zemlje oživlja v meni vero. Slovenija!”

  • Mežek: Podarjeno srcu)

 

Naš zadnji dan se je kopal v soncu in šlo nam je dobro, kot je običajno, kadar je cilj blizu, ker utrujenost lažje odmisliš. Naredili smo 28 km in še zadnjega, ko smo na Planini capljali na avtobusno postajo. Privoščili smo si poslušanje ptic v gozdu, nedeljsko mašo v Cerknici, odličen tamkajšnji sladoled in praznjenje prehranskih zalog iz nahrbtnikov v senci lipe. Branko si je tudi danes privoščil hojo po vodi. Priznavamo mu daleč najboljšo obutveno opremo za ta del poti, ves čas je namreč nosil samo “tevice” z nogavicami. Na cilju v Planini sem se razveselila moje zavetnice svete Marjete, ki ji je posvečena tamkajšnja cerkev, priznam kanček domišljavosti, kar nekako simbolično se mi je zdelo. Tam pa nas je pričakala tudi draga Eva Čeč s torto Santiago, kar je dalo našemu preprostemu zaključku slovesen pridih.

Pa smo jo dokončali, Belokranjsko Jakobovo pot, zame najbolj skrivnostno, ker se nisem mogla ozirati po rumenih puščicah, a obenem tudi pot največjo mero zaupanja soromarjem. Tudi ta pot je polna lepot, ki so v najbolj cvetočem delu leta “delale” na polno. Ko njenih 229 km prištejemo ostalim slovenskim Jakobovim potem, se jih skupaj nabere kar 958.

Vesela, da sem prehodila vse, hvaležna, da sem to lahko storila, posebej pa za moje vsakokratne soromarje, saj je bilo zame hoditi v skupini bolj motivacijsko kot hoditi sama. Med temi skupnimi koraki je ogromno časa za pogovore, a vedno sem našla čas tudi za odmik. Za misli, ki se dotaknejo vseh, ki so mi ljubi, in ki se na tako lepih poteh spontano napotijo v pozitivno sprejemanje vsega, kar je že bilo, kar je in kar še bo.

Te tri dni so me spremljale rime iz pesmi o Sloveniji, kot nalašč za hvaležno slovo.

Vzemite si čas, prisluhnite:

Podarjeno srcu https://g.co/kgs/Mi9yDaE

Besedilo in slike Marjetica Škrlec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja