Jesensko hladno sobotno jutro nas ni odvrnilo od našega namena, da poromamo k našim sosedom, na kraj, kamor so romali že naši babice in dedki, na Trsat nad Reko in k sv. Jakobu v Opatijo. Zbralo se nas je za cel avtobus iz različnih vetrov, nekateri že stari znanci in prijatelji, nekateri prvič z nami, a časa je bilo dovolj, da smo lahko stara prijateljstva obnovili in sklenili nova.
Na Reki smo izstopili pri Mrtvem kanalu in se peš odpravili proti stopnicam Petra Kružića, ki peljejo neposredno na Trsat. Zgraditi jih je dal že davnega leta 1531 Petar Kružić (prvi del stopnic), uskoški junak, kasneje jih je l. 1725 dogradil še Gavro Aichelburg, vojvoda štajerski, kranjski in koroški. Stopnic je več kot 500, vendar so vmes podesti, kapelice in razgledi, tako da pot ni bila preveč naporna.
Ob prihodu na velik plato smo najprej zagledali cerkev Trsatske Matere Božje s frančiškanskim samostanom. V notranjosti smo si najprej v miru in tišini ogledali cerkev, njen znameniti oltar in čudodelno sliko Milostne Matere. Vzeli smo si čas za osebne molitve in priprošnje, Mariji pa smo tudi zapeli. Ogledali smo si še ostale odprte dele samostanskega kompleksa in sicer kapelo votivnih darov, kapelo sveč, kapelo Frančiška Asiškega in samostansko dvorišče / hodnik. Zunaj smo se sprehodili po Fortici, kjer smo lahko občudovali umetniško izdelan Križev pot, na platoju pred cerkvijo pa stojita kipa papeža Janeza Pavla II., ki je prikazan kot trsatski romar, v čast tretjega pastoralnega obiska Janeza Pavla II. Hrvaške leta 2003 in matere Tereze.
Imeli smo dovolj časa tudi za ogled bližnjega gradu, kjer je prva utrdba stala že v 13. stoletju. Danes je grad delno obnovljen, z njega pa je lep razgled na mesto Reka.
Preden smo se vkrcali na avtobus, smo šli mimo Pastoralnega centra, kjer so prostori za delo frančiškanskega reda, mladine in pevcev.
Z avtobusom smo se nato zapeljali proti opatijski rivieri. Med vožnjo smo lahko opazovali Reko, kako stoji na strmih bregovih, kako veliko stopnic in škarp imajo, strme ulice in ulice v različnih nivojih. Peljali smo se mimo nogometnega stadiona Kantrida, kjer igra mestni klub Rijeka.
Prvotni načrt, da se sprehodimo po obalni poti Lungomare od Voloskega do Opatije je padel v vodo zaradi zapore ceste, zato smo morali ta del na hitro malo prilagoditi in posledično smo hodili malo manj, vseeno pa smo dobili morski občutek, vonj morja in lepe razglede.
Cerkvica sv. Jakoba stoji takoj ob obali in poti Lungomare. Po prihodu smo tam, v dogovoru z brati jezuiti, ki so tu “doma”, imeli sv. mašo, ki jo je daroval naš duhovni vodja pater Miran Žvanut. Po maši smo si še ogledali cerkev, ki skriva kar nekaj umetniških del. Sledil je še sprehod po parku Angiolina, po poti Lungomare v center Opatije in po ulici slavnih, kjer imajo v tleh znane osebnosti iz sveta športa, umetnosti in znanosti, svoje spominske zvezde. Zadišal nam je tudi pečen kostanj, a to ni bil navaden kostanj, to so bili lovranski maroni. Ogreli so nam roke in želodčke preden smo se odpravili proti avtobusu in nazaj domov.
To je bil lep dan, preživet s prijatelji, bogat po vsebini, bogat po darovih, ki smo ji prejeli, za kar smo vsi hvaležni. Še bomo šli. Enkrat romar za vedno romar.
Besedilo: Andreja Grahek, slike: Andreja Grahek in Stanislav Rožman
Podrobnejše informacije o Trsatu in znamenitostih Opatije najdete na povezavah https://pag.si/trsat-utrdba-in-svetisce/ , https://www.visitopatija.com/si/znamenitosti-t184.
