Prelepa jesenska sobota nas je zvabila na romanje v Zasavje. Najprej smo obiskali cerkev sv. Jakoba v Padežu, mali urejeni vasici sredi zasavskih hribov. Maloštevilni prebivalci lepo skrbijo za vas, znani pa so tudi po uspešnih gasilcih, ki se redno udeležujejo državnih tekmovanj in osvajajo priznanja. Cerkev in kraj sta nam predstavila domačina, ki sta nas najprej sprejela s tekočo dobrodošlico. Mala romanska cerkev z lesenimi oltarji je skromno domačna. Pred odhodom smo pozobali grozdje, ki je dozorelo na Marjotovi domačiji z blagoslovom sv. Jakoba iz Skrilj v Vipavski dolini.
Pr Čop v Podkumu smo si privoščili poživilo v tekoči obliki, gospodar pa nas je presenetil z ocvirkovo in česnovo pogačo. Na poti proti cerkvi sv. Uršule v Borovaku smo se ogreli, si ogledali cerkev, zmolili za svetniške kandidate in vse Urše in Urške, ki spremljajo naše življenjske poti. Pot smo nadaljevali po pobočju Kuma skozi Mali Kum do mežnarije pod cerkvijo sv. Marije na Ključevici, kjer smo si privoščili opoldansko okrepčilo in počitek. Jesensko sonce nas je božalo in grelo, drevesne sence pa blažile in hladile.
Nebeška gora, najvišji vrh občine Radeče, v katero smo iz Zagorske maloprej dospeli, nas je presenetila z zvonom želja in prijetno senco. Dnevni cilj je bil dosežen, a potrebno je bilo priti v dolino. Čez Čmerno (krasi ga rahlo razgibano polje sredi strmih bregov ) smo se spustili v Zagrad v dolini Sopote. Dolino odlikuje kratka a dobro vodnata reka Sopota, ki na 18 km premaga 550 m višinske razlike. To je bila nekdaj dolina mlinov, žag in kovačij. Nanje spominja še en delujoči mlin, tudi slapovi na reki in pritokih. Jeseni dolino obarva rdeči ruj, spomladi se odene v vonjave dišečega volčina.
V načrtu smo imeli še ogled slapu v dolini Sopote, a Barbara P. Š. nas je povabila na svoj rodni dom, ki je na poti iz doline Sopote navzgor v nasprotni breg, proti Svibnu, na kmetijo Podlesnik, kjer gospodari njen brat s svojo družino in kjer svojo jesen življenja preživlja tudi njena mama. Odprl se nam je prelep pogled na Svibno, na ruševine Ostrovrharjevega gradu. V popoldanskem soncu smo na nasprotnem bregu lahko še enkrat od daleč spremljali pot, ki nas je navduševala ves dan. In ne nazadnje, z velikim veseljem bi si še dolgo časa ogledovali sodobno živinorejsko kmetijo krav molznic, kjer čutiš, da so doma dobrosrčni ljudje in kjer imajo radi živali, če ne bi bilo treba domov.
Med nami so se znova pletle nove in odstirale neznane vezi. Ugotavljali smo, da smo povezani na neslutene načine, da imamo skupne znance in prijatelje, da nas vežejo korenine, ki kljubujejo času in ki žlahtijo medsebojno povezanost. Ostaja želja, da se še kdaj vrnemo.
Hvala Bogu in sv. Jakobu za prelep dan, za romanje, ki navdušuje in navdihuje, za dobre ljudi, zaradi katerih nam je lepo, še posebej za vodnika Mira, družino Podlesnik in domačine v Padežu.
Eva Č.
Dodaj odgovor