Mala četica romarjev s temi Marijami vred se je v šmarničnem mesecu na najtoplejši majski dan odpravila na romanje proti sv. Jakobu v Narinu. Začeli smo pri Parku vojaške zgodovine in se po novi pohodni poti odpravili proti ohranjeni kaverni in urtdbam Alpskega zidu na Primožu. V času, ko v naši bližini znova rožlja orožje, smo izvedeli o italijanskih vojaških utrdbah, ki so jih po prvi svetovni vojni gradili v veliki tajnosti, pa nikdar, hvala Bogu, niso služile svojemu namenu. Področje, po katerem smo hodili, je bilo poseljeno davno pred Kristusom. Več si lahko preberete na povezavi https://www.parkvojaskezgodovine.si/tic-pivka/znamenitosti-in-zanimivosti/utrdbe-alpskega-zidu-na-primozu/.
Po cevtočih kraških gmajnah, kjer so se bohotili grmi z belimi socvetji gloga, smo se povzpeli v Šilentabor, vas s tremi “živimi” hišami. Rejo drobnice in ohišnico so morali opustiti, saj kot sami pravijo, živijo v “živalskem vrtu, kjer so divje živali bolje zaščitene kot ljudje”. Na grebenu, več kot 750 m nad morjem, nam je domačin Ljubo pokazal obnovljeni vodnjak z izvirno vodo, v katerem voda ne presahne niti v najhujši suši, voda v njem pa je prijetno hladna. Da ne bi dehidrirali, nam je prijazno ponudil pijačo. Več o Šilentabru si lahko preberete na povezavi https://www.parkvojaskezgodovine.si/tic-pivka/znamenitosti-in-zanimivosti/silentabor/.
Posebnost Šilentabra je tudi cerkev sv. Martina. Gospa Ivanka nam je razkazala cerkev in povedala nekaj zanimivosti (cerkev namreč stoji na ruševinah rimskega temlja, o čemer priča odkrita polkrožna apsida v prezbiteriju). Zaradi dolgoprstnežev je sveti Martin “odsoten” in se vrne v cerkev le, ko se v njej izvaja bogoslužje. Več o cerkvi si lahko preberete na povezavi https://www.kam.si/silentabor_nad_zagorjem/.
Blizu cerkve smo si ogledali repliko kamnitega križa, saj stoji na pivškem več kot polovica vseh kamnitih križev pri nas. Pospostavljeni so na začetku ali v sredi vasi, na križpotjih, na polju. Sodijo v dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke. Izdelani so iz avtohtonih vrst apnenca in pričajo o bogati kamnoseški obrti prednikov. V preteklosti so se vaščani poslovili od sovaščana prav pri križu ob koncu vasi preden so pokojnika odpeljali na božjo njivo, mimo so vodile procesije, ob njih se je mimoidoči pokrižal.
Spustili smo se v vas Narin, kjer nas je Pri Petrovih čakalo slastno okrepčilo. Za nameček smo si ogledali staro hišo s črno kuhinjo in krušno pečjo, ter orodje, ki so ga uporabljali za pridelavo in predelavo žita, kar kmetija ponuja v obliki delavnice od Zrna do kruha.
Zadnji obisk smo namenili sv. Jakobu. Ključarka nam je zaupala ključ, a kaj, ko smo potrebovali precej časa in iznajdljivosti, da smo si cerkev odklenili. Po prenovi si cerkev lahko ogledate skozi stekla na vhodnih vratih, in ker bo zavetnik sv. Jakob zaznal vaš prihod, bo zasijal v vsej lepoti pozlačenega lesenega oltarja. Prebrali smo šmarnice in Mariji zapeli ter se zahvalili za preživete ure. Nekaj besed o cerkvi najdete na povezavi https://www.geago.si/sl/pois/9161/cerkev-sv-jakoba-narin.
Sledila je le še vrnitev na izhodišče in zahvala Miri in Maksu, ki sta nas povabila in gostila.
