Najbolj naporno romanje

objavljeno v: Aktualno, Dogodki, Romanja | 0

 

Pohod po Vinogradniški pohodni poti po Raki ali »NAJBOLJ NAPORNO ROMANJE«*

V pustnem sobotnem jutru, 26.2. 2022, se nas je na Raki izbralo okoli 45 pohodnikov. Prijetno so me presenetili z darilom, ki mi ga je društvo namenilo. Za sladki začetek dneva je poskrbela Andreja, ki se je ravno postarala za eno leto. Vsi željni druženja in spoznavanja okolja smo si najprej ogledali cerkev Sv. Lovrenca, kjer nam je župnik Boštjan Gorišek podelil blagoslov. Odpravili smo se proti gradu Raka in tu smo si, povsem nepričakovano, ogledali tudi kar veliko na novo obnovljenih soban. Za zanimivo razlago je poskrbel predsednik Turističnega društva Alojz Kerin.

Pot nas je med polji in vinogradi peljala do Vili Humek in domačiji Humek, kjer sta nekoč bivala brata Humek, pomembna moža za Rako in okolico. Vmes smo videli še miniaturno železnico, ki oživlja ljubiteljsko dejavnost. Rahlo smo se vzpeli na Jelenski Vrh, kjer so se, sicer v rahli megli, prikazovali hribčki in vasice raške krajevne skupnosti. Malico iz nahrbtnika smo si privoščili pri vinogradu domačina Ivana Vizlarja, kjer nam je prijazno postregel z dolenjskim posebnežem cvičkom. Izkoristila sem priložnost in tu razdelila svoja darila vsem zbranim prijateljem in se jim zahvalila za resnično prijetno druženje.

Vreme je bilo precej živahno, ravno tako, kot naša prijetna druščina. Doživeli  smo meglo in tudi sonce. Ves čas nas je spremljal veter, ki je bil med nevihto z dežjem in snegom še posebno poreden.

A postankov še ni bilo konec, čeprav jih toliko res nismo načrtovali.   Postregla nas je domačinka Anica, nekaj  metrov naprej pa še  Mojca Kozlevčar, naša članica, ki se je tudi udeležila današnjega pohoda in nam posladkala dan. Malo nižje, a blizu nje, nam je lastnik parcele, na kateri smo se ustavili, pokazal izredno zanimivo najdbo. Pri urejanju terena za hišo in okolico je našel fosile v obliki jakobove pokrovače. Od tam smo se povzpeli na Vinji Vrh, ki ponuja prelep pogled na Rako in na številne okoliške kraje vse od Krškega  preko Gorjancev do Novega mesta. Ob  pogledu na ta, meni tako ljub in tako moj kraj, mi vedno zaigra srce.

Dan smo nadaljevali s kavo v gostilni Tratnik. Za konec smo obiskali še  Cvičkov hram – prvo Ambasado cvička. Tega nismo načrtovali, a prijazni predsednik vinogradniškega društva Ivan je poskrbel, da smo si ga z zanimanjem ogledali in se še malce poveselili  v prijetni družbi.  In tam v zavetju hrama je zadonela ljudska pesem, ki nam je ogrela srca. Čutila sem, da ljudje to potrebujemo:  sproščeno druženje in srčno ljudsko petje – kot nekoč.

S hvaležnostjo v očeh in predvsem v srcu smo se iskreno poslovili, si zadali nekaj novih obljub in polni sreče in objemov zakorakali zaključku sobote naproti.

*Naslov »Najbolj naporno romanje« je ubesedila naša romarka. Glasno in srčno smo se tem stavku nasmejali, saj smo vedeli, da ni bilo tako. Pohod je bil lahkoten in popolnoma nič naporen. Neplanirani postanki, srčnost gostiteljev in prijetni pohodniki so ga še dodatno polepšali.

Andreja Bakšič Grozdina

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja