Pesmi zelene pomladi, 25. 5. 2024

objavljeno v: Dogodki, Romanja | 0

Sobotni dan smo preživeli na cerkljnskem in žirovskem, v dveh dekanijah, v dveh škofijah, treh občinah,  med slikovitimi hribi in dobrimi ljudmi.

Začeli smo s sveto mašo pri sv. Pavlu v Stari Oselici. Sv. Pavla je v maju zakrila podoba Brezmadežne, mašo pa je popestril sv. krst malega Filipa. Stara Oselica je pod upravo župnije Gorenja vas – Poljane, mali Filip pa bo eden zadnjih otrok, ki bo vpisan v krstno knjigo župnije Stara Oselica. Vse župnije, ki jih soupravlja Gorenja vas, bodo namreč kmalu dobile novo skupno krstno knjigo. G. Kralj nam je orisal zgodovino in sedanjost župnije, ki ji je v preteklosti služil neprekinjeno 35 let.  

Po sv. maši smo se podali v hrib – na Ermanovec. Ostanki italijanksih bunkerjev so nas opomnili na tisti čas, ko so kraje razdelili z Rapalsko mejo. Z vrha  se nam je odprl prelep pogled na Porezen, Kojco in v ozadju Matajur. Tam v kotu za Poreznom pa so se že zbrali nevihtni oblaki.

Spustili smo se do kapelice Lurške Matere Božje, ki so jo domačini  (med njimi Emin brat) postavili in blagoslovili v času korone. Da so se zaposlili in zahvalili za prejete milosti so dokončali  že dolgo časa načrtovano delo.  Zmolili smo za bolne in trpeče. Pr Sivk nas je čakalo okrepčilo, v koči na Ermanovcu pa konkretno kosilo na žlico.

Sprehodili smo se do informativne table o Rapalski meji in do rojstne domačije duhovnika in narodnega učitelja, vsestranskega Mihaela Petrnela, ki ima svojo ulico v Ljubljani za Univerzo. Cvetoči travniki so se bohotili v svoji nalepši opravi.

Črni oblaki se naenkrat niso podili le po obzorju, s prvimi kapljami so oznanili, da mislijo resno.  Zato smo se naložili v vozila in odpeljali v spominski park na Lajše. Tu je spomenik 14 žrtvam (med njimi tudi dvema duhovnikoma L. Piščancu in L. Slugi), ki so bile obsojene, da so okupatorjem izdale lokacijo partijske šole v Cerknem in bile krive za poboj 47 mladih slušateljev te šole. Bližnje brezno naj bi bil njihov zadnji dom. Zbirka pesmi Lada Piščanca nosi naslov Pesmi zelene pomladi. 

Ema in Ivan sta nas potem sprejela na svoji domačiji. Ko se na kmetiji srečajo  tisti, ki obdelujejo svojo zemljo z ljubeznijo, jih je lepo opazovati in poslušati. In koliko si imajo povedati. Tam so nas pozdravile živali in mlajša generacija na domačiji ter slastna domača hrana. Posebej nas je navdušil prikupni poni, darilo domačih ob Ivanovi okrogli življenjski obletnici.

Zaključili smo tako, da smo se spustili v Sovodenj in dvidgnili na Ledine. Seveda ne peš. Tam nas je sprejel Dušan Bogataj, lastnik kmečkega turizma Pr Jureč, nam razkazal svoj skedenj z bogato etnološko zbirko iz kmečkega življenja in nas  pospremil v cerkev sv. Jakoba. Cerkev se v Ledinah prvič  omenja od leta 1540. Posebnost te cerkve je, da je v njej slika sv. Jakoba, ki j je izdelal Janez Šubic (leta 1877). Na glavnem oltarju se izmenjujejo dve različni sliki sv. Jakoba, Marijina slika za mesec maj in kip svetega Jakoba. Cerkev sveti v vsem sijaju, saj so jo temeljito obnovili leta 2017, ko so praznovali novo mašo domačina, moralnega teologa dr. Gabrijela Kavčiča. Ledine so tudi rojstni kraj Antona Žaklja, pesnika in zapisovalca ljudskih pesmi. 

Obarvane besede so povezave do podrobnejših podatkov.

Slike: Marija Rupnik, Marinka Oblak, Eva

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja