Po Benediktovi poti – po poteh svetnikov v Sveto deželo – 23. dan

objavljeno v: Dogodki, Romanja | 0

MontegaldaVicenza

NE HODI PO SHOJENI POTI, HODI TAM, KJER NI POTI IN PUSTI SLEDI…

MI HODIMO PO SHOJENIH POTEH IN SE TRUDIMO PUŠČATI ZA SABO DOBRE SLEDI….
 
Danes zjutraj je bilo pa bolj umirjeno, kot včeraj. Goduje sveti JOŽEF, Jezusov krušni oče. Ob 6.30 je auf, Bojan nas odpelje v mesto, v cerkvi je sv. maša ob 7.30uri. Jaz sem še od včeraj utrujena, kajti zelo kratka noč je bila. Polna cerkev vernikov je bila, jaz bi kar zaspala v klopi, bilo je prijetno toplo, niti sveto obhajilo me ni popolnoma spravilo k sebi. Po maši smo v zakristiji zajtrkovali vsak iz svoje malhice, Slavica je prinesla zelo okusne medenjake, pa aparat za tople napitke so nam dali na razpolago. Potem nam je sestra prednica povedala življenjepis o sveti JOZEFINI BAKHITI. Moj ti Bog, kako krute stvari so se dogajale s sužnji. Edino ljudje smo zmožni narediti toliko zla človeku, živalim, vsej naravi, vsem, kar smo dobili v posodo, da bi varovali in predali zanamcem v boljšem stanju, kot smo prejeli.. Danes pričnemo romati po molitvi ANGELOVEGA ČAŠČENJA ob 12.uri od tam, kjer smo včeraj zaključili. Pot se vije po nasipu med polji, spodaj raste pšenica, kažejo se nasadi sadnega drevja, travniki na eni strani, na drugi pa so stanovanjske hiše in manjše kmetije. Reka Pad, ki nas je včeraj vso pot spremljala, se je danes nekam skrila. Sonček nas zopet izzove, da  hodimo oblečeni v kratke rokave, v obraz smo pa kar malo porjaveli. Bog nam je blagoslovil hrano iz naših malhic, vse je zelo okusno, najbolj štiri dni star kruh. V cerkvi sv. MAGDALENE zmolimo litanije k  SVETEMU JPŽEFU. Lepo godimo, tudi naše “snete sekire” so 200m pred mano, Jelka pa mi daje korajžo, da ne obupam, ko jih vseskozi lovim in jim gledam v hrbet. Sem najšibkejši člen v verigi – saj veste: veriga je je toliko močna, kot je močan njen najšibkejši člen. Nad mestom Vicenza  je hribček MONTE BERICO z mogočno baziliko MARIJI POMAGAJ (MADONNA DI MONTE BERICO). Včeraj zvečer nas je Bojan peljal gor, da smo z vrha občudovali osvetljeno mesto. Po 20 km smo zaključili romanje, v Schiu nas je že čakala večerja in mehke postelje.
TO JE DAN, KI GA JE NAREDIL GOSPOD…HVALA BOJAN,IGOR, BEATRIKA, MARINKA, ANI, SLAVI, JELKA, DA SEM LAHKO ČLEN V VAŠI POPOTNI VERIGI, ČEPRAV NAJŠIBKEJŠI….                                         Darinka
 
Foto: Igor

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja