Tradicionalno rožnovensko romanje – k Mariji Kraljici na Kurešček, 1. 10. 2023

objavljeno v: Dogodki, Romanja | 0

Hrast stoji v turjaškem dvóri,
vrh vzdiguje svoj v oblake,
v senci pri kamnitni mizi
zbor sedi gospode žlahtne…

Zbrali smo se v senci na avtobusni postaji nad krajem, ki ga opisuje Prešeren v Turjaški Rozamundi.  Pisana druščina različnih generacij z romarskim srcem je ob svetovnem dnevu starih staršev in kave poskrbela, da smo imeli oboje. In rožnovenska nedelja je v društvu že več kot 20 let posvečena romanju k Kraljici miru na Kurešček. Nekaj nas je bilo takih, ki smo tu že romali, drugi so bili letos prvič. Jožica je z nami romala sploh prvič. S svojo mladostno vedrino in preprostostjo je polepšala dan. Letos smo romanje precej skrajšali, saj se je navadno začelo z blagoslovom v rosnih in  temnih jutranjih urah pri zlatem oltarju Marije Vnebovzete na Muljavi.

Prvi obisk smo namenili svetemu Jakobu v Malem Osolniku. Pri Perhajevih se vedno počutimo domače in tokrat ni bilo nič drugače. Sožitje razširjene družine se nas vedno dotakne.  Le malo manj nas je bilo. Patrove kapljice so nas opogumile in strumno smo se podali k sv. Jakobu. G. Franc nam je odprl cerkev, v kateri vedno zmolimo ali zapojemo Angelovo češčenje. Obljubili smo, da še pridemo. Na razglednih točkah nam je Majda razložila, kaj zaobjema naš pogled.

Zavetje gozda in pašniki so nudili prelepo zgodnje jesensko kuliso. Ni kaj, srce je samo od sebe in ob žgolenju siničk pelo s svetim Frančiškom:

Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva.

Pri studencu je tradicionalni postanek. Senca, klopca, stoli in stolčki vabijo k počitku, pogled na zelo lepo urejeno kmetijo Pri Granjevških je veličasten. To je bil kraj obujanja spominov: na Vinka, ki je romanja organiziral več kot 20-krat in na njegove izvirne malice: korenje, kolerabo, repo, s katerimi nam je ob Granjevškem studencu postregel… Pa na Jurčičevega Krjavlja in njegove podvige s sekanjem hudiča ali na dilemo, ali je bil poročen ali ne, ki nam jih je prepričljivo odigral leto za letom tam v gozdu pri križu na prvem delu poti.  Spomin pa je zaobjel tudi vse, ki smo se na tem tradicionalnem romanju srečevali, se bogatili, molili…Tudi na Jelko in Marijo, ki sta romanje vodili zadnja leta. Pa tiste, ki jih tarejo različne preizkušnje.

Čez Zapotok smo se po gozdni stezi povzpeli do Kureščka. Vsi. Češčenje Najsvetejšega in sveta maša sta krona našega romanja. In tam pri Mariji smo si izprašali vest v luči evangelijskih besed: obljubim, pa ne storim, ne obljubim, pa vseeno storim  tako kot sinova, ko ju je oče vabil na delo v vinograd. Ali mogoče obljubim in storim. In se zahvalili za še en blagoslovljen dan, ki smo ga preživeli skupaj in za vse romarske prijatelje, tudi za tiste, ki jih ni z nami.

Letošnje romanje je bilo  moškemu delu tudi vaja v potrpežljivosti, služenju in solidarnosti, vsem pa vzor vztrajnosti in zvestobe.

Okruški:

Vinko (potem, ko smo mu poslali našo fotografijo počitka in malice pri studencu):

Hvala za javljanje. Tudi jaz sem bil z vami ves dan. Naj bodo blagoslovljeni vaši koraki. Pozdrav vsem.

Kaj so te banane? A so za jest? (Bog pomagaj, kam smo prišli: malica namesto korenja, kolerabe, repe…)

Kaj mucek, boš eno miško? (miške so ostale Barbari od praznovanja)

A otroci, vi pa ne marate piškotov? (ko je po maši mimo našega mobilnega bifeja prišla družinica s tremi majhnimi otroki in z enim angelčkom Jakobom v nebesih in otroci niso zbrali poguma, da bi vzeli ponujene piškote, dokler jih nista opogumila starša)

 

Besedilo : Eva Čeč

Slike: Matjaž Kosi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja