Hodil po zemlji sem naši…, 31. 5. do 2. 6. 2024

Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, nadaljevanje, 7. dan: Kočevje – Mahovnik – Jasnica – Dolenja vas – Prigorica – Nemška vas – Goriča vas – Ribnica – Sajevec – Jurjevica – Kot pri Ribnici – Nova Štifta

“Odrastel sem v krajih, kjer pesmi so doma

in majski dnevi v jablanah dehte.

Pod strehami v rebri v cvet kipe

za žarki sonca

preproge trav …”

(A. Mežek: Podarjeno srcu)

Za žarki sonca smo se danes hrepeneče ozirali tudi mi in jih nekaj celo doživeli. Kljub njim pa je bil zadnji majski dan, ravno ta, ki smo ga določili za nadaljevanje naše Jakobove poti, podarjen tistim, ki imajo radi dež. Tudi take smo danes srečali, resda so bile živali, a ko se zdajle v postelji oziram na naš dan, se mi zdi, da je deževje dodalo vanj še nekaj dodatne zanimivosti. Tako si lahko ogledate slalom čez orjaško lužo naju z Barbaro, zelo dolgega deževnika in eno krasno krastačo, ki se masti s polžem.

Luštna druščina smo in prav nič nam ni hudega. Pelerine in čevlji se sušijo, nekateri smo imeli tudi dostavo “suhe robe” (beri: čevljev) in piva. Povsem nenaročeno smo bili deležni tudi slastnega “šmorna” in pričakala nas je topla peč. Spimo v soseščini orjaške lipe, ki je stara toliko, kot cerkev ob njej – čudovita je, ta romarska cerkev Marije Vnebovzete v Novi Štifti. Pričakujem, da bo lipa zjutraj tik ob mojem oknu zadišala, kot ji pritiče – začel se bo namreč junij (hrvaško lipanj), moj ljubi mesec.

Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, nadaljevanje, 8. dan: Nova Štifta – Sodražica – Sveti Gregor – Mala Slevica – Karlovica – Podstrmec – Lužarji – Zakraj – Bloško jezero – Velike Bloke

“Kot mlečna pot razsuta je moja domovina! Slovenija!

Ti si reka, ki me vračaš v otroštvo. Operi dušo, naj se nagledam te mladosti …”

(A. Mežek: Podarjeno srcu)

Prvi junij, po starem rožnik, nam je ves umit prinesel razjasnitev in nenehno poigravanje oblakov s soncem. Kar 33 km smo naredili danes, ko hodimo že po Notranjski. Na sobotno jutro smo po maši zapustili čudovito nastanitev poleg romarskega središča v Novi Štifti in se podali skozi suharobarsko Sodražico na hrib k Svetemu Gregorju, kjer nas sta nas z malico presenetila zakonca Škrlj. Svetega Jakoba smo danes srečali na Mali Slevici. Lužarji se ponašajo z ribnikom lokvanjev, a to je finta – odkrili smo, zakaj je kraju v resnici tako ime, ko smo spet skakljali čez potoke in luže. Nebo, pol temno in pol svetlo, nam je pošiljalo izmenična vremenska sporočila vse do Bloškega jezera, kjer smo utrujena telesa punce zazibale na gugalnici s sladoledom v rokah, nato pa smo zmogli še zadnje kilometre do prijetne nastanitve in še prijetnejše večerje na Velikih Blokah.

Na starodavni lipi v Novi Štifti pa je ostal napis Mir in dobro kot popotnica v dan, ki je za nami – in je tak tudi bil.

Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, zaključek, 9. dan: Velike Bloke – Cerknica – Dolenja vas – Zelše – Slivice – Planina pri Rakeku

Po polju posejani kozolci tiho spe

in s pesmijo narava se budi.

Odnašajo me leta, a vračam se,

kamor me žene samote val.

Ljubezen moje zemlje oživlja v meni vero. Slovenija!”

  • Mežek: Podarjeno srcu)

 

Naš zadnji dan se je kopal v soncu in šlo nam je dobro, kot je običajno, kadar je cilj blizu, ker utrujenost lažje odmisliš. Naredili smo 28 km in še zadnjega, ko smo na Planini capljali na avtobusno postajo. Privoščili smo si poslušanje ptic v gozdu, nedeljsko mašo v Cerknici, odličen tamkajšnji sladoled in praznjenje prehranskih zalog iz nahrbtnikov v senci lipe. Branko si je tudi danes privoščil hojo po vodi. Priznavamo mu daleč najboljšo obutveno opremo za ta del poti, ves čas je namreč nosil samo “tevice” z nogavicami. Na cilju v Planini sem se razveselila moje zavetnice svete Marjete, ki ji je posvečena tamkajšnja cerkev, priznam kanček domišljavosti, kar nekako simbolično se mi je zdelo. Tam pa nas je pričakala tudi draga Eva Čeč s torto Santiago, kar je dalo našemu preprostemu zaključku slovesen pridih.

Pa smo jo dokončali, Belokranjsko Jakobovo pot, zame najbolj skrivnostno, ker se nisem mogla ozirati po rumenih puščicah, a obenem tudi pot največjo mero zaupanja soromarjem. Tudi ta pot je polna lepot, ki so v najbolj cvetočem delu leta “delale” na polno. Ko njenih 229 km prištejemo ostalim slovenskim Jakobovim potem, se jih skupaj nabere kar 958.

Vesela, da sem prehodila vse, hvaležna, da sem to lahko storila, posebej pa za moje vsakokratne soromarje, saj je bilo zame hoditi v skupini bolj motivacijsko kot hoditi sama. Med temi skupnimi koraki je ogromno časa za pogovore, a vedno sem našla čas tudi za odmik. Za misli, ki se dotaknejo vseh, ki so mi ljubi, in ki se na tako lepih poteh spontano napotijo v pozitivno sprejemanje vsega, kar je že bilo, kar je in kar še bo.

Te tri dni so me spremljale rime iz pesmi o Sloveniji, kot nalašč za hvaležno slovo.

Vzemite si čas, prisluhnite:

Podarjeno srcu https://g.co/kgs/Mi9yDaE

Besedilo in slike Marjetica Škrlec

Kje pa ste že videli, da bi se volk mačka bal?, 1. 6. 2024

V soboto 1. junija je župnija Breznica organizirala romanje po poti blaženega nadškofa Antona Vovka. To je bilo že drugo romanje in udeležilo se ga je tudi osem članov našega društva.

Zbrali smo se v Breznici, kjer nas je prijazno sprejel domači župnik g. Gašper Mauko. Odpeljali smo se v Tržič, kraj kjer je g. Vovk služboval kot župnik več kot 12 let. Po molitvi in blagoslovu smo se odpravili na pot. Ob klepetu in molitvah ob kapelah, smo po Roženvenski poti prišli na Brezje. Poklonili smo se Mariji in po malici nadaljevali pot proti Vrbi, njegovemu rojstnemu kraju. V isti hiši kot se je rodil naš največji pesnik, se je natanko 100 let kasneje rodil blaženi nadškof Vovk. Ogledali smo si cerkev sv. Marka in pot nadaljevali do župnijske cerkve Žalostne MB, kjer je bil g.Vovk krščen. Romanje smo zaključili s prijetnim druženjem na župnijskem dvorišču.

Slike: D. Selčan; tekst: M. Veldin

 

Pesmi zelene pomladi, 25. 5. 2024

Sobotni dan smo preživeli na cerkljnskem in žirovskem, v dveh dekanijah, v dveh škofijah, treh občinah,  med slikovitimi hribi in dobrimi ljudmi.

Začeli smo s sveto mašo pri sv. Pavlu v Stari Oselici. Sv. Pavla je v maju zakrila podoba Brezmadežne, mašo pa je popestril sv. krst malega Filipa. Stara Oselica je pod upravo župnije Gorenja vas – Poljane, mali Filip pa bo eden zadnjih otrok, ki bo vpisan v krstno knjigo župnije Stara Oselica. Vse župnije, ki jih soupravlja Gorenja vas, bodo namreč kmalu dobile novo skupno krstno knjigo. G. Kralj nam je orisal zgodovino in sedanjost župnije, ki ji je v preteklosti služil neprekinjeno 35 let.  

Po sv. maši smo se podali v hrib – na Ermanovec. Ostanki italijanksih bunkerjev so nas opomnili na tisti čas, ko so kraje razdelili z Rapalsko mejo. Z vrha  se nam je odprl prelep pogled na Porezen, Kojco in v ozadju Matajur. Tam v kotu za Poreznom pa so se že zbrali nevihtni oblaki.

Spustili smo se do kapelice Lurške Matere Božje, ki so jo domačini  (med njimi Emin brat) postavili in blagoslovili v času korone. Da so se zaposlili in zahvalili za prejete milosti so dokončali  že dolgo časa načrtovano delo.  Zmolili smo za bolne in trpeče. Pr Sivk nas je čakalo okrepčilo, v koči na Ermanovcu pa konkretno kosilo na žlico.

Sprehodili smo se do informativne table o Rapalski meji in do rojstne domačije duhovnika in narodnega učitelja, vsestranskega Mihaela Petrnela, ki ima svojo ulico v Ljubljani za Univerzo. Cvetoči travniki so se bohotili v svoji nalepši opravi.

Črni oblaki se naenkrat niso podili le po obzorju, s prvimi kapljami so oznanili, da mislijo resno.  Zato smo se naložili v vozila in odpeljali v spominski park na Lajše. Tu je spomenik 14 žrtvam (med njimi tudi dvema duhovnikoma L. Piščancu in L. Slugi), ki so bile obsojene, da so okupatorjem izdale lokacijo partijske šole v Cerknem in bile krive za poboj 47 mladih slušateljev te šole. Bližnje brezno naj bi bil njihov zadnji dom. Zbirka pesmi Lada Piščanca nosi naslov Pesmi zelene pomladi. 

Ema in Ivan sta nas potem sprejela na svoji domačiji. Ko se na kmetiji srečajo  tisti, ki obdelujejo svojo zemljo z ljubeznijo, jih je lepo opazovati in poslušati. In koliko si imajo povedati. Tam so nas pozdravile živali in mlajša generacija na domačiji ter slastna domača hrana. Posebej nas je navdušil prikupni poni, darilo domačih ob Ivanovi okrogli življenjski obletnici.

Zaključili smo tako, da smo se spustili v Sovodenj in dvidgnili na Ledine. Seveda ne peš. Tam nas je sprejel Dušan Bogataj, lastnik kmečkega turizma Pr Jureč, nam razkazal svoj skedenj z bogato etnološko zbirko iz kmečkega življenja in nas  pospremil v cerkev sv. Jakoba. Cerkev se v Ledinah prvič  omenja od leta 1540. Posebnost te cerkve je, da je v njej slika sv. Jakoba, ki j je izdelal Janez Šubic (leta 1877). Na glavnem oltarju se izmenjujejo dve različni sliki sv. Jakoba, Marijina slika za mesec maj in kip svetega Jakoba. Cerkev sveti v vsem sijaju, saj so jo temeljito obnovili leta 2017, ko so praznovali novo mašo domačina, moralnega teologa dr. Gabrijela Kavčiča. Ledine so tudi rojstni kraj Antona Žaklja, pesnika in zapisovalca ljudskih pesmi. 

Obarvane besede so povezave do podrobnejših podatkov.

Slike: Marija Rupnik, Marinka Oblak, Eva

Od sv. Jakoba do sv. Jakoba pri zamejskih Slovencih na avstrijskem Koroškem, 11.5.2024

Od sv. Jakoba do sv. Jakoba pri zamejskih Slovencih na avstrijskem Koroškem.

Tokratno romanje nas je popeljalo v Avstrijo, med zamejske Slovence in k dvema sv. Jakoboma na tem ozemlju.
Prvi postanek je bil Šentjakob v Rožu in župnijska cerkev Sv. Jakoba.
Občina Šentjakob je znamenita kot kraj, kjer je v 15. stoletju živela in bila ugrabljena v turško jetništvo resnična Miklova Zala, Rozalija Mikel iz Miklovine pri Svatnah.
Sprejel nas je tamkajšnji župnik g. Jurij Buch in nam predstavil zgodovino cerkve, kraja in način, kako ohranjajo slovenski jezik.
Prva cerkev Sv. Jakoba je bila na tem mestu postavljena že v 11. stoletju.
Cerkev je l. 1972 pogorela, a glavni oltar in kip apostola Jakoba sta bila rešena.
Dvojezične maše so od nekdaj bile in so. A slovenska skupnost se manjša. Slovenske cerkvene pesmi so lepše kot nemške in zato jih z veseljem ohranjajo.
Delajo z otroki in se tako še naprej ohranja slovenščino.
Pri tem ima veliko vlogo slovensko Kulturno društvo Rož.
Cerkev na Koroškem je vseskozi stala Slovencem ob strani in podpirala uporabo slovenskega jezika.
Naslednji postanek je bil v vasi Sveče (Suetschach), kjer smo si ogledali galerijo z umetniškimi deli akademskega kiparja Franceta Goršeta v domačiji Vrbnik. Njegovo življenje, delo in ohranjanje slovenske dediščine in jezika nasploh nam je predstavila predsednica Slovenskega prosvetnega društva Kočna Alenka Weber.
V Svečah se je rodil duhovnik, publicist in predstavnik Slovencev v koroškem deželnem zboru Andrej Einspieler (1813–1888), ki je skupaj z Antonom Martinom Slomškom in Antonom Janežičem leta 1851 soustanovil Mohorjevo družbo. V Avstriji je Mohorjeva družba še vedno izredno pomembna, saj izdaja slovenske knjige.
Pred galerijo, na vrtu Vrbnikove domačije, je spominski park z doprsnimi kipi pisateljev, pesnikov, duhovnikov in drugih, ki jih je izdelal France Gorše. Le-ti so na različne načine skrbeli za obstoj slovenskega jezika.
Ogledali smo si še cerkev sv. Lamberta. Napisi nad zunanjim in notranjim vhodom v cerkev so v slovenskem jeziku, da se ti kar milo stori. Cerkev je izredno lepa.
Nato pa smo se odpeljali do Baškega jezera (Faaker See), kjer je bila začetna točka našega pohodnega dela romanja. Stopili smo na avstrijsko Pot sv. Jakoba in poromali do Beljaka (Villach), s postankom za okrepčilo pri Mariji na Zilji (Maria Gail), ki je ena najstarejših cerkva na Koroškem in je stara romarska cerkev.
V Beljaku nas je pričakala vodička in nas popeljala na ogled mesta. Najprej smo si ogledali baročno cerkev sv. Križa, nato smo preko ulic s starimi vilami in preko parkov prišli do starega mestnega obzidja, nad katerim smo že videli zvonik mogočne cerkve sv. Jakoba na Glavnem trgu, v samem starem centru Beljaka.
Ogled cerkve je potekal v posebnem vzdušju, v spremstvu glasbe, saj je organist igral različne skladbe. Nato pa smo še mi zapeli Marijino pesem, ko je ravno čas šmarnic.
Sledilo je še krajše okrepčilo, nato pa smo se odpeljali proti domu.
Hvala Danijelu za vso organizacijo in postrežbo na poti, hvala tudi Miru.
Imeli smo se lepo, med resnimi zadevami smo imeli tudi čas za pogovor, hece in smeh. Dobra volja je bila nalezljiva, druženje z dobrimi ljudmi pa pomeni, da greš domov bogatejši in pomirjen.
Se kmalu spet vidimo!
 
Besedilo in slike Andreja Grahek

Hodil po zemlji sem naši…, 27.4. do 2.5.

“HODIL PO ZEMLJI SEM NAŠI … ” (O. Župančič)

Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, 1. dan: Hrušica pri NM – Iglenik – Vahta – Jugorje – Hrast – Bereča vas – Suhor – Grabrovec – Rosalnice

Hodili smo po zemlji naši in pili nje prelesti – tako, kot je zapisal Župančič v svoji veliki pesnitvi Duma. Slavospev  zemlji je pravzaprav hvalnica njegovemu rodnemu koščku sveta, Beli krajini.

In kot bi Nekdo sklenil, da moramo te prelesti polno zajemati tudi mi, nam je po tednu nestanovitnega aprila namenil žareč, sončen Dan. Takšen za veliko začetnico. Za nami je 31 km z vzponi in spusti, morje medsebojnih besed in prisrčna druženja s tukajšnjimi prijatelji, ki so nas ljubeče pričakali in gostili. Za nami je narava, ob kateri si še tako utrujeno telo obenem tudi spočije, saj se polni preko generatorja navdušenja.

Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, 2.dan: Grabrovec – Metlika – Krvavčji vrh – Črešnjevec – Semič – Gaber – Vrčice – Škrilj – Mirna gora

“Sredi poljan si in poješ mi pesem zeleno vso, pesem vetra in vej in trave in sonca na travi …” (Župančič: Duma)

Poljan, vej, trave in sonca je bilo danes  v izobilju. Sonca na trenutke preveč (o, kako spremenljive so naše želje! ),  potem pa je v gozdu zavela pesem ” brata vetra” in nastopila je “sestra senca” (kot bi ljubko rekel sveti Frančišek). Konkretnih 27,5 km iz Grabrovca pri Metliki skozi Semič na Mirno goro nam je danes v ponos. Ob tem smo utegnile obiskati tudi zanimiv muzej, evakuacijsko bolnišnico na medvojnem osvobojenem ozemlju. Štiri ženske, štiriperesna deteljica in na koncu za nagrado malo drugačna čaša opojnosti.

Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, 3. dan: Mirna gora – Planina – Naklo –  Jelševnik – (Dobliče) – Kvasica – Golek – Belčji vrh – Hrast pri Vinici

“Videl sem hišo ob cesti in krenil sem vanjo – popotnik. Vina in hleba dobil sem in dobro besedo. Šla mi je v slast bolj od vina in hleba.” (Župančič: Duma)

Najbolj nazoren opis današnjega dne je skrit v gornjem verzu. Danes smo naredili skoraj 27 km. Po jutranjem spustu z Mirne gore, kjer nam je spet na polno stregla oskrbnica Jožica, smo pile odlično vino in trle slastne orehe pri gospodu Antonu. Po nas je prišel Drago, mož naše romarke Tanje, in nas odpeljal na ričet in še kaj v njun pravkar ustvarjeni počitniški domek. Pridružila sta se nam še dva klena Gorenjca in sosed Andrej z vinom. Kasneje nam je na poti postregla gospa Jožica v senci cerkvice Antona Puščavnika, pa tudi ob poti smo dobili kar nekaj ponudb, da si natočimo svežo vodo. Nazadnje smo se zaklepetali še pri večerji z našima nocojšnjima gostiteljema. Res je težko narediti toliko kilometrov , ko srečuješ prijazne ljudi. Priznati pa je treba, da padajo žarki dobrote na nas predvsem zaradi Irene, ki nas vodi in pozna skoraj vsakega človeka, najsibo na njivi ali hišnem pragu, in oni poznajo njo, očitno po dobrem. Dobro se z dobrim vrača, a upam si trditi, da gre za ljudi, v katerih bi se zbudila pozornost tudi do neznanega romarja, ki bi ga pot zanesla na ta lepi konec dežele.

Črnega močerila nismo videli, se pa zato odpravljam spat ob pravem pravcatem žabjem koncertu, katerega delček sem posnela tudi za vas.

Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, 4. dan: Hrast pri Vinici – Perudina – Žeželj – Vinica – Učakovci – Vukovci – Damelj – Radenci – Dečina – Sodevci

“Pesem hitečih in pesem stoječih valov, pesem srebrnih in pesem zlatih valov, pesem potokov in pesem žit.” (Župančič: Duma)

Četrti dan smo hodili ob zeleni lepotici Kolpi. KakOLePA, sem zlahka našla navezavo na njeno ime. Preden pa smo prišli v zavetje rečnega obrežja, smo šli po zavetje na Žeželj, belokranjsko Marijino božjo pot nad Vinico. V Vinici smo zakorakali mimo Župančičeve rojstne hiše. Ob času kosila smo bili že v Ireninem domačem kraju Vukovci, kjer smo se kar dolgo obotavljali z odhodom naprej, pa tudi  peli smo z Irenino 96 letno mamo. V Damlju smo se spustili v Kot k najjužnejši točki pokrajine, kjer je tudi spominsko obeležje. Pred večerjo v Radencih – tam je v cerkvici tudi izrezljan kip svetega Jakoba – smo se še umili v izviru mladosti. Pri gostitelju Igorju sta nas čakala odojek in jagenjček, v prenočišču pa še pehtranova potica.

Naredili smo 28 km in vsi smo bili nekoliko manj zgovorni. Morda je k temu meditativnemu stanju prispevala šumeča Kolpa, malce tudi seštevek korakov prejšnjih dni. Sicer pa tudi tišino še kako potrebujemo.

Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, 5. dan: Sodevci – Prelesje – Dol – Laze – Spodnja Bilpa – Grgelj – Gorenja Žaga – Kostel – Rajšele – Banja Loka

“Kakor s trakovi so zvezane s cestami tu vasi, cerkev je dvignila glavo preko streh, zviška motri nehanje ljudi pod seboj, ure jim meri in delo deli.” (Župančič: Duma)

Zbudili smo se v “venčani maj” po odličnem spancu in morda se mi prav zato zdi, da nam je šlo res dobro od nog – naše edino delo: hoja

Praznik dela, svetega Jožefa Delavca in začetek Marijinih šmarnic, pa še začetek novega meseca, ki ga imajo mnogi najraje!

Spominjam se svojega sprejemnega izpita v glasbeni šoli, ko sem morala zapeti pesmico po lastni izbiri. Izbrala sem Mozartovo: “O pridi, maj zeleni, obarvaj nam loge, s cvetovi nas odeni, predrami nam vode.” Vse to vidimo, ko hodimo, zato naše romanje ni izgubljen, ampak sebi in drugim podarjen čas – v mislih, besedah in dejanjih. Na poljih smo videli marljive kmete, kavo smo pili pri gospe, ki je vrtnarila, a obenem ogromno dela posvetila raziskovanju kostelskega življenja z namenom, da ga bodo poznali in v nove rodove prenesli zanamci. Delo je raznih vrst in delo je tudi pasji lajež – marikateri čuvaj ga vestno opravlja. Delo je tudi dobro delo, ki ga nisi načrtoval: za to sem danes poskrbela jaz, ki sem pozabila pohodne palice in sta me ponje odpeljala lastnika črnega džipa.

Danes smo veliko hodili po cesti, na koncu pa se povzpeli v bližino gradu Kostel in kasneje še do Banje Loke. Za hrano smo danes skrbeli sami in prav dobro nas je ta priprava povezovala.

V duhu Župančičevih verzov večkrat pomislim, kako stare stavbe – cerkve, hiše, skednji in kozolci včasih “gledajo” več človeških generacij, kako se bolj ali manj trudijo dobro in prav (pre)živeti. Delo, a le pošteno, je vrednota, prav tako dober spanec po njem.

Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, 6. dan: Banja Loka – Briga – Ajbelj – Morava – Štalcerji – Dolga vas – Kočevje

“Čul sem, kako je zvenelo moje srce …” (Župančič: Duma)

Ponoči je deževalo in naši nahrbtniki so se pripravili na hojo v dežju, a je ta že pred  zajtrkom ponehal. Dan, zadnji na tem delu romanja, je bil svež in zračen. Bil je izpolnjen tudi s srečanji, na moje veliko veselje tudi z živalmi. Eden od viškov dneva je bila muca s petimi mladički v košari v kuhinji gospe, ki nam je na trg prinesla kavo. In psička, ki te mačje mladičke enako skrbno čuva kot njihova mačja mama. Živali zadev ne zapletajo, kakor jih včasih ljudje.

Kot skupina smo bili danes še posebej hitri, v teh dneh so se telesa na hojo navadila in mi drug drugega tudi. Na cilj smo prispeli štiri ure pred odhodom vlaka. Zato smo obiskali ustanovitelja Društvo Kolesarska Jakobova pot Slovenija – Camino  v bližnji Dolgi vasi. Beseda je seveda tekla o belokranjski poti, ki je že označena za kolesarske romarje. Zatem smo še dolgo sedeli v piceriji in se pogovarjali (tu bi rekli “divanili”) o tem, kako smo doživeli minule dni. Pri čem so lepo zvenela naša srca? Je bilo tega dovolj, da se kmalu spet odpravimo dokončat začeto pot? Strinjali smo se, da je tako.  Z veseljem  bom spet hodila z vami, prijatelji, na tem mestu pa pisala sebi in vam namenjen dnevnik naših korakov in doživetij.

Besedilo in slike Marjetica Škrlec