1.dan: Žiče – Galicija (30. 9. 2020)
DAROVI JESENI
Moje mnenje o jeseni je bilo še do nedavnega tako: prekrasna je, bogata, všeč mi je predvsem tista zgodnja. Ima pa jesen slabo lastnost, da za njo pride zima. Ker sem človek svetlih, dolgih dni, zgodnih juter in lahkih oblačil, bi jih imela čim dlje. A jesen je uvod v hlad in temačnost.
Odkar hodim po poteh naše lepe dežele v vseh letnih časih, pa dajem vsem štirim letnim časom pomen, ki jim pripada. Lansko pomlad na dolenjski in primorski Jakobovi poti, lansko poletje na njenem gorenjskem delu, v letošnjem januarju v Prekmurju in te jesenske dni na štajerskem delu spoznavam, da je narava lepa v vseh letnih časih. Vse spremembe v njej so ne samo lepe, ampak nujno potrebne. Kakor spomladi navdušeno spremljam kaljenje semen, razvijanje listov in prizadevanje žuželk, tako zdaj opazujem, kako po vseh bogatih plodovih in zelenilu, ki smo ga bili deležni, narava roma proti svojemu počitku.
Za ponovno rojstvo je najprej potrebna smrt, za novo moč je potreben počitek. Tek življenja je tak in ljudje nismo nobena izjema.
Tudi jaz se bom prav kmalu, kakor moji prijatelji, v našem prenočišču na kozolcu odpravila v sanjsko deželo po novo energijo za jutrišnji romarski dan. Današnji je bil čudovit.
- dan: Galicija – Vransko (1. 10. 2020)
OKTOBER JE DOBER
Prvo oktobrsko jutro in dan. Bil je nekakšen dan dobrih srečanj. Oktober je dober, prijazen mesec, most med tisto jesenjo, ki ji toplo sonce žari barve, in tistim dnem, ko se vse, kar je dozorelo, spravi tja, kjer se bo ohranilo in bo uporabljeno ob najbolj pravem času.
Danes smo bili posebej pozorni na to, kako smo srečevali dotlej še neznane ljudi, in kaj so nam dali. Zdi se, da nekatera srečanja niso bila zgolj naključje, ampak zanje priložnost narediti dobro, za nas pa priložnost to dobro sprejeti. V ljudeh je želja po koristnosti. Veliko več je dobrega, kot slabega. V pristnih človeških stikih prihaja to dobro na dan. V zrelih, “oktobrskih” letih, ko je čedalje manj pomemben izgled in čedalje več šteje bližina, pa še toliko bolj.
- dan: Vransko – Zgornji Tuhinj (2. 10. 2020)
KAJ JE PREVEČ IN KAJ PREMALO
“Za vse je svet dovolj bogat,
in srečni vsi bi bili,
ko kruh delil bi z bratom brat
s prav srčnimi čutili!”
(Gregorčič)
Naša dežela naj bi bila tisti košček sveta, na katerega je Bog na koncu stvarjenja stresel vse, kar je v njegovem naročju dobrega in raznolikega še ostalo. Mi tudi te dni hodimo po svetu obilja. Svež zrak, pitna voda, rodovitna zemlja, večidel lepa domovanja. Poleg tega ima vsak človek kak dar in sposobnost. Težava pa je v naših predstavah o tem, kaj je preveč ali premalo, torej kaj je dovolj.
Kaj še rabimo, da nas ne bo strah prihodnosti? In kaj vse še moramo prej postoriti, da bomo imeli potem čas za velikodušnost, drug za drugega, prostovoljna dobra dejanja? Na srečo sem spoznala že veliko ljudi, ki, kadar le morejo, dajo prednost slednjim. Dober občutek ob koncu dneva je mozaik malenkosti.
Naša romarska skupina je raznolika. Skozi dan se spontano vsak pogovarja z vsakim. Ali pa drug ob drugem molčimo. No, še večkrat se smejimo. Nekateri vriskajo. Vsake toliko časa pa kdo reče, kako smo lahko srečni; takole svobodno hoditi v soncu in dežju je res razkošje.
Temu se reče zastonjsko bogastvo.
4.dan: Zg. Tuhinj -Kamnik (3. 10. 2020)
“TIHO JE NOČKA PRIŠLA …
s polnimi jerbasi sna,” poje otroška uspavanka. Vsi že spijo, jaz pa bom v tišini zapisala nekaj besed o polurni tišini, s katero smo danes začeli našo pot. Te minute so, kot se je izkazalo, vsakemu od nas dale priložnost za lastne misli, ki so ob ritmu korakov in sveži naravi okoli nas postajale mirnejše in jasnejše.
Meni so zbudile spomin na otroštvo. Že kot otrok sem se zbujala zgodaj. Ko sem v jutranji poltemi pritavala v dnevno sobo našega stanovanja, je običajno tam že sedela moja mami. Oblečena v domačo haljo, v fotelju, z nogami, oprtimi ob nizko mizico ter s kavo v rokah. To so bile njene jutranje minute in instinktivno sem vedela, da je ne smem motiti. Kasneje se mi je ljubeče posvetila.
V tišino se ljudje zatekamo, da bi se umaknili, premislili, se umirili, uredili misli. Včasih se vanjo zatečemo, da se ne bi glasno sprli. Molk je zlato, a predvsem, kadar se po njem vrnemo v vsakdan mirnejši in preudarnejši. Japonski pregovor pravi, naj tisto, kar mislimo reči, rečemo šele jutri.
“Posveti svojemu dnevu nekaj trenutkov v tišini. Nauči se molčati, da se boš naučil govoriti.” (J. Cardijn)
- dan: Kamnik – Ljubljana (4. 10. 2020)
IN VEČNO BODO CVETELE LIPE
Ko po tem bogatem dnevu v domači postelji polna vtisov poskušam napisati nekaj tistega “pravega, saj je vendar zaključek”, mi nekako ne gre izpod prstov. Zato se v mislih sprehodim po njegovih številnih postajah. Nebo nam je namenjalo “dež do tal”, kot smo se šalili, pa tudi nežno sonce in vetrič; bil je nekakšen vremenski valček. Pelerine gor, pelerine dol … Dobrih 31 km, ki pa so bili lahki, kajti pokrajina je kot nežno valovanje narave. Zdi se, da danes med hojo, morda zaradi bližanja cilju, nismo bili zgovorni kakor sicer. Bili pa smo ponovno deležni srečanj s srčnimi ljudmi.
Prve korake smo naredili v smer Tunjic in Komende, zaznamovanih z mogočnimi dejanji Petra Pavla Glavarja in z njegovo lipo, posajeno leta 1748. Ko sem pred leti o tem velikem župniku brala Sivčevo knjigo In večno bodo cvetele lipe, mi je ta lepi naslov ostal v spominu.
Morda za dni, kot je današnji. Zaključila sem še tretji krak Jakobove poti po naši domovini. Samo dejstvo mi ne pomeni toliko kot fizični dosežek. Več mi pomeni, da sem to zemljo in ta svet resnično vzljubila. Lipe, ki se te dni po vsej Sloveniji odevajo v jesen, so simbol slovenstva. Hodimo po naši raznoliki deželi, njenih gozdovih in poljih, dokler še lahko, in jih občudujmo. Naj naše lipe cvetijo večno, za rodove, ki še prihajajo.
Marjetica Š.
Fotografije: