Dragi Jakobovi romarji,
Jezus se je rodil na poti.
Rodil se je dvema preprostima popotnikoma in ju na njuni poti presenetil.
Rodil se je tam, kjer ga ne bi pričakovali,
rodil se je, preden je bilo vse pripravljeno in primerno za njegov sprejem.
Danes vemo veliko o tem rojstvu,
a ga vsako leto znova pričakujemo s posebno ganjenostjo,
kajti tako zelo nas spominja na nas same.
Še toliko bolj, ker smo romarji, ki poznamo vrednost poti in ji dajemo veljavo bolj kot cilju.
Še toliko bolj, ker se nam zdi, da obvladujemo presenečenja na naših romarskih poteh.
Še toliko bolj, ker smo romarji nezahtevni in vajeni tudi skromnih prenočišč.
Njegovo rojstvo nas vsak božič znova prevzame, ker potrebujemo Luč, ki ne bo ugasnila,
ker potrebujemo svojo betlehemsko zvezdo
in ker potrebujemo romarsko palico za trenutke, ko že znana pot postane težka
in za trenutke, ko se znajdemo v neznanem.
Eno majhno rojstvo je postalo Rojstvo za ves svet,
postalo je rumena Jakobova puščica.
Jezus se mora vsako leto znova roditi,
ker tako zelo potrebujemo srčni mir in usmeritev
na poteh našega življenja,
še posebej v dneh, ko stopimo na prag novega leta.
»Ne bojte se, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
