Blagoslov žiga – Planinska gora, 11. 9. 2022

Na nedeljo po malem šmarnu je majhna skupinica romarjev Društva prijateljev poti Sv. Jakoba poromala k Mariji Pribežališče grešnikov na Planinsko goro. Na ta dan je na gori glavni romarski praznik – romarski shod.

Iz meglene doline, ki jo je še zgodaj zjutraj zalivalo, smo po Jakobovi poti poromali na Planinsko goro. Prijetno sveže in sončno nas je sprejela, kot bi vedela, da je danes poseben dan. Po maši z lepim petjem je bil blagoslov žiga, ki od danes na romarje čaka v skrinjici z okrepčilom pred vhodom v cerkev tudi na Planinski gori.

Ker Jakobčki ponavadi dnevno preromamo nekaj več km, smo pot nadaljevali proti Studenem in jo zaključili v Predjami. Od Cerkve Sv. Marjete na Planini pri Rakeku do Predjame smo po Jakobovi poti prehodili cca 15 km.

Povzeto po FB zapisih Silve Zimic in  Marjana Mirai

 

Fotografije: Silva Zimic, Marjan Mirai, Dolores Jakop

Pobledelo polje z ovcama ali huške, jabuke, slive, 27. – 29. 8. 2022

POBELELO POLJE Z OVCAMA ali HRUŠKE, JABUKE, SLIVE

 

Tridnevno romanje po belokranjski veji Jakobove poti (27.8. – 29.8.2022).

 

10 prijateljev poti sv. Jakoba se nas je v soboto zjutraj zbralo na železniški postaji Novo mesto Kandija, od koder so nas prijatelji odpeljali do vasi Hrušica. Hrušica nam je bila vsem že poznana, saj preko nje vodi dolenjska veja poti od Slovenske vasi do Ljubljane. Samo tokrat nismo odšli v smeri Novega mesta temveč proti Gorjancem in Beli krajini, na premierno oz. otvoritveno romanje po belokranjski veji Jakobove poti.

Mrvarjevi so nas pričakali s kavico in zajtrkom, da smo se pošteno okrepčali, ker pa nas je čakala še dolga pot, se nismo smeli predolgo zadrževati. Po markirani planinski poti smo odšli v smeri vasi Veliki Orehek in Iglenik, in naprej po gorjanških gozdovih na Vahto. Vahta je 616 m visok prelaz preko Gorjancev, ki povezuje Belo krajino s kraji ob Krki. Preko poteka trasa magistralne ceste Novo mesto – Metlika, ki je bila na to zadnjo avgustovsko soboto še vedno polna turistov. Tu smo imeli tudi prvo daljšo pavzo za malico, nato se je začel spust v Belo krajino. V vasi Jugorje smo se ustavili v gostilni Badovinac, za obvezno žigosanje kredenciala in pridobitev posebnega pasoša za gibanje po Beli krajini. Popili smo tudi karampampuli, ki zdravi vse mogoče bolezni in obolenja. Malo pred prihodom v Berečo vas pa so nam ponudili piti tudi v zidanici ob poti, kjer je proslavljala vesela družba nekdanjih sodelavcev.

V Bereči vasi stoji cerkev sv. Jakoba (župnija Suhor). Cerkev je bila zaprta, zato smo si jo ogledali le od zunaj, sledilo je fotografiranje in ker se je začelo pripravljati na dež, smo kar hitro odšli naprej skozi Suhor, Bušinjo vas, Grabrovec in Čurile. In že so bile tu Rosalnice, naš dnevni cilj. Jeničevi so nas prijazno sprejeli in pogostili. Zvečer smo se udeležili maše pri Treh farah, romarskem središču  Bele krajine. Tu stojijo skupaj tri gotske cerkve, stisnjene znotraj visokega pokopališkega obzidja, ki je verjetno še ostanek protiturškega tabora. Cerkve stojijo ena zraven druge. Severna cerkev je posvečena Žalostni Materi božji, srednja nosi patrocinij Glej človek (Ecco homo), južna pa Lurške Matere božje. Naslednji dan so imeli pri Treh farah žegnanje in je bilo v vasi in okoli cerkva precej živahno.

Po maši in druženju smo se spravili k počitku, kar pri Jeničevih doma, nekateri notri v hiši, drugi zunaj pod nadstreškom. Spanje oz. nespanje skoraj pod zvezdami in pod brajdo, ko v vasi kikirikajo petelini, lajajo psi, dirkajo z motorji in romarji okoli tebe smrčijo. Vsekakor zanimiva izkušnja.

Zjutraj se nismo dolgo zadrževali, jutranja meglica in jesenski hlad sta nas spodbudila, da smo hitro stopili na pot proti Metliki. Preden smo prišli v stari center Metlike smo prečkali potok Obrh, ki izvira v globoki zatrepni dolini pod starim mestnim jedrom. Iz Metlike pa po cesti v smeri Semiča.  Prvi postanek smo imeli v vasi Cerovec pri Črešnjevcu, Pri lovcu, naslednjega pa v Semiču. Na hitro smo si ogledali župnijsko cerkev sv. Štefana, ki je bila prvič omenjena že leta 1228 v listini oglejskega patriarha, a je na tem mestu stala že nekaj desetletij prej ter spada med najstarejše in največje cerkve v Beli krajini. Poleg cerkve pa stoji kapelica sv. Male Terezike, v kateri je svetovno priznani pater Marko Ivan Rupnik v letu 2019 v obliki mozaika prikazal Malo Tereziko, motiv Kristusovega vstajenja.

Iz Semiča nas je pot vodila navkreber po semiški gori pod Smukom. Ob poti smo videli veliko zidanic in vinskih hramov, imeli pa smo tudi lep razgled po Beli krajini. Ko smo prišli do vasi Blatnik in opazili oznake za Razstavo konj, smo naredili mali ovinek in si dogodek tudi ogledali, saj nimamo vsak dan priložnosti videti toliko konjev, konjenikov, kočij in vozov na kupu. Takrat se je začelo nebo barvati v sivo in kaj hitro smo stopili na pot za Mirno Goro, tudi v območju medveda, a ta dan dežju nismo ušli. Nevihta je prihrumela na hitro, dež se je zlival kot iz škafa in potem smo bili deležni še pošiljke toče, ki pa, na našo srečo, ni bila debela. Glede na to, koliko hodimo in da planiramo daleč vnaprej, nam kak tak naliv že pripada in z dobro voljo smo s premočenimi čevlji prišli do doma na Mirni Gori, kjer je Joži, oskrbnica, zakurila v krušni peči, da smo dali sušit obleke in čevlje. Tudi vreme se je že obrnilo, pokazalo se je sonce in nas so spet zasrbeli podplati. Gremo na vrh! Pojdimo, ampak bosi! In smo šli, od doma na vrh in nazaj bosi, saj gre, le pravilno moraš stopiti.

Po obilni večerji in zabavnem večeru pa smo šli na zaslužen počitek.

Tretji dan našega romanja se je za nekatere začel z mokrimi čevlji, niso se dobro posušili, pa tudi to ni pokvarilo naše dobre volje. Po učni poti smo se spustili do vasi Planina, stare kočevarske vasi, kjer pa dandanes še živi nekaj ljudi. Po poti in gozdu smo šli do vasi Rodine in nato do Naklega, župnija Črnomelj, kjer stoji cerkev sv. Jakoba. Gospa ključarka nam je cerkvico odprla, ogledali smo si jo in zmolili za gospoda Mervarja.

Pot nas je nato vodila do Tuševega Dola, nato pa smo z Jakobove poti odvili proti Črnomlju, kjer so se naše poti ločile. Nekateri so ostali v Beli krajini, drugi smo šli na vlak proti domu.

Tri lepe dneve smo si naredili, prijetna družba smo bili, dobro smo se ujeli v hoji, pogovoru, tišini. Narava okoli nas je bila lepa, posebna pokrajina polna vrtač, skalnati tereni, steljniki, pašniki in ovce vsepovsod. Narava je letos bogato obrodila, ob poti smo lahko jedli slive, robide, aronije, grozdje, hruške naši, čeprav se vidi, da je suša naredila veliko škode še posebej koruznim poljem.

Hvala vodičem za vodenje, hvala vsem dobrim ljudem ob poti in hvala vsem v skupini, da smo res preživeli tri lepe dneve.

Teks in slike:  Andreja Grahek