Mesec: december 2022

Po Benediktovi poti – po poteh svetnikov v Sveto deželo – 13.dan:  Špeter ob Soči – Oglej

Prebudili smo se v čudovito jutro. Ob 7.uri smo se udeležili sv. maše, molili Božično devetdnevnico. Ob 9.20 smo nadaljevali romanje proti Ogleju iz kraja Špeter ob Soči, kjer smo prejšnji večer zaključili,. Če je prejšnji dan večina dežja padlo iz oblakov, nas je drugi dan božal prijeten vetrič, pelerine smo imeli spravljene v zgornjem delu nahrbtnika – tako za vsak slučaj. Hodili smo po prijetni poti ob hčeri planin, ki je bistra samo v Sloveniji, tukaj pa teče počasi vsa kalna proti izlivu v morje. Ko so se zopet odprli oblaki, se nam je pridružil še romar Tomaž, malo smo povedrili v Bojanovem kombiju in zmolili Angelovo čaščenje. V kraju Sv. Valentin smo počastili zavetnika zaročencev v njegovi cerkvi, na križišču pa opazili smerokaz, da je do Ogleja še 4km. Spotoma smo se poklonili še mučencu sv. Lovrencu, ki so njegovi mučitelji pekli na žaru ampak on ni zatajil svoje vere, še zvezde so jokale, ko so njegovo trpljenje opazovale z neba. Ob 14.40uri smo vstopili v BASILICO PATRIARCALE DI AQUILEIA. Ko smo se vračali proti Sloveniji, nas je v daljavi pozdravljal s soncem obsijani Triglav. Čudovita dva dneva smo preživeli, hvala ti, Kraljica Neba – mati Odrešenikova, da si v času velikega požara 20.7,2022 med 13. in 15.uro obvarovala Mirenski grad pred ognjenimi zublji. Svojo podobo si vtisnila v plamen za spomin vsem nam, ki verujemo in vsem nevernim Tomažem, da nas resnično s svojo materinsko roko varuješ na naši zemeljski poti življenja, ko romamo proti Novemu Jeruzalemu.

Darinka

Od Mirna do Špetra ob Soči, 16. december 2022

Sedem romarjev je v prijetno deževnem vremenu pričelo romati iz Mirna pri Novi Gorici proti Ogleju v Italiji. Povzpeli smo se na hrib Svetega Mihaela, kjer smo se poklonili vojakom, padlim v 1. svetovni vojni. Nato smo se ob 12.00 uri umirili pri cerkvi v molitvi Angelu Gospodovemu. Pot nas je peljala po Debeli Griži, ki smo jo zaradi poplavljenih delov preimenovali v Poplavljene Griže. Dobro da znamo vsi plavati tudi z nahrbtniki. Pri cerkvi Svetega Martina na gori nam je Beatrika povedala, zakaj je Sveti Martin dal beraču samo polovico svojega plašča. Romanje smo zaključili v kraju Špeter ob Soči. Gospod Bojan, ki nas je spremljal s kombijem, nas je zapeljal v Mirenski grad, kjer smo prespali v samostanu Lazaristov. Dobili smo okusno večerjo in v iskreno zahvalo Igorju Vidmarju, predsedniku društva Prijateljev poti Svetega Jakoba v Sloveniji, zmolili zahvalno molitev za dan, ki nam ga je naredil Gospod. 

Sestavila Darinka s soromarji

[Show slideshow]

Prva adventna nedelja je postregla s posladkom – predavanjem Petre Nastran o slovenski poti svetega Jakoba. Prešernova dvorana pri svetem Jakobu v Ljubljani se je v zgodnjem meglenem večeru spremenila v prijetno družbo skoraj 50 poslušalcev, ki so se s Petro vred podali na pot svetega Jakoba po Sloveniji.

Pečudovite fotografije je popestrila z mislimi, ki jih na poseben način lahko razume le romar. Svoje navdušenje nad našo domovino in njenimi lepotami je prelila v besede in slike, ki navdušujejo in dvigajo duha.

Na primorski veji je spoznala romarja Gašperja, ki se ji je na koncu predavanja zahvalil in ji podaril  kamito obeležje camina. Tudi Matjaž je izkoristil priložnost, zbranim je predstavil društvo in njegovo delovanje ter se Petri zahvalil s simboličnim darilcem.

Druženje smo zaključili v pisarni društva ob čaju in kavi ter v drobnih priložnostih za bogata osebna druženja.

*****

Predavanje smo posneli , dostopno je na  povezavi       https://youtu.be/TI3Er0gY4A4

*****

Tukaj je pa nekaj Petrinih misli iz intervjuja za Aleteio (https://si.aleteia.org/2022/03/08/zame-obstaja-zivljenje-pred-caminom-in-zivljenje-po-njem/

Caminu rečem: “Hvala, da sem imela možnost hoditi po tvojih poteh.” Diamant v krhkem svetu. Camino mi je dal izkusiti sebe v popolni svobodi, hkrati mi je pokazal največjo temo. Je kot življenje: noč in dan, črno in belo, vse v ravnovesju. Z vsem bitjem sem uživala v družbi romarjev ali največkrat – v družbi same sebe. Se mi zdi, da se vsaj enkrat moraš na daljšo pot odpraviti sam. V družbi sonca, dolge poti na obzorju, vse potrebno pa shranjeno na hrbtu, z lahkim korakom ter pojočo dušo. Vse to ima neustavljiv čar, ki ga iščeš znova in znova, do konca življenja. Camino prinese tisto, kar potrebuješ – čisto fizično, in pa še več tistega, kar ti daje možnost za spremembe tvoje notranjosti.

Če čutimo radost in opazimo lepoto, kaj ni trenutek, ko spregovori On?

Vedno pa vem in zaupam, da je tam Nekdo, ki me bo peljal do točke, od koder bom lahko dosegla cilj.

[Show slideshow]