Mesec: marec 2023

Z Rakovnika na Žalostno goro nad Preserjem

Zjutraj smo se dobili pri cerkvi Marije pomočnice na Rakovniku v Ljubljani, kjer nam je pri kapelici lurške Marije g. Alojzij Snoj podelil blagoslov. Poleg tega nam je nekaj malega povedal tudi o zgodovini samostana in bratov Salezijancev na tem območju. Nato pa smo kar strumno stopili proti Črni vasi, kjer smo imeli priložnost vstopiti in si ogledati cerkev sv. Mihaela na Barju, ki je bila zgrajena po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika v letih 1937–39.

Pot nas je nato vodila po ravnih poteh ljubljanskega barja, kjer so nas še vedno spremljale meglice, kar pa ni bilo moteče. Nekako se takšno vreme barju prav prilega.

V vasi Jezero se nam je pridružilo še nekaj članov, pri Gostilnici pa smo imeli malce daljši postanek za kavo in srečanje z našo članico Tanjo in njenim možem Dragom, ki sta nam prinesla malico in pijačo, da smo se pošteno okrepčali in tudi naklepetali. Po tej prijetni pavzi smo se podali v gozd in se v tišini povzpeli na sveto Ano, 484 nm, od koder smo imeli lep razgled na Barje, in okoliške hribčke. Nismo se dolgo zadrževali, spustili smo se proti cerkvi sv. Jožefa na sosednjem hribu. Na tej poti sta se nam pridružila še dva člana. Pri cerkvi sv. Jožefa nas je pričakal ključar in nam razkazal cerkev, ki jo trenutno obnavljajo. Notranjost je čudovita, lepo ohranjena, glavni oltar je izrezljan kot čipka. Sledila sta le še manjši spust in rahel vzpon na Žalostno goro, kjer nas je cerkev Žalostne Matere Božje pričakala vsa s soncem obsijana. Tu je že bilo tudi veliko ostalih romarjev, ki so prišli od vsepovsod, med njimi tudi naši člani. Dve članici sta priromali peš iz Logatca, od cerkve sv. Nikolaja v Dolnjem Logatcu, mimo izvirov reke Ljubljanice, Verda, preko Bistre, Borovnice in po stari železniški progi do cilja. Čas pred začetkom križevega pota smo izkoristili za druženje, pogovor in ogled cerkve, katere notranjost je izredno lepa. Po maši smo naredili še skupinski posnetek in se kar hitro odpravili vsak v svojo smer, saj nas je hladen veter pošteno nabril.

Hvala za lep dan.

Besedilo: Andreja Grahek, slike: Andreja Grahek, Matjaž Kosi

[Show slideshow]

SVETI DUH-DAJ MI SANJE, DAJ MI ŽELJO, DA BOM DELAL DOBRO ZA TA SVET, DA SE NE BOM NIKOLI NAVELIČAL BLIŽNJIM DELATI DOBRO, NAJ NE PRENEHA ŽELJA, DA BI TA SVET ZAPUSTIL BOLJŠEGA, KOT SEM GA NAŠEL.

Četrti dan romanja bomo preživeli v SCHIU. Imeli bomo čudovito, doživeto kontemplativno premišljevanje o Marijini brezmejni ljubezni. Že pred zajtrkom smo pospravili sobo, ki nas je tri noči družila tudi v spanju in sanjah. Mesto SCHIO je provinca Vicenze, ima 39000 prebivalcev in veliko Božjega blagoslova. O sveti JOZEFINI BAKHITI smo v preteklih dneh slišali, kako je vse svoje trpljenje sprejela in je zavetnica in priprošnjica za milost Božjo vseh zatiranih in trpečih. Povzpeli smo se do cerkve DEVICE MARIJE LJUBEZNI, kjer se je od 25.3.1985 do 15.8. 2004 pogovarjala z RENATOM BARONOM – najprej v cerkvi sv. MARTINA, ki je sedaj v zasebni lasti. Ob 8.30 uri smo obhajali sveto mašo, sveto obhajilo smo prejeli pod podobo kruha in vina – JEZUSOVEGA telesa in krvi. Pridružil se nam je gospod Miha Trpin, ki nam je prevajal pričevanja o čudežih, ki so se dogajala na tem kraju. Devica Marija je pokazala Renatu Nazareško hišico, kjer je živela sveta družina, pokazala mu je vice, kjer se duše prečiščujejo za prehod v Nebeški raj. Pokazala mu je obraze več mož s prošnjo, da jih povabi k oznanjevanju svetosti. Povedla ga je je v votlino na BETLEHEMSKIH POLJANAH, kjer se je rodil JEZUS in na kraj, kjer je vstal od mrtvih. Na hribu nad cerkvijo so po Renatovih navodilih vse počistili, zasadili veliko rož in cvetličnih grmov, ki blagodejno vplivajo na ljudi, ki hodijo po tem kraju. Zgradili so tudi vse zgradbe, ki jih je Renato videl in občutil, ko je poslušal prošnje in navodila device Marije. Renato se je rodil leta 1932, leta 1962 se je poročil z MARGERITO MENIN. Na drugem hribu je zgrajen KRIŽEV POT. V premišljevanju Jezusovega trpljenja smo ga prehodili do vrha, kjer nas je pričakal velik kip Marije, kot jo je Renato videl v njenih prikazovanjih. Pred povratkom domov smo obiskali njegovo vdovo, ki živi v hiši, kjer sta s pokojnim možem doživljala številne milosti. Podarila nam je relikvijo Jezusovih solz, ko je kipec novorojenca, ki so ga dobili iz Betlehema, jokal in je bila vata, na kateri je ležal, strokovno komisijsko pregledana Potrjeno je bilo, da je resnično prepojena s človeškimi slanimi solzami. Kipec deteta Jezusa je v cerkvi MATERE BOŽJE – KRALJICE LJUBEZNI. Vseh 166 prikazovanj z naročili je opisanih v v knjigi z naslovom MARIJA KLIČE, ki jo je iz Italijanščine prevedel Miha Trpin. Prikazovanja so se po Renatovi smrti ,končala, vendar na vsakem koraku v tem velikem kompleksu čutimo Njeno prisotnost. V času Renatovega življenja se je večkrat širil prijeten vonj – okrog Nazareške hišice, kjer je mama Marija pripravljala hrano, v cerkvi, v Renatovi hiši… Če imamo vero vsaj kot gorčično zrno, bomo tudi mi čutili in doživeli delček Njene blažene navzočnosti. Ko smo »pospravili« že drugo škatlo dobrot, ki nam jih je prinesel Miha, smo se ob prižigu prvih zvezd na nebu varno odpeljali proti domu. Hvala ti, Stvarnik za štiri doživete dneve, hvala ti, Marija za Tvoje varstvo, hvala ti, Jezus, že kot dojenček si jokal zaradi naših grehov, hvala vama, Igor in Beatrika, da sta naša vodnika, iskrena hvala ti, Bojan, da nas tako varno voziš, iskrena hvala Bojanovi soprogi, da ga v tem plemenitem delu podpira.

DA, MARIJA, ŽELIM TE POSLUŠATI. POMAGAJ MI, DA UDEJANIM TVOJ NAUK, IZROČAM SE V TVOJE ROKE. VODI ME, USMIRJAJ ME,POMAGAJ MI, DA POSTANEM NATANČNO TAK, KAKRŠNEGA SI ME ŽELIŠ, MATI.(prevod iz Italijanskega izvirnika—Miha Trpin) Darinka

Foto: Igor

Povezave:

Kratek opis zgodovine in marijinega prikazovanja v Schiu

Osnovni poudarki poti spreobrnjenja

Marijina sporočila

Montegalda – Vicenza

NE HODI PO SHOJENI POTI, HODI TAM, KJER NI POTI IN PUSTI SLEDI…

Padova – Montegalda

NE HODI PRED MENOJ, NE BOM TI SLEDIL, NE HODI ZA MENOJ, NE BOM VODIL. HODI OB MENI, RAMA TI BOM, SKUPAJ BOVA ZMOGLA.

Vsi spimo, spimo…- morali bi se že pakirati v kombi, da nas odpelje v cerkev, kajti sveta maša se prične ob 6.55, mi pa ob 6.25 šele odpiramo oči. Potem gre pa vse s svetlobno hitrostjo – v 10-tih minutah smo vsi “postrojeni”- tako hitro pa se še v življenju nisem odpravila. Čeprav mašo zamudimo za 10 minut, je vseeno veljalo. V cerkvi je bilo prijetno toplo, samo evangelija pa nisem znala prevesti. Ob 7.45 se že peljemo proti Padovi, na levi strani se vidijo DOLOMITI, vrhove imajo pobeljene s snegom. Tudi v Italiji je avtocesta ograjena s protihrupnimi ograjami. Tu ni tako velikih njiv, kot smo jih videvali v Benečiji – so pa posejane s koruzo, ki še ni vzklila, pšenica se lepo zeleni, vinogradi bodo jeseni rodili sladko grozdje, pa tovarne so vmes – vse je pomešano v prijetno celoto. Ob 9 uri smo pri Baziliki sv. Antona v Padovi. V kavarnici si privoščimo zajtrk – brioš in napitek, kar nam da moč za dan, ki je pred nami. V cerkvi se poklonimo svetnikom, predvsem pa sv. Antonu, ki je priprošnjik, da najdemo izgubljene in založene predmete. Nedaleč naprej v mestu je cerkev, sv. Leopolda Mandiča, kjer se poklonimo pred njegovimi svetimi relikvijami. Bil je velik spovednik, pred njegovo spovednico so bile vedno dolge vrste spovedancev. Po postavi je bil majhen, po svetosti pa velik. Sedaj je priprošnjik za ozdravljenje rakavih bolnikov. Ob 11. uri, ko imamo tudi nekaj pobožnih spominkov v nahrbtniku, pričnemo hoditi po prijetni poti ob reki Pad. Kot vijuga reka, tako tudi naša pot, kajti na vsakem ovinku tudi ne morejo zgraditi mostu. Po molitvi ANGELOVEGA ČAŠČENJA, na kar nas opozori zvonjenje iz oddaljene cerkve, nas sonček tako razvaja, da hodimo v majicah s kratkimi rokavi. Veliko sprehajalcev in kolesarjev je na poti – slednji vozijo kot “snete sekire”, ne vem, kam se jim tako mudi. Gorje, če se ne umaknemo , kajti če bi nas zadeli, bi se oba skotalila z nasipa dol v pšenico, ali na zorano njivo. Malo smo že lačni, zato praznimo zaloge hrane s svojih malhic. Pot je primerna za molitev rožnega venca, zadnje prošnje in zahvale izrečemo na mostu čez reko Pad. Morda so nas pa ribe poslušale. Ko je sv. Anton prišel v Padovo ljudje niso hoteli poslušat njegovih pridig, zato je šel k vodi in pridigal ribam. Mogočna cerkev sv. Martina ob poti je zaprta, pa tudi v graščini san. Martin ni nobenega graščaka doma. Romanje zaključimo ob 18.uri, v Schiu, kjer nas čaka okusna večerja. Okrog mene že vsi sanjajo svoj zlati sen. Na steni nad mojim pogradom je slika našega odrešenika Jezusa Kristusa. Varuje nas vse, čeprav je slučajno ta postelja, kjer spim jaz pod njegovo sliko.

ČE HOČEŠ BITI SPOŠTOVAN IN, ČE HOČEŠ, DA TE SLIŠIJO, SE NIKDAR NE BOJ BITI TI. LJUBEZEN BO TVOJA VEZ Z DRUGIMI…..(Pedro Opeka)  Darinka

Foto: Igor