V Emavs, 10. aprila 2023

V EMAVS

Velikonočni ponedeljek je po tradiciji dan, ko “se gre v Emavs”, torej na pot  ali na obisk. Tudi člani Društva prijateljev poti svetega Jakoba smo storili tako. Izbrali smo si mehkobo Dolenjske in prehodili pot med Gabrom in Ivančno Gorico tako, da smo spotoma v gozdu v Gombišču obiskali pred natanko desetletjem s strani Društva obnovljen kriŽ. Na 20 km dolgi poti nas je spremljala pomlad.

Ker smo pot začeli z mašo v Velikem Gabru, nam je v mislih odzvanjala misel iz prebranega psalma:” Gospod, Ti si delež moje dediščine.”  PreD mašo nam je Marjeta RIgler prebirala pesmi našega mladega svetniškega kandidata Lojzeta Grozdeta, ki je bil doma iz teh krajev. Pesmi in zgled neomajne vere, njegova dediščina za nas.

Današnjih 20 km smo hodili po lepi pokrajini, del tudi po dolenjski veji Jakobove poti. Tudi vse to je, kakor naša vera, delež naše skupne dediščine.

Ni samo po sebi umevno, da živimo v tako lepi deželi in da bodo v njej živeli tudi naši nasledniki.

Osrednji dogodek našega romanja je bila molitev ob križu sredi gozda v Gombišču. Mineva namreč desetletje, odkar se je Hinko Benda s člani Društva zavzel za ponovno postavitev podrtega križa na istem mestu. Kar nekaj poizvedovanja je bilo potrebnega, da je naletel na krajana, ki je še vedel povedati, da je bil križ postavljen pred približno poldrugim desetletjem na mestu, kjer je v takratno apneno jamo po nesreči padel moški in umrl. Zmolili smo za vero v vstalega Kristusa, za vero v to, da smrt ni konec in je naše življenje le Pot.

V zvezi s tem je bila pri maši omenjena še ena zanimivost. V Antiohiji so sprva prve kristjane imenovali drugače: rekli so jim “pripadniki Poti”, pri čemer je Pot pomenila vero.

Tako so se danes pomembne besede prepletale z našimi koraki in dan bo ostal v spominu – naši mali osebni, pa tudi društveni dediščini. Delimo jo z drugimi na naših poteh!

Besedilo in slike: Marjetica Škrlec

Velikonočno voščilo

»Tudi če bi hodil v temni dolini, ne bom se bal hudega, ker si Ti z menoj … (Psalm 23,4)

Tako piše na podobici, ki jo v pisarni Društva prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji podarimo tistemu, ki pride po romarsko listino.

Podarimo mu jo, da bi po Jakobovih poteh hodil v miru, tudi kadar ne gre vse po pričakovanjih in tudi, ko se pojavi strah pred nadaljevanjem.

Romarji smo že večkrat doživeli, da »Camino« naredi svoje, ko to najbolj potrebuješ, predvsem pa takrat, ko se mu prepustiš.

Največji krščanski praznik je pred nami. Praznik tega, da je Jezus premagal smrt in da je dal to ljudem vedeti.

Ne takoj, ampak potem, ko so bili že nekaj časa sami in zaskrbljeni.

Takrat je prišel na svoj način, s svojo Ljubeznijo, le prepoznati ga je bilo treba.

Če primerjamo naše življenje s potjo v Emavs, je torej treba dopustiti, da vstali Jezus hodi z nami.

V to verjeti, biti pripravljen počakati, biti pripravljen zaupati.

Njegove stopinje ob naših so tisto, kar naj nas radosti.

Ker ko bo prehudo, bodo na poti samo Njegove stopinje, saj nam zagotavlja,

da nas bo v največjih preizkušnjah »vzel na svoje rame«, da se bomo mogli spet veseliti življenja. 

 

Velika noč, praznik radosti! Zanjo smo bili ustvarjeni!

Blagoslovljene praznike  in naj nas spremljajo Jezusove besede:

»Jaz sem z vami vse dni do konca sveta«