“HODIL PO ZEMLJI SEM NAŠI … ” (O. Župančič)
Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, 1. dan: Hrušica pri NM – Iglenik – Vahta – Jugorje – Hrast – Bereča vas – Suhor – Grabrovec – Rosalnice
Hodili smo po zemlji naši in pili nje prelesti – tako, kot je zapisal Župančič v svoji veliki pesnitvi Duma. Slavospev zemlji je pravzaprav hvalnica njegovemu rodnemu koščku sveta, Beli krajini.
In kot bi Nekdo sklenil, da moramo te prelesti polno zajemati tudi mi, nam je po tednu nestanovitnega aprila namenil žareč, sončen Dan. Takšen za veliko začetnico. Za nami je 31 km z vzponi in spusti, morje medsebojnih besed in prisrčna druženja s tukajšnjimi prijatelji, ki so nas ljubeče pričakali in gostili. Za nami je narava, ob kateri si še tako utrujeno telo obenem tudi spočije, saj se polni preko generatorja navdušenja.
Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, 2.dan: Grabrovec – Metlika – Krvavčji vrh – Črešnjevec – Semič – Gaber – Vrčice – Škrilj – Mirna gora
“Sredi poljan si in poješ mi pesem zeleno vso, pesem vetra in vej in trave in sonca na travi …” (Župančič: Duma)
Poljan, vej, trave in sonca je bilo danes v izobilju. Sonca na trenutke preveč (o, kako spremenljive so naše želje! ), potem pa je v gozdu zavela pesem ” brata vetra” in nastopila je “sestra senca” (kot bi ljubko rekel sveti Frančišek). Konkretnih 27,5 km iz Grabrovca pri Metliki skozi Semič na Mirno goro nam je danes v ponos. Ob tem smo utegnile obiskati tudi zanimiv muzej, evakuacijsko bolnišnico na medvojnem osvobojenem ozemlju. Štiri ženske, štiriperesna deteljica in na koncu za nagrado malo drugačna čaša opojnosti.
Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, 3. dan: Mirna gora – Planina – Naklo – Jelševnik – (Dobliče) – Kvasica – Golek – Belčji vrh – Hrast pri Vinici
“Videl sem hišo ob cesti in krenil sem vanjo – popotnik. Vina in hleba dobil sem in dobro besedo. Šla mi je v slast bolj od vina in hleba.” (Župančič: Duma)
Najbolj nazoren opis današnjega dne je skrit v gornjem verzu. Danes smo naredili skoraj 27 km. Po jutranjem spustu z Mirne gore, kjer nam je spet na polno stregla oskrbnica Jožica, smo pile odlično vino in trle slastne orehe pri gospodu Antonu. Po nas je prišel Drago, mož naše romarke Tanje, in nas odpeljal na ričet in še kaj v njun pravkar ustvarjeni počitniški domek. Pridružila sta se nam še dva klena Gorenjca in sosed Andrej z vinom. Kasneje nam je na poti postregla gospa Jožica v senci cerkvice Antona Puščavnika, pa tudi ob poti smo dobili kar nekaj ponudb, da si natočimo svežo vodo. Nazadnje smo se zaklepetali še pri večerji z našima nocojšnjima gostiteljema. Res je težko narediti toliko kilometrov , ko srečuješ prijazne ljudi. Priznati pa je treba, da padajo žarki dobrote na nas predvsem zaradi Irene, ki nas vodi in pozna skoraj vsakega človeka, najsibo na njivi ali hišnem pragu, in oni poznajo njo, očitno po dobrem. Dobro se z dobrim vrača, a upam si trditi, da gre za ljudi, v katerih bi se zbudila pozornost tudi do neznanega romarja, ki bi ga pot zanesla na ta lepi konec dežele.
Črnega močerila nismo videli, se pa zato odpravljam spat ob pravem pravcatem žabjem koncertu, katerega delček sem posnela tudi za vas.
Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, 4. dan: Hrast pri Vinici – Perudina – Žeželj – Vinica – Učakovci – Vukovci – Damelj – Radenci – Dečina – Sodevci
“Pesem hitečih in pesem stoječih valov, pesem srebrnih in pesem zlatih valov, pesem potokov in pesem žit.” (Župančič: Duma)
Četrti dan smo hodili ob zeleni lepotici Kolpi. KakOLePA, sem zlahka našla navezavo na njeno ime. Preden pa smo prišli v zavetje rečnega obrežja, smo šli po zavetje na Žeželj, belokranjsko Marijino božjo pot nad Vinico. V Vinici smo zakorakali mimo Župančičeve rojstne hiše. Ob času kosila smo bili že v Ireninem domačem kraju Vukovci, kjer smo se kar dolgo obotavljali z odhodom naprej, pa tudi peli smo z Irenino 96 letno mamo. V Damlju smo se spustili v Kot k najjužnejši točki pokrajine, kjer je tudi spominsko obeležje. Pred večerjo v Radencih – tam je v cerkvici tudi izrezljan kip svetega Jakoba – smo se še umili v izviru mladosti. Pri gostitelju Igorju sta nas čakala odojek in jagenjček, v prenočišču pa še pehtranova potica.
Naredili smo 28 km in vsi smo bili nekoliko manj zgovorni. Morda je k temu meditativnemu stanju prispevala šumeča Kolpa, malce tudi seštevek korakov prejšnjih dni. Sicer pa tudi tišino še kako potrebujemo.
Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, 5. dan: Sodevci – Prelesje – Dol – Laze – Spodnja Bilpa – Grgelj – Gorenja Žaga – Kostel – Rajšele – Banja Loka
“Kakor s trakovi so zvezane s cestami tu vasi, cerkev je dvignila glavo preko streh, zviška motri nehanje ljudi pod seboj, ure jim meri in delo deli.” (Župančič: Duma)
Zbudili smo se v “venčani maj” po odličnem spancu in morda se mi prav zato zdi, da nam je šlo res dobro od nog – naše edino delo: hoja
Praznik dela, svetega Jožefa Delavca in začetek Marijinih šmarnic, pa še začetek novega meseca, ki ga imajo mnogi najraje!
Spominjam se svojega sprejemnega izpita v glasbeni šoli, ko sem morala zapeti pesmico po lastni izbiri. Izbrala sem Mozartovo: “O pridi, maj zeleni, obarvaj nam loge, s cvetovi nas odeni, predrami nam vode.” Vse to vidimo, ko hodimo, zato naše romanje ni izgubljen, ampak sebi in drugim podarjen čas – v mislih, besedah in dejanjih. Na poljih smo videli marljive kmete, kavo smo pili pri gospe, ki je vrtnarila, a obenem ogromno dela posvetila raziskovanju kostelskega življenja z namenom, da ga bodo poznali in v nove rodove prenesli zanamci. Delo je raznih vrst in delo je tudi pasji lajež – marikateri čuvaj ga vestno opravlja. Delo je tudi dobro delo, ki ga nisi načrtoval: za to sem danes poskrbela jaz, ki sem pozabila pohodne palice in sta me ponje odpeljala lastnika črnega džipa.
Danes smo veliko hodili po cesti, na koncu pa se povzpeli v bližino gradu Kostel in kasneje še do Banje Loke. Za hrano smo danes skrbeli sami in prav dobro nas je ta priprava povezovala.
V duhu Župančičevih verzov večkrat pomislim, kako stare stavbe – cerkve, hiše, skednji in kozolci včasih “gledajo” več človeških generacij, kako se bolj ali manj trudijo dobro in prav (pre)živeti. Delo, a le pošteno, je vrednota, prav tako dober spanec po njem.
Slovenska Jakobova pot, Belokranjska veja, 6. dan: Banja Loka – Briga – Ajbelj – Morava – Štalcerji – Dolga vas – Kočevje
“Čul sem, kako je zvenelo moje srce …” (Župančič: Duma)
Ponoči je deževalo in naši nahrbtniki so se pripravili na hojo v dežju, a je ta že pred zajtrkom ponehal. Dan, zadnji na tem delu romanja, je bil svež in zračen. Bil je izpolnjen tudi s srečanji, na moje veliko veselje tudi z živalmi. Eden od viškov dneva je bila muca s petimi mladički v košari v kuhinji gospe, ki nam je na trg prinesla kavo. In psička, ki te mačje mladičke enako skrbno čuva kot njihova mačja mama. Živali zadev ne zapletajo, kakor jih včasih ljudje.
Kot skupina smo bili danes še posebej hitri, v teh dneh so se telesa na hojo navadila in mi drug drugega tudi. Na cilj smo prispeli štiri ure pred odhodom vlaka. Zato smo obiskali ustanovitelja Društvo Kolesarska Jakobova pot Slovenija – Camino v bližnji Dolgi vasi. Beseda je seveda tekla o belokranjski poti, ki je že označena za kolesarske romarje. Zatem smo še dolgo sedeli v piceriji in se pogovarjali (tu bi rekli “divanili”) o tem, kako smo doživeli minule dni. Pri čem so lepo zvenela naša srca? Je bilo tega dovolj, da se kmalu spet odpravimo dokončat začeto pot? Strinjali smo se, da je tako. Z veseljem bom spet hodila z vami, prijatelji, na tem mestu pa pisala sebi in vam namenjen dnevnik naših korakov in doživetij.
Besedilo in slike Marjetica Škrlec
