Dragi Jakobovi romarji!
Obstaja pripoved o kraju z imenom Muxia na severozahodni obali Atlantika. Pred skoraj dvema tisočletjema je tu deloval apostol Jakob Starejši, prav ta sveti Jakob, po katerega poteh hodimo tudi v Sloveniji. Oznanjal je Kristusov nauk med prebivalci Galicije in ne, ni mu šlo dobro. Njegovo oznanilo ni bilo sprejeto s širokimi rokami, ni bil deležen ne razumevanja ne sodelovanja. Polotilo se ga je malodušje in ni več verjel, da ima njegovo dobronamerno prizadevanje smisel.
Takrat naj bi ga na ladji obiskala Marija, ki ga je prišla potolažit. Njen obisk mu je vrnil vero v to, da bo delo, ki ga opravlja, rodilo sad, tudi če trenutno tega ne čuti. Skala, za katero danes pravijo, da je ostanek Marijine ladje, pa tudi prekrasna cerkev “Marije na ladji” sta današnji priči, da je ta zgodba več kot le zgodba. In ne le onidve. Vemo, da je sveti Jakob svoje poslanstvo nadaljeval zanosno do mučeniške smrti za Jezusa. Krščanstvo je v tem delu Evrope živo in tesno prepleteno z romarskimi potmi. “Evropa je nastala na poteh v Santiago”, piše na tlaku sredi Jakobovega mesta.
Smo v času nenehnih sprememb, obenem pa ujeti v stanje, ko ne moremo predvidevati in načrtovati, kakor smo poprej. Veliki teden, ki ga pričenjamo, prinaša najprej Jezusov padec ugleda, njegovo samoto, njegovo razočaranje in strah. Vse to je doživljal, kar doživljamo mi. In vsemu temu se je v trenutkih groze hotel izogniti s prošnjo, naj gre trpljenje mimo njega. “Vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor Ti,” je dodal svoji prošnji Očetu.
Vendar je bilo treba pasti, da je lahko vstal. To je tisto ključno sporočilo velike noči. Tako padamo tudi mi v svojih prizadevanjih in odnosih, prepričani, da želimo dobro. Vsi, ki smo in bomo romali po Jakobovih poteh, smo si edini v tem, da je Pot tudi cilj, kakor je rekel nedavno preminuli veliki romar. Zato, ker je težka in obenem lepa, saj se z vsakim korakom ali obratom kolesa trudimo še bolj in pri tem rastemo v trdnejše ljudi. Romanje, pa naj bo peš, s kolesom ali kako drugače, ali še v pričakovanju in mislih, je lepo zato, ker vemo, da bomo na cilju želi sadove Poti: hvaležnost, pogum in veselje. Veselje tudi do tega, da bi romali ponovno, spet in spet. In da bi to navdušenje prenašali na druge, nove romarje.
Potem ni več tako pomembno, na kakšen način se združujemo in kako se imenujemo. Pomembno je vršiti to poslanstvo v medsebojnem spoštovanju. Odrešenik je vstal za vse, veselimo se! Naj to mogočno moč in pomoč občuti vsak od nas takrat, ko je njegov veliki petek. Takrat, ko je najbolj sam, na poti, ki se ji reče življenje.
Odrešenik je vstal!
ALELUJA, ULTREYA!
BLAGOSLOVLJENO VELIKO NOČ!
