Avtor: AVE

Jesenski dan, a zimsko vreme z burjo: na celini megla, na Primorskem sonce. Tako je bilo na martinovo nedeljo vandravcem, ki smo se podali iz Razdrtega v Vipavo, po poti sv. Jakoba. V sončnem dnevu je burja bučala v vrhovih dreves in nam kuštrala lase, prijetna družba desetih pa nam je grela srce. Pod obronki Nanosa burja sicer nima take moči kot v dolini, a dovolj, da začutiš njeno moč. Jesenske barve so okronale lepoto, ki nas je obdajala.

Prvi daljši postanek smo namenili sv. maši pri sv. Miklavžu ali sv. Miklavu, kot mu pravijo domačini. Lepi četici planincev PD Vipava smo se priključili tudi sami, uživali v lepoti bogoslužja in ubranega petja. Po maši smo se veselili srečanja še s štirimi  člani in nekaj podporniki. Rafko nas je po bližnici popepljal do družinskega  hrama v Taboru, v katerem sta nam skupaj z ženo Nadjo postregla z martinovimi dobrotami. Bog povrni dobrotnikoma!

Okrepčani smo v sprehodu z našim “lokalnim vodnikom” Rafkom videli še taborsko obzidje in večino od devetih izvirov v edinstvenem deltastem izviru reke Vipave. Pred Lanhierijem dvorcem smo  zaključili lep dan. Z javnim prevozom, katerega zagate polnijo novice in smo jih občutili tudi sami,  smo se malce prepihani v treh različnih avtobusih v razmaku ure in pol odpeljali proti domu.

Fotografije: Ingrid Poniž in Marija Rupnik

Tudi rudarski kraji v osrčju Slovenije imajo svojega Jakoba. Devet prijateljev našega društva  ga je danes pod Mirovim vodstvom obiskalo “na Duoli pri Hrastniki”, kot rečejo tam. Prav mogočno cerkev ima, v njej pa tudi dva posebej krasna mozaika iz svetlečih kamnov, ki ju je v spomin na svoja pokojna brata Jurija in Frančiška dala izdelati grofica Ema de Seppi iz nekdaj eminentne, Miramaru podobne Vile de Seppi nasproti hrastniške steklarne. Po vodenem ogledu cerkve smo se ustavili na kavi v spremstvu prijateljev Jožice in Marjana iz Laškega, ki sta nas poleg kave pogostila še s sladkimi dobrotami. (Kako lepo je hoditi po naši deželi, ko so prav povsod doma prijatelji, ki te pridejo pričakat!)

Tako okrepčani smo nato zakorakali ne v gore, ampak “na Guore”. Gore so hrib nad Dolom, z lepim razgledom na Mrzlico, Kal, Dol, Marno in celo Radeče. (Ob bližnji hiši domuje mini ameriški pujs Tonči, s katerim sem se morala spoznati!) Najatraktivnejši del tega vrha pa je petstoletna cerkvica svetega Jurija, ki nas je točno opoldne ganljivo navdušila s svojo notranjostjo, morda pa še bolj zaradi srčne gospe Vike, ki z veliko ljubezni skrbi za cerkev in po njeni zaslugi smo imeli čudovit ogled. Skupaj smo zapeli Angelovo češčenje, nato pa je Danijel na koru gonil meh, pod prsti Vike pa so se oglasile tudi stare orgle. Megi, zavetiščna psička, se od svoje lastnice ne loči, zato jih je zvedavo poslušala na koru tudi ona.

Romarsko planinski dan v Zasavju se je k zaključku nagibal še nekaj časa v planinski koči na Gorah. Strinjali smo se, da je potrpežljivost mati modrosti: za teden dni prestavljeno romanje je čudoviti zadnji poletni soboti dalo topel jesenski poljub in nas napolnilo z zadovoljstvom.

Besedilo in slike: Marjetica Škrlec