Svetoletni romarji na Sveto Goro, 10. maja 2025

Ob predstavitvi novega zemljevida svetoletnih cerkva (Zemljevid svetoletnih cerkva) je Škofija Koper v sodelovanju z jakobovimi romarji pripravila  peš romanje, ki povezuje dve stvetoletni cerkvi:  konkatedralo Kristusa Odrešenika v Novi Gorici do baziliko Svetogorske Kraljice  na Sveti Gori. Tu je na mestu prikazanja Device Marije pastirici Urški postavljena mogočna cerkev s prelepim razgledom od morja do gora, po Sloveniji in Furlaniji.

O začetkih romarske božje poti govori latinski napis iz 17. stoletja na podstavku Marijinega kipa z Detetom v naročju v kapeli prikazanja: »Tako se je Marija na gori Skalnici, sedaj pa se imenuje Sveta Gora, prikazala leta 1539 Uršuli Ferligojnici in ji naročila: Povej ljudstvu, naj mi tukaj postavi hišo in me prosi milosti.«

 Zbralo se je nekaj več kot dvajste romarjev, ki se nam je v Grgarju priključila še skoraj desetina. Med nami je bila skupinica italijanskih jakobovih romarjev iz sosednje Furlanije in novinarka Radia Ognjišče s. Meta Potočnik, ki je poskrbela za prispevek o romarskem dnevu za radio.  Na začetku je pozdravil, predsatvil svetišče in blagoslovil romarje  škofov vikar za Evropsko prestolnico kulture g. Bogdan Vidmar.  Vodnik Ivo je izbral prijetno gozdno stezo, ki je romarje od konkatedrale pretežno po gozni stezi najprej popeljala proti gostišču na Kekcu, priljubljeni izletniški točki novogoričanov, pod Kekcem skrenila na stezo pod Škabrijelom proti Borojevičevemu spomeniku blizu krožišča pod Sveto Goro in po stezi v Grgar. Tu smo si romarji ogledali grob vidkinje Urše Ferligoj s čudovitim mozaikom in župnijsko cerkev sv. Martina. Zapeli smo marijino pesem in prisluhnili predstavitvi Urškine poti ter se malce okrepčali.

Romanje se je nadaljevalo po Urškini poti  mimo kapelice, ki stoji na mestu rojstne hiše Urške Ferligoj. Čez kak teden jo bo krasilo obilje cvetov prelepih dehtečih vrtnic. Na poti smo prečkali potok, hudournik in ponikalnico Slatna. V zgornjem delu pri mostu prav prijetno šumlja, ko se prek skal pretaka v dolino.  

Na poti smo opazili tudi obvestilne table za Borovo pot. Pesnik je bil kot Vladimir Pavšič rojen v Grgarju.

Ob 13.30  ali malce pozneje, da se se nam pridružili  še kolesarski romarji, ki so povezovali drugi dve svetoletni cerkvi v Koprski škofiji (Koper in Log pri Vipavi) s Sveto Goro, smo se združili pri sv. maši.  Maševal je škofov vikar za pastoralo, Ervin Mozetič in v pridigi govoril o upanju, ki nas končno pripelje do našega zemeljskega cilja in nas rojeva v presežno. S Božena Kutnar, narodna delegatka ob jubilejnem letu je vse prisotne nagovorila, zemljevid svetoletnik cerkva pa je predstavil eden od avtorjev Blaž Lesnik.

Po sv. maši smo naše srečanje sklenili z bratskim druženjem.

Hvala dragi prijatelji za vso pomoč pri organizaciji in izvedbi.

Eva

Fotografije: Nadja Premrl, Eva

Božično in novoletno voščilo

Kako pride luč v prostor?

Tako, da ljubezni odpremo vrata.«

(Coelho)

 

Dragi prijatelji!

 V času, ko so dnevi najkrajši in noči najdaljše, čakamo Veliko Luč.

Ta Luč je majhen Otrok, ki lahko razsvetli vsako človeško temo in stisko,

če mu odpremo vrata naših življenj in z njim gradimo svoje dni.

Tudi po tolikih letih od znamenitega rojstva Jezus ne prihaja v miren svet

in naš slovenski dom ni varna oaza sredi območja nemirov.

Zato je nujno, da se Jezus rojeva vedno znova.

Da bi božične praznike doživeli globoko in svetlo v naših dušah!

Da bi v novem letu, v katerem bo naše Društvo praznovalo

srebrni jubilej,  vztrajali v poslanstvu,

ki mnogim romarjem po Jakobovih poteh prinaša mir  in nova prijateljstva.

To so majhne, a pomembne kapljice v ocean miru, ki ga tako skupaj polnimo.

Kajti »Z vsakim iskrenim prijateljstvom utrdimo temelje,

na katerih počiva mir celotnega sveta. (Mahatma Gandhi)

 

Blagoslovljen božič!

Na martinovo v Vipavo, 10. 11. 2024

Jesenski dan, a zimsko vreme z burjo: na celini megla, na Primorskem sonce. Tako je bilo na martinovo nedeljo vandravcem, ki smo se podali iz Razdrtega v Vipavo, po poti sv. Jakoba. V sončnem dnevu je burja bučala v vrhovih dreves in nam kuštrala lase, prijetna družba desetih pa nam je grela srce. Pod obronki Nanosa burja sicer nima take moči kot v dolini, a dovolj, da začutiš njeno moč. Jesenske barve so okronale lepoto, ki nas je obdajala.

Prvi daljši postanek smo namenili sv. maši pri sv. Miklavžu ali sv. Miklavu, kot mu pravijo domačini. Lepi četici planincev PD Vipava smo se priključili tudi sami, uživali v lepoti bogoslužja in ubranega petja. Po maši smo se veselili srečanja še s štirimi  člani in nekaj podporniki. Rafko nas je po bližnici popepljal do družinskega  hrama v Taboru, v katerem sta nam skupaj z ženo Nadjo postregla z martinovimi dobrotami. Bog povrni dobrotnikoma!

Okrepčani smo v sprehodu z našim “lokalnim vodnikom” Rafkom videli še taborsko obzidje in večino od devetih izvirov v edinstvenem deltastem izviru reke Vipave. Pred Lanhierijem dvorcem smo  zaključili lep dan. Z javnim prevozom, katerega zagate polnijo novice in smo jih občutili tudi sami,  smo se malce prepihani v treh različnih avtobusih v razmaku ure in pol odpeljali proti domu.

Fotografije: Ingrid Poniž in Marija Rupnik

Na rožnovensko nedeljo h Kraljici miru na Kurešček

Na rožnovensko nedeljo smo se v meglenem dopolnevu iz Turjaka podali proti Malemu Osolniku in tam obiskali cerkev sv. Jakoba ter v njen zmolili Angelovo češčenje. Ključar Franc z vsem srcem in znanjem skrbi za cerkev in vedno je potrebno kaj postoriti. Čeprav smo bili že druga skupina ta dan, se ni obotavljal in nam je šel odpret cerkev. 

Vreme se je malce razvedrilo. Malica pri studencu je bila v znamenju izdelkov iz jabolk in belokranjskih mesnih dobrot ter tistega, kar se je našlo v romarskih nahrbtnikih. Vsako leto nas navduši izjemna urejenost kmetije na nasprotnem bregu, kjer je vse na svojem mestu. 

Na Kurešček smo se podali že velikokrat, a letos smo si pot spet nekoliko drugače prilagodili. Tako nam nikoli ni dolgčas. S sveto mašo smo zaokrožili naše romanje, telo pa smo si okrepili pri okrepčevalnici ob koči.