K MARIJI KRALJICI MIRU NA KUREŠČEK, 1. 1. 2025

 
Na novega leta dan poteka že od leta 2008 tradicionalno romanje članov DPPSJS k Mariji Kraljici miru na Kurešček.
 
Tudi letos smo se zbrali ob 12.00 na parkirišču pri gasilskem domu v Želimljah. Pred vzponom smo si v vasi ogledali še cerkev sv. Vida in jaslice v njej. 18 nas je nato peš poromalo na Kurešček. Na Kureščku se nam je pridružilo še nekaj članov, ki niso mogli iti peš.
 
Prisostvovali smo pétim litanijam pred sv. mašo in sv. maši ob 15. uri.
 
Po maši smo se na hitro pozdravili in odšli vsak k sebi. 8 nas je peš odšlo tudi v dolino in malce pred Želimljami nas je v gozdu ujela tema. Zaključek romanja z lučkami je bil prav romantičen. Srečno smo se vrnili v dolino in hvaležni smo za to.
 

ZAHVALNO ROMANJE NA BREZJE, 30. 12. 2024

 
Ob koncu leta je primeren trenutek, da se ozremo nazaj na prehojeno pot, ko vsak pri sebi običajno potegne črto: pogleda, kje je, kaj vse se je zgodilo in čez kakšne ovire se je prebil in ali je uresničil svoje zastavljene cilje.
To je tudi čas, da se zahvalimo za vse obilne milosti, ki smo jih prejeli oziroma smo jih bili v preteklem letu deležni.
 
Člani DPPSJS in naši prijatelji smo se zato 30. decembra podali na tradicionalno zahvalno peš romanje na Brezje k Mariji Pomagaj.
Romanje smo začeli z različnih izhodišč, iz Vodic jih je še v mraku poromalo 25, večina pa se nas je skupini pridružila v Kranju in v Naklem. Več kot 60 nas je v lepem sončnem vremenu peš srečno prispelo na Brezje, kjer smo se srečali s tistimi, ki so prišli tja neposredno.
Ob 15h30 nas je več kot 80 prisostvovalo sv. maši v baziliki na Brezjah, ki jo je daroval naš duhovni vodja p. Miran Žvanut.
 
Po maši je v piceriji Moby Dick potekalo družabno srečanje s podelitvijo potrdil za prehojene poti sv. Jakoba v Sloveniji.
Ob hrani, pijači, klepetu in prepevanju se je popoldne hitro prevesilo v večer.
Odšli smo domov z radostjo v srcu in z željo, da se kmalu spet vidimo.
Fotografije: A. Grahek, M. Škrlec, M. Kosi

ZGODBE S POTI, NATEČAJ V BESEDI IN SLIKI

UPDATE  /  POSODOBITEV:

Na podlagi vprašanj, poslanih predlogov in razprave, se tema ustvarjalnega natečaja razširi tudi na druge romarske poti (npr. Via di Francesco, Camminno Celeste, Via Francigena, St. Olav Ways, ..). Romar je romar, ne glede na romanje, ki ga opravi. Romarska izkušnja je tista, ki navdihuje in plemeniti. ????❤

Hvala!

 

Dragi romarji in pohodniki po poteh sv. Jakoba doma in v tujini. Če pišete, rišete ali kako drugače ustvarjate, je ta objava za vas.

Vsak s svojimi talenti, ki jih imate v izobilju, lahko pomagate soustvariti posebno publikacijo, ki jo bo Društvo prijateljev poti sv. Jakoba izdalo naslednje leto, ko bomo praznovali 25. letnico ustanovitve društva.

To je lepa priložnost, da delite z ostalimi člani Camino skupnosti vaša doživetja, dogodivščine, vtise in občutja s Poti in da skupaj ustvarimo trajen spomin.

 

VSEBINA:

je tematsko omejena na dogodke in doživljaje na Poti sv. Jakoba v Sloveniji ali tujini.

Nekaj idej, namigov, podlag za ustvarjanje :

smešna prigoda na poti, preobrazba na poti, novo spoznanje, srečanja z ljudmi, poškodbe na poti, dobrota in srčnost, označevanje poti, iskanje novih poti, jaz kot hospitalero, prostovoljec sem, prenočevanje romarjev pri meni/nas, moje poti, zakaj hodim, Camino z družino, Camino solo, Camino ljubezen….

VRSTE PRISPEVKOV:

  • Kratka zgodba
  • Kratek strip
  • Pesem / Poezija
  • Intervju
  • Ilustracija, slika, grafika, mozaik, kip ali drugo umetniško delo
  • Digitalna fotografija

 

Več o razpisu pa lahko najdete na slikah spodaj.

Izmenjajmo zgodbe in izkušnje in navdihnimo drug drugega.

Ultreia Et Suseia!

Na martinovo v Vipavo, 10. 11. 2024

Jesenski dan, a zimsko vreme z burjo: na celini megla, na Primorskem sonce. Tako je bilo na martinovo nedeljo vandravcem, ki smo se podali iz Razdrtega v Vipavo, po poti sv. Jakoba. V sončnem dnevu je burja bučala v vrhovih dreves in nam kuštrala lase, prijetna družba desetih pa nam je grela srce. Pod obronki Nanosa burja sicer nima take moči kot v dolini, a dovolj, da začutiš njeno moč. Jesenske barve so okronale lepoto, ki nas je obdajala.

Prvi daljši postanek smo namenili sv. maši pri sv. Miklavžu ali sv. Miklavu, kot mu pravijo domačini. Lepi četici planincev PD Vipava smo se priključili tudi sami, uživali v lepoti bogoslužja in ubranega petja. Po maši smo se veselili srečanja še s štirimi  člani in nekaj podporniki. Rafko nas je po bližnici popepljal do družinskega  hrama v Taboru, v katerem sta nam skupaj z ženo Nadjo postregla z martinovimi dobrotami. Bog povrni dobrotnikoma!

Okrepčani smo v sprehodu z našim “lokalnim vodnikom” Rafkom videli še taborsko obzidje in večino od devetih izvirov v edinstvenem deltastem izviru reke Vipave. Pred Lanhierijem dvorcem smo  zaključili lep dan. Z javnim prevozom, katerega zagate polnijo novice in smo jih občutili tudi sami,  smo se malce prepihani v treh različnih avtobusih v razmaku ure in pol odpeljali proti domu.

Fotografije: Ingrid Poniž in Marija Rupnik

STARA GORA NAD ČEDADOM, 19. OKTOBER 2024

V deželi kaplana Martina Čedermaca  pod Matajurjem, ki ponosno kraljuje nad nadiškimi dolinami, v katerih že trinajst stoletij žilavo ohranjajo “slovenjo” besedo, kulturo in vero Beneški Slovenci, stoji starodavna in priljubljena božjepotna cerkev Matere božje na 618 metrov visoki Stari Gori, ki je le osem kilometrov oddaljena od Čedada.

Tja, kamor so Slovenci romali že pred stoletji in kjer je nastal znamenit Starogorski rokopis, eden najstarejših zapisov v slovenskem jeziku, smo na oblačno sobotno jutro poromali tudi mi.

Stara Gora nas je sprejela v soncu. V svetišče, ki ga obdaja samostanski kompleks, smo se povzpeli po stopnicah in skozi vrata, kjer so vedno prihajali romarji iz smeri Čedada. V stolpu, kjer so še vidne line za obrambo svetišča, smo občudovali kip, drugi romarski spomenik od štirih, ki stojijo na Nebeški poti (Cammino Celeste). Ogledali so si tudi druga vrata, skozi katera so prihajali romarji iz drugih smeri. Desno od njih stojijo križ in kipa sv. Frančiška Asiškega in sv. Klare.

Ob 11. smo prisostvovali sv. maši, ki je bila še posebej slovesna zaradi petja lovskega moškega zbora, praznovanja 50. obletnice poroke italijanskega para in sodelovanja skupine motoristov, ki je imela po maši na parkirišču dogovorjen še blagoslov motorjev.

Po maši smo si ogledali cerkev z znamenito črno Marijo z Jezusom in kripto sv. Mihaela pod njo. Kip sv. Mihaela, ki prebada zmaja, ponazarja krščanstvo, ki premaga poganstvo. V kripti na stenah visijo zahvalne slike starogorski Mariji, za ozdravljenje in za ohranjeno življenje.

Nato smo se sprehodili po parku Križa in šli peš po označeni Poti starodavnih župnij do bližnje cerkvice sv. treh kraljev, ki stoji v gozdu, v senci starodavne lipe.

Sledil je premik v Čedad, kjer smo si ogledali glavne znamenitosti mesta, Hudičev most, baziliko sv. Marije Vnebovzete in stare mestne ulice.

Za konec smo si privoščili nekaj lokalnih gastronomskih dobrot in kavico v centru mesta.

Imeli smo se lepo, saj ko pridejo skupaj dobri in veseli ljudje, se širi naokoli samo veselje. Vreme je bilo in bil je tudi kostanj!

Lep jesenski dan, ki smo ga preživeli skupaj in ustvarili nove in tople spomine. Hvala vsem!

Andreja Grahek

Foto: Andreja Grahek, Marija Rupnik