Kategorija: Dogodki

Lepo sončno jutro je obetalo lep dan. Kot je v navadi, se na velikonočni ponedeljek roma v Emavs, kot sta se vračala dva učenca domov in je bila njuna pot dolga okrog 11km. Naša je bila za kakšen kilometer daljša. Torej smo opravili ravno pravšnjo dolžino poti.

Tako kot sta se učenca srečala z Jezusom in je bil z njima prisoten celo pot, četudi ga nista videla, smo se tudi mi romarji in ostali, ki smo prisostvovali najprej pri sv. maši v cerkvi sv. Matije na Bučki, srečali ta dan z Njim.

Po maši smo se odpeljali v Škocjan, kjer smo spili jutranjo kavico in si ogledali spominsko vitrino Ignacija Knobleharja v gostilni Marinčič.

Obiskali smo še cerkev sv. Kancijana v Škocjanu in spomenik Ignacija Knobleharja, ki stoji pred cerkvijo. Prišel je čas in potrebno je bilo iti na pot. Pot nas je vodila čez naselje Hrastulje in naprej do Rese. Po rahlem vzponu smo prispeli do naselja Zaboršt, od tu pa do cerkve sv. Martina. Ker je bila ura 12 smo zapeli Angel gospodov. Nadaljevali smo do cerkve sv. Matije in počasi in zmerno do cerkve Roženvenske Marije na Stopnem, ki je tudi romarska cerkev. Včasih je bila tu se ena cerkev sv. Petra, ki pa je bila zaradi zelo slabega stanja v prejšnjem stoletju porušena. Tu smo si privoščili malo daljši počitek in malico. Imeli smo srečo, da je g. župnik poklical ključarja, da nam je odklenil vrata cerkve in smo si lahko ogledali tudi notranjost, molili in zapeli pesmi.

Čas je bil, da prehodimo še zadnji, krajši, del poti do našega izhodišča v Škocjanu.

Prijetno utrujeni, zadovoljni z opravljenim romanjem v Emavs je tako prišel tudi čas slovesa.

Hvala vsem , ki ste se udeležili romanja bilo mi je v veselje, da smo bili skupaj. Še posebej hvala Evi za pomoč pri organizaciji.

Mojca Kozlevčar

[Show slideshow]

Tradicionalno romanje na Žalostno Goro poteka iz dveh smeri.

IZ LJUBLJANE

Na tiho in obenem volilno nedeljo sem se z “jakobčki” podala na tri hribčke nad naseljema Jezero in Podpeč: Sv. Ano (484m), Sv. Jožefa (441m) in na Žalostno Goro (418m). Na vseh treh hribčkih so cerkve. Skupini desetih, ki je romanje začela pri kapeli Lurške Matere Božje na Rakovniku, prehodila Ljubljansko barje, sem se pridružila pri cerkvi Sv. Lovrenca nad vasico Jezero. Prijetno je bilo srečati nekaj starih, večinoma pa novih “jakobčkov” in pot nadaljevati skupaj. Hribčki so nizki, hitro osvojeni, razgledi z njih pa lepi – posebej na Ljubljansko barje in Polhograjske hribe …

Na Žalostni Gori stoji mogočna baročna cerkev Žalostne Matere Božje, ki je bila v 18. stoletju pod oblastjo kartuzijanskih menihov, ki so imeli samostan v Bistri. Tam se nam je pridružilo še nekaj drugih Jakobovih romarjev, od katerih so nekateri priromali iz Logatca, nekateri po so se tja pripeljali. Med slednjimi je bila tudi Marjeta Rigler, snovalka poti sv. Jakoba po Sloveniji (skupaj s pokojnim možem Metodijem) ter Društva prijateljev Poti sv. Jakoba v Sloveniji. Ob sramežljivem soncu in mrzlem vetru se je odvil pomenljiv križev pot ob kapelicah, v katerih so posamezne postaje in ki so sestavni del cerkvenega obzidja. Romarsko sveto mašo je daroval Sebastjan Likar, župnik na Ježici.

Napovedanega dežja ni bilo, vzponov in spustov na poti malo, kilometrov dovolj, sonca nekaj, veter pa vseskozi. Miren, izpolnjen dan v pomladno dehteči naravi in v prijetni družbi je bil dobra priprava na prihajajočo Veliko noč in večerno spremljanje izida volitev.

Milena Bevc

IZ LOGATCA

Iz Logatca – prvič sama, a ne osamljena. Nekaj dežnih kapelj je v mrzlem jutru pomenilo blagoslov ob odhodu na pot, ki vodi pretežno po gozdu prav do Retovja na Verdu, kjer izvira reka sedmih imen – Ljubljanica. Po višini vode lahko sklepamo, da vlada suša.  Po prečkanju avtoceste je mogoče pot nadaljevati po asfaltu ali po gozdu. Tokrat sem prvič izbrala gozd in malce gor malce dol, malce po stezi, malce po vlaki, in malce kar počez prispela v Bistro. Tam se je poslovilo sonce in okrepil veter. V piceriji Vidic v Borovnici sem prosila za vodo in ob pogledu na keramično ploščico s školjko in puščico s Francoske poti v Španiji, ki je bila na vidnem mestu pri točilni mizi,  mi je zaigralo srce.    Od Borovnice dalje se pot vije pretežno po trasi nekdanje železnice. Na Paškem mostu sem si privoščila malce počitka. Pogled na cerkev sv. Nikolaja je vedno nekaj posebno lepega: letos se še niso bohotile cvetoče češnje, je pa cvetel in omamno dišal ringlo.

Na Žalostni Gori – letos že šestnajstič, je vedno posebno lepo. Veselila sem se srečanja z romarskimi prijatelji, ki so prišli iz Ljubljane. Nekaj novih obrazov je bilo opaziti med njimi. Zame so ta srečanja pravi Božji dar. Križev pot s pomenljivim besedilom in sveta maša s postnim nagovorom so okronali lep romarski dan.

Eva Čeč

 Fotografije: Milena Bevc, Urša Rigler, Eva Čeč

[Show slideshow]

Od sv. Jakoba v Skriljah do sv. Jakoba v Ozeljanu.

Na romarski pohod pod sončnim Čavnom nas je povabil Marijo Rovtar iz Skrilj, ki organizira to romanje že tradicionalno na drugo postno soboto.

Kmalu po sedmi uri smo se začeli zbirati okrog njihovega dvorca Favetti. Že na vhodu na dvorišče nas je pozdravila Jakobova školjka. Ob kavi, čaju, vinu, sladkih dobrotah in Jakobovi torti je mizo krasil tudi sv. Jakob.

Jutranjo romarsko sveto mašo smo imeli v cerkvi sv. Marjete Antiohijske v Skriljah, ki sta jo darovala domači duhovnik Miro Marinič in duhovni vodja Društva prijateljev poti sv. Jakoba, pater Miran Žvanut. Jakobove romarje iz Slovenije in Italije je duhovnik Miro na romarskem blagoslovu spomnil na prebrano Božjo besedo (5Mz 26, 16-19)….«da boš hodil po Njegovih poteh…..ter poslušal Njegov glas…«

Približno petinpetdest romarjev nas je šlo na pot. Kamnita pot nas je vodila mimo vinogradov do vasice Kamnje sredi katere stoji cerkev sv. Mihaela. V njeni neposredni bližini so nas domačimi pričakali s sladko dobrodošlico, kavo in drugimi napitki.

Nadaljevali smo do vasice Vrtovin, šli mimo lepo obnovljene vaške kapelice Matere Marije do arheološkega najdišča Sv. Pavel. Gozdna pot nas je nato pripeljala do vodnega stolpa pod skalno vzpetino, imenovana Školj sv. Pavla. To je naravna utrdba, kjer so iskali varno zatočišče prebivalci tega dela doline že od prazgodovine dalje. Vodni stolp je najvišja ohranjena rimska arhitektura v Sloveniji in združuje dve funkciji, prvo v povezavi z obrambo naselbine in drugo z zajetjem in hranjenjem vode. Visoki stolp je omogočal, da so se prebivalci lahko oskrbovali z vodo tudi med obleganjem sovražnikov.

Za vodnim stolpom se dviga strma pot na Školj, kjer stoji lepo obnovljena cerkev sv. Pavla. Tam nam je pater Miran Žvanut prebral Božjo besedo, spomnili smo se vseh domačih z molitvijo in tudi zapeli smo. Kot popotnica nam je bila misel, da je res Jezus Kristus za nas trpel in umrl na križu. A kako je morala trpeti njegova mati Marija? Mogoče je bilo to trpljenje še hujše?

Gozdna pot nas je peljala naprej do vasice Ravne in naprej do vznožja Vitovskega hriba (604 m). Kmalu smo pred sabo zagledali romarsko cerkev na Vitovljah, ki je posvečena Devici Mariji in sv. Duhu, tako imenovana Vitovska cerkev. Pri kapelici smo zagrizli v kolena in se strmo vzpenjali do kamnitega znamenja svete Lucije, ki je prastar romarski kraj, kot je zapisano na informacijski tabli ob znamenju. Sveta Lucija se nahaja v osrednjem naravnem svetišču v Vipavski dolini, katerega ožji del sta tudi Vitovska cerkev svete Marije in Vitovsko jezero.

Romarsko cerkev Sv. Marije in sv. Duha so postavili na skalnem osamelcu sredi pobočja na višini 605 metrov. Ob tej cerkvi, ki je v osnovi romanska, so odkrili več grobov iz časa naseljevanja Slovanov. Kraj ponuja čudovit razgled vse do Tržaškega zaliva in Dolomitov. Cerkev Marijinega vnebovzetja Vitovskega hriba je privabila prve prebivalce, ki so na njegovem vrhu postavili gradišče, že v davnini. Poznogotska cerkev je bila prvič omenjena v notarski listini leta 1361. V zgodovini je vedno nudila zatočišče domačinom, ki so se k Mariji zatekali. Iz časa turških vpadov so se ohranili ostanki taborskega obzidja z vhodnim stolpom.

Med drugo svetovno vojno, leta 1944, je bila cerkev razstreljena, vendar so krajani svojo navezanost na Marijo pokazali z obnovo, ki se je zaključila z blagoslovom 6. junija 1976.

Tu smo si privoščili daljši počitek za malico in molitev. Italijanski romarji pa so zapeli posebno romarsko pesem.

Romarska pot nas je vodila naprej v Šmihel, k svetemu Mihaelu. Glavni okras cerkve predstavljajo poznosrednjeveške poslikave v oltarnem prostoru in na ladijskem delu ter dva kamnita baročna oltarja, pri čemer je v tronu velikega oltarja še ohranjen poznosrednjeveški kip sv. Mihaela.

Sledil je spust v Ozeljan. Ob baročnem grajskem poslopju stoji cerkev sv. Jakoba iz leta 1870, zavetniku romarjev, ljudje so se mu priporočali za dobro letino in lepo vreme. V tlaku pred vhodnimi vrati vanjo pa je vgrajena Jakobova školjka.

Dan od Boga dan!

Irena Meglič

[Show slideshow]