ROMARSTVO MED SLOVENCI, prireditev ob Dnevih evropske kulturne dediščine, 27. – 28.9.2024

Člani Društva prijateljev poti sv. Jakoba smo se odzvali vabilu Prosvetnega društva Sotočje iz Škofje Loke in sodelovali na prireditvi o romarstvu med Slovenci, ki je bila organizirana ob Dnevih evropske kulturne dediščine. Namen dogodka je bil oživljanje tradicije romanja med Slovenci, spoznavanje in povezovanje društev s podobnimi interesi ter odkriti možnosti za sodelovanje v prihodnosti.

V petek, 27.9.2024 je bilo organizirano romanje od Sv. Jakoba v Ljubljani do Sv. Jakoba v Stanežičah. Skupaj je poromalo 7 članov društva Sotočje, od tega trije otroci iste družine stari pod 10 let in dve romarki DPPSJ.

Pred začetkom romanja je molitev pri Sv. Jakobu v Ljubljani vodil predsednik društva Sotočje Martin Krajnik. Pri Koseškem bajerju smo se malo okrepčali, najmlajši član pa je malo tekal naokrog, da mu ne bi otrpnile noge zaradi nošnje na hrbtih njegovih staršev.

Že v mraku smo prišli na hrib nad Pržanom. Vsi smo bili soglasni, da pot nadaljujemo z lučkami do cerkve Sv. Jakoba v Stanežičah. Matjaž Kosi, predsednik DPPSJ, nas je tam pričakal in s seboj prinesel romarske listine, da jih bodo lahko člani društva Sotočje napolnili z žigi ob poti. Kljub pozni uri smo se tam zadržali kot stari znanci.

 

Naslednji dan, v soboto, 28.9., ob 7. uri zjutraj, se je romanje nadaljevalo in sicer iz Stanežič do Škofje Loke. Slabša vremenska napoved je nekaj romarjev prestrašila in tako smo se zbrali samo trije. Po jutranji molitvi v cerkvi sv. Jakoba smo odšli.

Prvi večji postanek smo imeli pri cerkvi sv. Jakoba na Petelincu, kjer nas je pričakala ga. Zdenka s svojim možem. Cerkev sta lepo pripravila na naš obisk, nam razložila njeno zgodovino in posebnosti. Posebej čustveno pa je postalo, ko nam je na orglice zaigrala Ave Mario. Po okrepčilu smo se podali naprej do Sv. Jakoba nad Katarino. Tudi tam je bila cerkev je odprta, saj so jo krasili za sv. mašo naslednji dan.

Sledil je spust po poti sv. Jakoba in nato vzpon na Osolnik, do cerkvice sv. Mohorja in Fortunata, od koder smo imeli lepe razglede nazaj, na že prehojeno pot in cerkvice na hribčkih. Hodili smo po novo trasirani poti, saj je prejšnja varianta poti zaradi lanskoletnih vremenskih ujm neprehodna.

Nekaj kasneje, na poti proti Škofji Loki, nas je ujel dež, a ni bilo hudega. Slabega vremena ni, le obleči se je treba prav. Ob poti smo nabrali še nekaj prekrasnih jurčkov.

V Škofji Loki je bila ob 19. uri sveta maša za romarje v cerkvi Sv. Jakoba, ki jo je daroval tamkajšnji župnik Matej Nastran, po njej pa je ob 20. uri sledil uradni del prireditve v dvorani Miheličeve galerije v Kašči na Spodnjem trgu. Predstavila so se tri sorodna društva in sicer Društvo prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji, Romarsko društvo ŠmaR iz Žirov in Prosvetno društvo Sotočje iz Škofje Loke, ki poleg romanj sodeluje pri različnih aktivnostih, tudi pri pripravi in izvedbi Škofjeloškega pasijona.

Sledil je sproščen pogovor vseh udeležencev prireditve in vsi trije predsedniki društev so sklenili, da se še srečajo in da skupaj naredimo romanje ali kak podoben dogodek.

Hvala Prosvetnemu društvu Sotočje za organizacijo dogodka in povabilo nanj. Imeli smo se lepo in lepo je spoznati druge enako misleče ljudi. Veselimo se nadaljnjega sodelovanja!

Naj zaključim z malgaškim pregovorom: Če gredo ljudje skupaj čez reko, jih tudi krokodili ne požro.

Silva Zimic, Andreja Grahek

Pri Jakobu v Revirjih, 21. 9. 2024

Tudi rudarski kraji v osrčju Slovenije imajo svojega Jakoba. Devet prijateljev našega društva  ga je danes pod Mirovim vodstvom obiskalo “na Duoli pri Hrastniki”, kot rečejo tam. Prav mogočno cerkev ima, v njej pa tudi dva posebej krasna mozaika iz svetlečih kamnov, ki ju je v spomin na svoja pokojna brata Jurija in Frančiška dala izdelati grofica Ema de Seppi iz nekdaj eminentne, Miramaru podobne Vile de Seppi nasproti hrastniške steklarne. Po vodenem ogledu cerkve smo se ustavili na kavi v spremstvu prijateljev Jožice in Marjana iz Laškega, ki sta nas poleg kave pogostila še s sladkimi dobrotami. (Kako lepo je hoditi po naši deželi, ko so prav povsod doma prijatelji, ki te pridejo pričakat!)

Tako okrepčani smo nato zakorakali ne v gore, ampak “na Guore”. Gore so hrib nad Dolom, z lepim razgledom na Mrzlico, Kal, Dol, Marno in celo Radeče. (Ob bližnji hiši domuje mini ameriški pujs Tonči, s katerim sem se morala spoznati!) Najatraktivnejši del tega vrha pa je petstoletna cerkvica svetega Jurija, ki nas je točno opoldne ganljivo navdušila s svojo notranjostjo, morda pa še bolj zaradi srčne gospe Vike, ki z veliko ljubezni skrbi za cerkev in po njeni zaslugi smo imeli čudovit ogled. Skupaj smo zapeli Angelovo češčenje, nato pa je Danijel na koru gonil meh, pod prsti Vike pa so se oglasile tudi stare orgle. Megi, zavetiščna psička, se od svoje lastnice ne loči, zato jih je zvedavo poslušala na koru tudi ona.

Romarsko planinski dan v Zasavju se je k zaključku nagibal še nekaj časa v planinski koči na Gorah. Strinjali smo se, da je potrpežljivost mati modrosti: za teden dni prestavljeno romanje je čudoviti zadnji poletni soboti dalo topel jesenski poljub in nas napolnilo z zadovoljstvom.

Besedilo in slike: Marjetica Škrlec

                                                                                     

Nič resnega na Resniku, 24. 8. 2024

NIČ RESNEGA NA RESNIKU, saj smo bili ves dan dobre volje. Izlet Društva prijateljev poti sv. Jakoba je bilo pravo pravcato potepanje po Pohorju! Tokrat smo za razlog naše smeri izbrali sv. Jakoba, ki “biva” na tamkajšnjem Resniku (s poudarkom na i).

Začeli smo pri Koči na Pesku in v treh urah naredili lepo turo. Šli smo do Lovrenških jezer, se veselo gnetli na tamkajšnjem stolpu ter zaman lovili razigranega kačjega pastirja ob skupinskem fotografiranju ob enem od jezerc, v katerega smo prispevali naših 19 odsevov. Vračali smo se po poti do cerkvice v obliki pohorske smreke, ki nas je navdušila s svojim izgledom in še bolj z dejstvom, da jo je postavilo podjetje Unior, ki je tudi njen lastnik. Cerkvi, posvečeni Jezusovemu spremenjenju na gori (kako primerno ime) kakor pohorskim smrekam tudi vremensko ni dolgčas. G. župnik nam je povedal, da je vreme na Rogli muhasto. Tako so imeli nekega junija v razmiku treh ur dve poroki: prvo v junijskem soncu, drugo na 5 cm snežne podlage. Lahko si mislimo, katera je požela še več vznemirjenja!

Z Rogle smo se odpeljali v Skomarje, eno najvišje ležečih strnjenih vasi pri nas. Razglašena je za nepremični kulturni spomenik lokalnega pomena, krajani pa so poskrbeli za program, ki to izpričuje. Ogledali smo si skomarsko hišo z letnico 1803, pozdravil nas je tamkajšnji krajevni pesnik in zabavljač Jurij Vodovnik (no, bil je njegov dve stoletji mlajši “namestnik”), mojo pozornost pa je še bolj pritegnil filmček o tem, kako so prebivalci nekdaj skrivaj dobro služili s prodajo mravljinčjih jajčec za farmacevtske namene in v ta namen razvili sila učinkovite plenilske taktike.

Od skomarske cerkvice sv. Lamberta smo se odpeljali še k Jakobu in romanje zaključili z mašo, polno srčnega petja. Pravzaprav še ne povsem zaključili, čakala sta nas še odlična krajevna poslastica, pohorski lonec v nabito polni Ravničanovi gostilni ter seveda slovo. En kombi in štirje avtomobili so potnike, obogatene z vtisi popolnega dne, popeljali vsakega proti njegovemu domu. Z Resnika smo se vrnili RESnično zadovoljni.

Za vse, ki želite še bolje spoznati življenje na pohorskih planjah, naknadno dodajam še film, ki mi ga je poslala prijateljica Silva, na tejle povezavi:

https://youtube.com/watch?v=FInTAg2kZlg&si=N-I_2a6AfrUtroaQ

 

NA VELIKI ŠMAREN NA MOLIČKO PLANINO

Na Veliki Šmaren (15.8.2024) smo se člani DPPSJS s planine Ravne odpravili čez Zelene trate na Moličko planino, kjer je bila v kapeli sv. Cirila in Metoda (1780 m), pod mogočnim ostenjem Ojstrice, ob 12.uri darovana sv. maša za vse župljane.

Gore so v prekrasnem vremenu vabile in prišlo je res veliko ljudi. Travnik okoli kapele je bil res pisano in na polno obarvan. 
G. župnik nas je z močnim in prodornim glasom pritegnil k poslušanju, bil je zanimiv in malce tudi hudomušen v razlagi prilike iz Kane Galilejske.
Po maši smo si privoščili malico oz. kosilo iz nahrbtnika, se še malo odpočili, nato pa se po poti mimo vrtač in mravljišč ter preko Dolge trate vrnili na izhodišče. Prijetno utrujeni, a veseli in hvaležni za ta dan, da smo ga lahko preživeli skupaj, se še bolje spoznali in se že navduševali nad idejami za nove priložnosti srečanj v prihodnosti. Hvala vsem, ki ste pripomogli, da smo sea imeli lepo, spomnili smo se pa tudi na tiste, ki zaradi različnih vzrokov niso mogli z nami.
Bog daj zdravja, da bomo še lahko šli. In volje, da se odločimo iti, kot je povedal škof Jamnik lani v pridigi med
tradicionalno sv. mašo za vse planince, za srečo v gorah, za vse, ki jih je Stvarnik življenja v hribih poklical k sebi.
 
Andreja Grahek