“HVALA” na Brezjah

 

“HVALA” NA BREZJAH

Manj, a ne manj pomembno, lahko rečemo ob letošnjem tradicionalnem zahvalnem peš romanju članov Društva prijateljev Jakobove poti v Sloveniji iz Vodic, Kranja in Nakla na Brezje v zadnjem tednu leta. Šest najvztrajnejših romarjev se je na pot podalo iz Vodic že ob sedmih zjutraj, ostali smo se pridružili v Kranju, Naklu ali na Brezjah. Po sveti maši, ki jo je daroval naš duhovni vodja p. Miran, je predsednik Igor podelil potrdila o prehojenih slovenskih Jakobovih poteh v zadnjih mesecih tega leta 35  romarjem, članom in posameznikom. Pot torej živi.

Tokrat je bilo nekoliko manj romarjev zaradi termina med tednom, a nič manj zahvale za vse prehojene Jakobove in druge poti v minulem letu.

In, spogledujoč se s prihodnjim, tudi tiha prošnja vsakega od nas, da bi jih bilo še veliko. In da bi bile srečne.

Marjetica Škrlec

NA GORO Z DVEMA IMENOMA

Romanje našega Društva na Uršljo goro, 23. 10. 2021

“Uršla” ji pravijo Korošci vse od takrat, ko so na dotedanjem Plešivcu postavili cerkev svete Uršule. Kmalu bo tega 420 let, pa še vedno poznamo obe imeni: Plešivec, ker na vrhu ni dreves, in Uršlja gora, po svetnici, ki prepričljivo kraljuje kot oltarni kip v tej najvišje ležeči cerkvi na Slovenskem (1696 m). Gora je obenem najvzhodnejši vrh Karavank.

Člani Društva prijateljev poti svetega Jakoba smo se tej dvojnosti malo približali tako, da smo se na vrh odpravili na dva načina.

Zbrali smo se na ljubljanskem Rakovniku še pred svitom in se z avtobusom odpeljali do Mežice, kjer nas je v cerkvi svetega Jakoba blagoslovil tamkajšnji duhovnik. Po obilni malici, ki jo je priskrbela Tanja Novak, se je sedem najbolj “gajstnih” že odpravilo na pot na Uršljo goro; hodili so dobrih 5 ur. Preostali smo bili zapeljani najprej do Kotelj, kjer smo si ogledali cerkev svete Marjete ter družinski grob pisatelja Prežihovega Voranca. Sledila je vožnja skozi žareče jesenske gozdove do koče na Naravskih ledinah, kjer smo popili kavo in nato tudi mi začeli s hojo: pred seboj smo imeli poldrugo uro pretežno strme, a prijetne poti, pa tudi obilico pogovorov.

Cerkev svete Uršule smo našli v megli, prav tako križ na najvišji točki gore (1723 m). Da smo našli tudi kočo, je bila motivacija velika, saj smo se v njej ogreli in prijetno družili do prihoda najbolj kondicijsko pripravljene sedmerice romarjev. Tu sta nas pričakala tudi Ana in Vinko Perše, naša koroška člana, z odlično potico.

Takoj nato smo v cerkvi pod mogočnim oltarnim kipom svete Uršule doživeli prelepo mašo z močno pridigo našega duhovnega vodje, p. Mirana Žvanuta, ki je vodil romarje iz Mežice. Z nagovorom je nastopil tudi predsednik Društva, Igor Vidmar, še ves pod vtisom štirimesečnega romanja po evropskih, tudi Jakobovih poteh, s katerega se je vrnil dve uri poprej. Hvaležen, da je Društvo v tem času ohranilo in okrepilo dobro energijo, mi pa hvaležni njemu, saj vemo, da je dolgo odsotnost in številne korake daroval tudi za blagoslov delovanja Društva. Podaril nam je tudi znamenite čudodelne svetinjice sv. Katarine Laboure. Med mašo je skozi meglo posijalo sonce in nas po njej pospremilo le na prve korake poti navzdol. A tudi sicer je vreme – bilo. Prav takšno, kot je narava v dneh, ko od zrelosti dostojanstveno prehaja k počitku in se tudi brez blišča svetlobe kaže v prvinski lepoti, ki jo vidiš, če jo gledaš s spoštovanjem in hvaležnostjo.

Nismo se vrnili povsem v dolino, saj nas je avtobus pričakal precej visoko na hribu. Vožnjo v Ljubljano so popestrile šale p. Mirana o jezuitih in drugih redovnih bratih, pa tudi zanimiva predstavitev reda, iz katerega prihaja in ki ga trenutno vodi kot provincial. Vožnja pod vtisi zelo prijetnega romanja je minila hitro, v Ljubljano smo prispeli v večernih urah, spet nekoliko bogatejši, saj smo se priporočili ne le našemu sv. Jakobu, marveč tudi mogočni sveti Uršuli, ki je godovala le dva dni pred našim obiskom in je zavetnica številnih slovenskih Uršk, še več o njej pa lahko preberete tukaj:

https://katoliska-cerkev.si/sveta-ursula-devica-in-mucenka

Marjetica Škrlec

        

Romanje iz Muljave na Kurešček, 3. 10. 2021

»Na tem mestu bom delila mir«, je Marija obljubila 10. februarja 1990.

Kurešček z obnovljenim svetiščem, ki se dviga nad Igom v bližini slovenskega glavnega mesta, je od takrat naprej simbol težnje po miru, zunanjem in notranjem. Takšnem miru, ki daje veselje.

Skupina nič kaj mirnih, pravzaprav dokaj veselih romarjev, je minulo nedeljo ob treh popoldne prispela na Kurešček, potem ko je večina njih hodila od zgodnje jutranje 5. ure. Začeli smo na Muljavi pri Mariji Vnebovzeti in zaključili pri Mariji, Kraljici Miru, po 34 kilometrih. To tradicionalno romanje “od Marije do Marije” sta namesto Vinka Severja tokrat več kot odlično vodili Jelka Škrlj in Marija Kramžar. Na koncu, ko so se na Turjaku pridružili še novi romarji, sta imeli s seboj kar solidno četo 25 Jakobovih romarjev.

Pot nas je iz Muljave preko krajev Potok, Znojile, Krka, Hočevje in Zdenska vas vodila v Videm, kjer smo se pred Zavodom svete Terezije po treh urah hoda prvič okrepčali. Tri ure kasneje smo skozi Predstruge prispeli v vas Turjak, kjer smo – tega res ni moč prezreti – bili toplo sprejeti in kraljevsko pogoščeni pri mladem rodu Jelkine družine.

Telesno podprti smo se z novim zagonom podali naprej čez Mali Osolnik in se ustavili v cerkvici svetega Jakoba, kjer sta nas pozdravila zakonca Perhaj.  Skozi Veliki Osolnik in Laze pri Robu smo prispeli pod Kurešček. Na vrhu nas je presenetila Izidora Škamperle z malico, ki nas je ogrela enako močno, kot prijaznost gostiteljice. V teh desetih urah je veselo druženje in naše korake oplemenitila skupna molitev rožnega venca in v tem vzdušju smo vstopili v cerkev Marije, Kraljice miru.

Po sveti maši smo domov odhajali zadovoljni z izpolnjenim dnevom, obogateni z Njenim mirom, ki ga v novem delovnem tednu vsi potrebujemo.

Marjetica Škrlec

Oče Bojan in sin Žiga na Šentjakobski poti

Z očetom sva prehodila Jakobovo pot. 22. junija 2021 sva se odpravila na dolenjsko vejo in jo prehodila v celoti. Sedaj, septembra, pa sva se odpravila še na primorsko vejo in jo končala v sredo, 22. septembra 2021.

Pot je lepa, predvsem pa pokrajina, v kateri živimo. Obilo zelenja, rastlinja in gozdov, kjer si človek spočije um.

Lepi spomini, lepa pustolovščina ob iskanju rumenih školjk ali puščic, ki kažejo smer, in ljudje, ki prijazno nudijo pijačo. Pot je bila na trenutke ob žgočem soncu zelo naporna, a vredna vsakega koraka, vsake kapljice znoja.

Ko si ‘opomoreva’, se morda odpraviva še na Gorenjsko ali Ogrsko pot, a to naj še počaka.

Žiga

K sv. Jakobu v Padež in na Nebeško goro – 25. september

Prelepa jesenska sobota nas je zvabila na romanje v Zasavje. Najprej smo obiskali cerkev sv. Jakoba v Padežu, mali urejeni vasici sredi zasavskih hribov. Maloštevilni prebivalci lepo skrbijo za vas, znani pa so tudi po uspešnih gasilcih, ki se redno udeležujejo državnih tekmovanj in osvajajo priznanja. Cerkev in kraj sta nam predstavila domačina, ki sta nas najprej sprejela s tekočo dobrodošlico.  Mala romanska cerkev z lesenimi oltarji je skromno domačna. Pred odhodom smo pozobali grozdje, ki je dozorelo  na Marjotovi domačiji z blagoslovom sv. Jakoba iz Skrilj v Vipavski dolini.

Pr Čop v Podkumu smo si privoščili poživilo v tekoči obliki, gospodar pa nas je presenetil z ocvirkovo in česnovo pogačo. Na poti proti cerkvi sv. Uršule v Borovaku smo se ogreli, si ogledali cerkev, zmolili za svetniške kandidate in vse Urše in Urške, ki spremljajo naše življenjske poti. Pot smo nadaljevali po pobočju Kuma skozi Mali Kum do mežnarije pod cerkvijo sv. Marije na Ključevici, kjer smo si privoščili opoldansko okrepčilo  in počitek. Jesensko sonce nas je božalo in grelo, drevesne sence pa blažile in hladile.

Nebeška gora, najvišji vrh občine Radeče, v katero smo iz Zagorske maloprej dospeli,  nas je presenetila z zvonom želja in prijetno senco. Dnevni cilj je bil dosežen, a potrebno je bilo priti v dolino. Čez Čmerno (krasi ga rahlo razgibano polje sredi strmih bregov ) smo se spustili v Zagrad v dolini Sopote. Dolino odlikuje kratka a dobro vodnata reka Sopota, ki na 18 km premaga 550 m višinske razlike. To je bila nekdaj dolina mlinov, žag in kovačij. Nanje spominja še en delujoči mlin,  tudi slapovi na reki in pritokih.  Jeseni dolino obarva rdeči ruj, spomladi se odene v vonjave dišečega volčina.

V načrtu smo imeli še ogled slapu v dolini Sopote, a Barbara P. Š. nas je povabila na svoj rodni dom, ki je na poti iz doline Sopote navzgor v nasprotni breg, proti  Svibnu, na kmetijo Podlesnik, kjer gospodari njen brat s svojo družino in kjer svojo jesen življenja preživlja tudi njena mama. Odprl se nam je prelep pogled na Svibno, na ruševine Ostrovrharjevega gradu.  V popoldanskem soncu smo na nasprotnem bregu lahko še enkrat od daleč  spremljali pot, ki nas je navduševala ves dan.   In ne nazadnje, z velikim veseljem bi si še dolgo časa ogledovali sodobno živinorejsko kmetijo krav molznic, kjer čutiš, da so doma dobrosrčni ljudje in kjer imajo radi  živali, če ne bi bilo treba domov.

Med nami so se znova pletle nove  in odstirale neznane vezi. Ugotavljali smo, da smo povezani na neslutene načine, da imamo skupne znance in prijatelje, da nas vežejo korenine, ki  kljubujejo času in  ki žlahtijo medsebojno povezanost. Ostaja želja, da se še kdaj vrnemo.

Hvala Bogu in sv. Jakobu za prelep dan, za romanje, ki navdušuje in navdihuje, za dobre ljudi, zaradi katerih nam je lepo, še posebej za vodnika Mira, družino Podlesnik in domačine v Padežu.

Eva Č.