SJP: prekmursko- štajerska veja (nadaljevanje in zaključek)

1.dan: Žiče – Galicija (30. 9. 2020)

 

DAROVI JESENI

 

Moje mnenje o jeseni je bilo še do nedavnega tako: prekrasna je, bogata, všeč mi je predvsem tista zgodnja. Ima pa jesen slabo lastnost, da za njo pride zima. Ker sem človek svetlih, dolgih dni, zgodnih juter in lahkih oblačil, bi jih imela čim dlje. A jesen je uvod v hlad in temačnost.

Odkar hodim po poteh naše lepe dežele v vseh letnih časih, pa dajem vsem štirim letnim časom pomen, ki jim pripada. Lansko pomlad na dolenjski in primorski Jakobovi poti, lansko poletje na njenem gorenjskem delu, v letošnjem januarju v Prekmurju in te jesenske dni na štajerskem delu spoznavam, da je narava lepa v vseh letnih časih. Vse spremembe v njej so ne samo lepe, ampak nujno potrebne. Kakor spomladi navdušeno spremljam kaljenje semen, razvijanje listov in prizadevanje žuželk, tako zdaj opazujem, kako po vseh bogatih plodovih in zelenilu, ki smo ga bili deležni, narava roma proti svojemu počitku.

Za ponovno rojstvo je najprej potrebna smrt, za novo moč je potreben počitek. Tek življenja je tak in ljudje nismo nobena izjema.

Tudi jaz se bom prav kmalu, kakor moji prijatelji, v našem prenočišču na kozolcu odpravila v sanjsko deželo po novo energijo za jutrišnji romarski dan. Današnji je bil čudovit.

 

 

  1. dan: Galicija – Vransko (1. 10. 2020)

OKTOBER JE DOBER

Prvo oktobrsko jutro in dan. Bil je nekakšen dan dobrih srečanj. Oktober je dober, prijazen mesec, most med tisto jesenjo, ki ji toplo sonce žari barve, in tistim dnem, ko se vse, kar je dozorelo, spravi tja, kjer se bo ohranilo in bo uporabljeno ob najbolj pravem času.

Danes smo bili posebej pozorni na to, kako smo srečevali dotlej še neznane ljudi, in kaj so nam dali. Zdi se, da nekatera srečanja niso bila zgolj naključje, ampak zanje priložnost narediti dobro, za nas pa priložnost to dobro sprejeti. V ljudeh je želja po koristnosti. Veliko več je dobrega, kot slabega. V pristnih človeških stikih prihaja to dobro na dan. V zrelih, “oktobrskih” letih, ko je čedalje manj pomemben izgled in čedalje več šteje bližina, pa še toliko bolj.

 

  1. dan: Vransko – Zgornji Tuhinj (2. 10. 2020)

 

KAJ JE PREVEČ IN KAJ PREMALO

“Za vse je svet dovolj bogat,

in srečni vsi bi bili,

ko kruh delil bi z bratom brat

s prav srčnimi čutili!”

(Gregorčič)

Naša dežela naj bi bila tisti košček sveta, na katerega je Bog na koncu stvarjenja stresel vse, kar je v njegovem naročju dobrega in raznolikega še ostalo. Mi tudi te dni hodimo po svetu obilja. Svež zrak, pitna voda, rodovitna zemlja, večidel lepa domovanja. Poleg tega ima vsak človek kak dar in sposobnost. Težava pa je v naših predstavah o tem, kaj je preveč ali premalo, torej kaj je dovolj.

Kaj še rabimo, da nas ne bo strah prihodnosti? In kaj vse še moramo prej postoriti, da bomo imeli potem čas za velikodušnost, drug za drugega, prostovoljna dobra dejanja? Na srečo sem spoznala že veliko ljudi, ki, kadar le morejo, dajo prednost slednjim. Dober občutek ob koncu dneva je mozaik malenkosti.

Naša romarska skupina je raznolika. Skozi dan se spontano vsak pogovarja z vsakim. Ali pa drug ob drugem molčimo. No, še večkrat se smejimo. Nekateri vriskajo. Vsake toliko časa pa kdo reče, kako smo lahko srečni; takole svobodno hoditi v soncu in dežju je res razkošje.

Temu se reče zastonjsko bogastvo.

 

4.dan: Zg. Tuhinj -Kamnik (3. 10. 2020)

 

“TIHO JE NOČKA PRIŠLA …

s polnimi jerbasi sna,” poje otroška uspavanka. Vsi že spijo, jaz pa bom v tišini zapisala nekaj besed o polurni tišini, s katero smo danes začeli našo pot. Te minute so, kot se je izkazalo, vsakemu od nas dale priložnost za lastne misli, ki so ob ritmu korakov in sveži naravi okoli nas postajale mirnejše in jasnejše.

Meni so zbudile spomin na otroštvo. Že kot otrok sem se zbujala zgodaj. Ko sem v jutranji poltemi pritavala v dnevno sobo našega stanovanja, je običajno tam že sedela moja mami. Oblečena v domačo haljo, v fotelju, z nogami, oprtimi ob nizko mizico ter s kavo v rokah. To so bile njene jutranje minute in instinktivno sem vedela, da je ne smem motiti. Kasneje se mi je ljubeče posvetila.

V tišino se ljudje zatekamo, da bi se umaknili, premislili, se umirili, uredili misli. Včasih se vanjo zatečemo, da se ne bi glasno sprli. Molk je zlato, a predvsem, kadar se po njem vrnemo v vsakdan mirnejši in preudarnejši. Japonski pregovor pravi, naj tisto, kar mislimo reči, rečemo šele jutri.

“Posveti svojemu dnevu nekaj trenutkov v tišini. Nauči se molčati, da se boš naučil govoriti.” (J. Cardijn)

 

  1. dan: Kamnik – Ljubljana (4. 10. 2020)

IN VEČNO BODO CVETELE LIPE

Ko po tem bogatem dnevu v domači postelji polna vtisov poskušam napisati nekaj tistega “pravega, saj je vendar zaključek”, mi nekako ne gre izpod prstov. Zato se v mislih sprehodim po njegovih številnih postajah. Nebo nam je namenjalo “dež do tal”, kot smo se šalili, pa tudi nežno sonce in vetrič; bil je nekakšen vremenski valček. Pelerine gor, pelerine dol … Dobrih 31 km, ki pa so bili lahki, kajti pokrajina je kot nežno valovanje narave. Zdi se, da danes med hojo, morda zaradi bližanja cilju, nismo bili zgovorni kakor sicer. Bili pa smo ponovno deležni srečanj s srčnimi ljudmi.

Prve korake smo naredili v smer Tunjic in Komende, zaznamovanih z mogočnimi dejanji Petra Pavla Glavarja in z njegovo lipo, posajeno leta 1748. Ko sem pred leti o tem velikem župniku brala Sivčevo knjigo In večno bodo cvetele lipe, mi je ta lepi naslov ostal v spominu.

Morda za dni, kot je današnji. Zaključila sem še tretji krak Jakobove poti po naši domovini. Samo dejstvo mi ne pomeni toliko kot fizični dosežek. Več mi pomeni, da sem to zemljo in ta svet resnično vzljubila. Lipe, ki se te dni po vsej Sloveniji odevajo v jesen, so simbol slovenstva. Hodimo po naši raznoliki deželi, njenih gozdovih in poljih, dokler še lahko, in jih občudujmo. Naj naše lipe cvetijo večno, za rodove, ki še prihajajo.

Marjetica Š.

 

 

Fotografije:

 

  

Romanje po Primorski veji – tretja etapa – 5. septembra 2020

Jutranja jesenska meglica nad Planinskim poljem je ob 20-letnici društva na tretji etapi jubilejnega romanja iz Planine do Razdrtega sprejela 20 Jakobovih romarjev. Po blagoslovu g. Kadunca smo jo mahnili v hrib.

Na Planinski gori smo slišali, kaj vse je cerkev doživela skozi stoletja.

 

V prelepi cerkvi sv. Jakoba v Studenem nam je domačinka Marija Milavec povedala nekaj o stavbi in njeni obnovi (je mati duhovnika in velika dobrotnica te cerkve). Cerkev je bila lepo okrašena, saj so praznovali praznik prvega svetega obhajila sedmih četrtošolcev.


Cerkev Sv. Križa v Stranah nam je prvikrat predstavila Marjeta, ki se je priženila k Posegovim. Gospod Jože je obračal otavo na polju. Izročili smo ji zahvalo za g. Jožeta in njegovo dolgoletno podporo naši poti.

 

Pod obronki Nanosa smo se v zgodnjem popoldnevu sprehodili do Velikega Ubeljskega. Tu smo si lahko ogledali notranjščino cerkve sv. Urha. Odprli so nam jo mladi, ki so vadili na koru.
Takole smo zaključili v Razdrtem. Zadovoljni, saj nas je razvajal prelep dan. Hvaležni Bogu in sv. Jakobu, da smo, da imamo take romarske prijatelje in da lahko romamo.

Slovenska Jakobova pot, Prekmursko – Štajerska veja

17.01.2020 – 21.01.2020       Romarji   DPPSJS

  1. dan: Kobilje – Gornja Bistrica

V ZAČETKU JE BILA BESEDA

Sedeli smo ob čaju v lokalu tisto zadnjo decembrsko soboto, na poti od Kranja do Brezij. Nekaj nas iz skupine, ki smo se minulo leto spoznali in hodili skupaj po obeh ostalih Jakobovih poteh. Pa je padla izjava, kot se pred novim letom spodobi, da bo treba v 2020 iti še po tretji slovenski poti, ki nam je ostala. Mimo je po nekem naključju (?) tisti hip prineslo vodnika Bojana.Vprašanje je padlo, on je vzel iz žepa telefon, pogledal koledar in rekel: “Čas imam med 17.in 24. januarjem.” Takoj – torej še preden smo srknili za naslednji požirek – smo rekli DA. In se šele nato spomnili, da je to že čez tri tedne in da bo – kot je Tanja danes nekajkrat poudarila – januar. (Kdo gre hodit januarja??)

Ker pa je besedo treba držati, smo zdaj vendarle tu. In prav z zanosom bomo opravili polovico poti v petih dneh, preostanek pa prihodnjič, da se imam spet česa veseliti. Pred nami je 133 km, naš cilj je Žička kartuzija.

Začeli smo na začetku naše države, na meji, kjer sobivajo slovenske in madžarske besede. Nadaljevali smo po ljubem Prekmurju, ki ima toliko zanimivih in meni, napol Prekmurki, ljubih besed.
Besede so dokaj enakomerno spremljale tudi večino naše poti in čas ob skupni večerji – moški del za ženskami prav nič ne zaostaja (ja, jutri bo najbrž res dež).

Ne smem pa pozabiti na tiste besede, ki so nas danes presenetile. Tudi te so bile na začetku: stopili smo v vaško trgovino v Odrancih. Prvo vprašanje trgovke ni bilo, kaj bomo kupili, marveč: “Vam skuham čaj? Gotovo vas zebe.” Te lepe besede so našle svoje mesto.

Prva beseda je torej pomembna. A še pomembneje, kot da je prva, je to, da je – prava.

 

 

 

  1. dan: Gornja Bistrica – Ormož

VSAK IMA SVOJ KOŠČEK SVETA

Počasi in z mehkobo je brod prepeljal prve jutranje potnike z brega na breg. Zapustili smo Prekmurje in na tako zanimiv način s pomočjo prijaznega brodarja preko Mure prišli v Prlekijo. Pomislila sem, kako lahko reka ločuje, možnost povezave pa zbližuje dve strani, dva svetova, že vrsto let. Ljudje so že pred davno davnimi leti iskali načine, kako iti v svet, si širiti obzorja, se povezovati za skupno korist. Iti v drug svet in se morda spet vračati v svojega, oboje je lepo in oboje je dobro.

Nekoč sem prebrala misel: “Vsak ima svoj košček sveta. Kdor to ve, ima ves svet.” Vsak, še posebej mlad človek, naj najde, odkrije nekaj, kar je zanj pomembno in bo takšno ostalo. K temu se zateka, ko mu je lepo in ko mu je težko. Lahko je to kraj, oseba, poklic, nekaj, kar te tiho osreči in kjer se počutiš izpolnjen. Ko to imaš, lahko greš kamorkoli, poskusiš, kar si se bal poskusiti.

In potem je še tista misel, da če ne greš, nimaš zgodbe. Mi smo spet šli in jo pišemo. Našo skupno, pa tudi vsak tisto svojo, za katero ve le on. Kot je rekla Tanja na ob koncu večerje – da je bilo zanjo danes posebej lepo, ko smo v nekem trenutku hodili skupaj, a bili čisto tiho. Tako smo lahko slišali le korake in vsak svoje misli, saj tudi to potrebujemo. Pa še kako.

   

3.dan: Ormož – Ptuj

EDINOST

“Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo! Otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo, ” mi je prišla na misel Zdravljica ob današnjem začetku dneva v ormoški cerkvi. Nedelja krščanske edinosti je, ki naj bi povezala pripadnike vseh krščanskih verstev.Morda še niso vsi zedinjeni v dejstvu, da ni tako pomembno, kateri veroizpovedi pripadaš, ampak predvsem, da si strpen in v sožitju z drugimi. Bistvo vseh verstev, pa tudi morale nasploh, ima v desetih zapovedih temeljno usmeritev. Važnejše kot vsaka daritev ali češčenje je to: biti najprej dober človek.
Edinost, enotnost med posamezniki ali skupinami mora imeti vsaj eno stično točko, torej rdečo nit. Kadar ljudje delajo nekaj skupaj in stremijo k istemu cilju, jih to poveže. Manj je možnosti za razprtije, več za dobre občutke.

Vedno me je npr.navdušilo, ko sem na pustnem karnevalu tu na Ptuju opazovala res izvirne skupinske maske, torej skupine ljudi, našemljene v “zgodbo”. Predstavljam si, kako se domislijo ideje, zamislijo kostume, koliko zabave in smeha nastaja pri pripravi na dogodek in ob njem. Če skupaj ustvarjaš nekaj veselega, te to poveže, dviga, motivira. Ali pa jasličarji v moji draveljski župniji, ki vsako leto izdelajo drugačne, prekrasne jaslice in to počnejo od septembra dalje vztrajno tri mesece, se ob tem družijo in dobivajo še nove ideje. Ali pa družina, ki vsakega septembra na svojem dvorišču skupaj organizira brezplačen koncert za vse sosede in prijatelje, ki jim tudii obilno postreže. Če to niso dovolj tipični primeri za edinost, je pa zagotovo tisti rezultat glasovanja za slovensko samostojnost pred tremi desetletji.

Nas osem, od danes dalje sedem, je med sabo različnih poklicev, starosti, prihajamo iz različnih krajev in imamo različno osebno zgodovino. A samo ena stvar – no, dve – sta ključni, da se imamo skupaj dobro: ljubezen do hoje in ljubezen do Jakobove poti. Druge razlike naenkrat niso pomembne. Zakaj bi tudi bile, če si najmanj enkrat dnevno rečemo, kako srečni smo, ker lahko hodimo? Danes je za nami 31, za nekatere, ki smo klepetali in v Tibolcih malo zašli (tako smo si ogledali še dve vasi več ali, kot reče Jelka: “Vse za lepo ritko”), pa 33 km. Kar težkih, a lepih.
 

4.dan: Ptuj – Štatenberg

KAJ BI RAD BIL, KO BOŠ VELIK

“Ko sem bil otrok, so me vprašali: “Kaj bi rad bil, ko boš velik?” Pa sem ogovoril: “Srečen.” Rekli so, da nisem razumel vprašanja.” “Danes vem, da oni niso razumeli odgovora.”

To nam je zjutraj pri zajtrku na Ptuju povedal naš gostitelj, g. Janko. Pri tem zajtrku smo se veliko smejali, predvsem po njegovi zaslugi, saj je gospod hudomušen in pri tem mu je težko kdo kos. Torej smo bili vsaj tisti čas zagotovo na nek način srečni. Pravijo, da možgani ne ločijo povsem, ali je smeh pristen ali ne. Zato se je vsekakor dobro smejati, tudi če so v ozadju še kake skrbi, in pri tem vztrajati. Počasi bomo telo “prepričali”, da smo srečni in to je pomembno, saj se bomo tudi začeli tako tudi počutiti. Vsekakor se splača preveriti.

Charlie Chaplin je dejal, da je izgubljen vsak dan, ko se nisi smejal. Mi smo se danes veliko. Zvečer smo se pogovarjali o minulem dnevu, kaj je bilo komu najbolj všeč. Bil je bogat dan, ki zasluži kar dve objavi. Smo namreč na gradu Štatenberg, tole pišem v starinski postelji pod debelo plastjo odej, za tankimi vrati pod ključem dva metra od mene pa se začenja 29 grajskih soban. Že to je vsekakor nekaj posebnega. Ko pa boste videli dva kolaža fotografij naših obrazov v trenutku, ko smo zagledali današnji cilj, boste videli, kaj dela preprost zdravnik – svež zrak. Pa še slovenski povrhu.
  

  1. dan: Štatenberg – Žička Kartuzija

OGREVANJE

Tale zapis naj bi nastal že sinoči po prihodu domov, pa me je premagal spanec, morda ravno tiste nabrane minute minulih večerov, ko sem poročala z naše poti.

Zaključili smo prvi del poti, zato je malo hecno, da ima ta prispevek naslov Ogrevanje. Ampak z razlogom.

“Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti,” je zapisal Slomšek. V minulih letih sem spoznala ljudi, tudi izven Jakobovih romarjev, ki znajo vnemati za dobre stvari, konkretno tudi za korake v svet malo dlje od hišnega praga. Zakaj pa ima danes pri fotografijah prvo mesto čokolada? Zato, ker jo je naš vodnik vseh pet dni nosil v stranskem žepu nahrbtnika. Seveda sem ga že prvi dan kot sladkosnedka pobarala po njej. “To je za na konec,” je rekel. Za nagrado za vse nas ob prihodu na cilj. Lahko bi rekli, da “smo hodili za Milko”  🙂 . Ampak nismo. Hodili smo za požrtvovalnim vodnikom, ki za nas in za druge, tudi tuje skupine, žrtvuje svoj prosti čas zgolj zato, da bi Pot živela. Ni edini, to poslanstvo prevzema tudi brat, pred tem pa ga je njuna mama.

Hodili pa smo tudi drug za drugim; vsak od nas je bil včasih zadaj, včasih čisto spredaj, včasih vmes. Tudi to se mi zdi simbolično. Nehote sem premišljevala o vsakem od nas. Vsak ima neke darove; sama jih nimam veliko. Morda še najbolj tega, da zabeležim kot dnevnik večino svojih poti – tako zase kot morda še za koga. Če ogrejem vsaj enega od bralcev za to, da se odpravi na opisano mesto, še posebej pa na Jakobove poti, je zame dovolj.

Kakor nas je vsak dan po jutranjem mrazu ogrel prvi sončni žarek, tako bi bilo lepo, da bi grelo navdušenje. Take okužbe in takega vnetja se ne bojim, naj traja in bo nalezljivo. To je lepa bolezen. Mislim, da sem zaljubljena – v Slovenijo. Če to lahko rečem januarja, ko ni odeta v zelenje in množico barv (ima pa spokojnost, ki jo, kakor človek, potrebuje tudi narava), potem veste, da sem okužena tako z njo kot s hojo.

Hvala svetemu Jakobu za preprosto dejstvo, da lahko hodimo. In da smo srečno zaključili prvo polovico poti.

Marjetica Š.
 

DOLENJSKA JAKOBOVA POT

Pred vami je potopis šestih deklet, ki se pred tem nismo poznale, a smo se na tej poti povezale v nepozaben šopek, ki nikoli ne ovene.

15. julija smo se zbrale na železniški postaji pod uro. Tam, kjer se prične toliko skupnih potovanj, se je pričelo tudi naše sedemdnevno romanje po Sloveniji. Že prej smo se vsaka po svoje najbolje pripravile na to, da na poti ne bi imele težav. Predvsem z logistiko in potjo samo. Z vlakom smo se odpeljale do Brežic, od koder nas je prijazni taksist odpeljal do meje – Slovenske vasi, kjer se prične slovenska Jakobova pot. Že takoj se vzpne v klanec, kjer pomisliš: če bo pa povsod tako, se bomo pa kar spokorile. Pa ni tako hudo. Tiste skale na začetku so le za vzorec. Potem se pot poleže in se zložno vije čez vasice in gozdove tako, da smo si lahko tudi z jeziki dale duška. Ker sva bili v skupini dve, ki ne vidiva, je bil v začetku za ostale kar izziv, kako bomo zmogle. Kaj kmalu se je pokazalo, da smo vse polne optimizma in zdravega humorja, tako da ni bilo nič pretežko. Kljub pretežkim nahrbtnikom in žuljem, ki jih je že po prvi uri dobila Metka, smo popoldan prispele do turistične kmetije Pri Martinovih, kjer smo imeli dogovorjeno prvo prenočišče. Raje bi šle sicer do Podbočja, a v priporočenem prenočišču nismo uspele najti sogovornika. Pri Martinovih so nas prijazno sprejeli in nam za dobrodošlico ponudili njihovo nagrajeno vino. Ko smo si malo oddahnile, nas je gospodar odpeljal po posestvu in nas odložil na prelepem razgledišču, s katerega se vidi vsa Dolenjska. Po odlični in okusni večerji smo kar popadale v postelje. Ker smo želele zgodaj na pot, se je gospodinja potrudila in nam pripravila zgoden in obilen zajtrk, pa še tisto, kar je ostalo od večerje, nam je dala za na pot.

Preberi več “”