V soboto, 21. januarja, se nas je 28 članov Društva PPSJS s prijatelji odpravilo na peš romanje k Magdaleni Gornik, po domače k Lenčki, na Goro.
Zbrali smo se na Novi Štifti, kjer smo si ogledali romarsko cerkev sv. Marije Vnebovzete, pozdravili smo se s predstojnikom, frančiškanom, ki je trenutno edini prisoten v sosednjem samostanu, pozdravila pa nas je tudi Mirjam Trdan, ki je prijazno prevzela vodenje na poti. 
Najprej nas je pot vodila navkreber po pobočju Travne Gore. V prelepi zimski idili so nas noge kar same nosile naprej.
Ob 12.uri smo prišli na Goro, kjer stoji cerkvica Marije Snežne in je na pokopališču ob njej pokopana Magdalena Gornik. Sprejel nas je g. župnik Aleš Pečavar, ki je tam stalno nastanjen in sedaj intenzivno preučuje njeno življenje. Razložil nam je najbolj pomembe dogodke iz njenega življenja ter nam na koncu podelil blagoslov.
Vsak si je nato še vzel čas za razmišljanje, molitev, ali v cerkvi ali zunaj ob njenem grobu, ali za zapis svojih občutkov ali hvaležnosti v odprto knjigo v cerkvi. Preden smo odšli naprej pa smo skupaj še zapeli Mariji.
Tu smo se ločili od Mirjam in njenih prijateljev, ki so se peš vrnili nazaj. Hvala iz srca za prijetno družbo, vodenje in vso razlago. Zagotovo se v te konce še vrnemo, ker je tu lepo in ker tu živijo srčni ljudje.
Mi pa smo peš nadaljevali naprej, na polje v Petrincih, kjer stoji križ, obeležje na kraju, kjer se je Lenčki prikazala Marija. Vsa narava v belem je dodatno povdarjala nedolžnost otroka (11 let), ki doživi takšno prikazovanje.
Še krajši sprehod do vasi Janeži in prišli smo do lokacije Lenčkine rojstne hiše, ki v prvotni obliki več ne stoji in do kapelice, kjer je velikokrat molila.
Od tu je pot Magdalene Gornik speljana naprej, v Sodražico, a mi smo danes tu zaključili naše peš romanje. Odpeljali smo se v Sodražico, kjer smo se v cerkvi Marije Magdalene v trenutkih tišine vživeli v postni čas. Pesem Oljska Gora pa je bila izvrstni zaključek.
Ker te med peš romanjem pozimi lahko tudi malo nahladi, smo se ustavili še za kavico in organizacijske podrobnosti v krajevni kavarni. Menda se posle po novem sklepa v gostilnah, pravijo.
Lepo ogreti in okrepčani smo se odpravili še na zadnji del našega romanja.
Odpeljali smo se na Malo Slevico, kjer stoji cerkvica sv. Jakoba. Ta del poti je sovpadal s traso Belokranjsko – Notranjske poti sv. Jakoba. Tudi mi smo prehodili krajši, zadnji del – iz središča vasi, kjer stoji informativna tabla – do cerkvice, kjer nas je pričakal gospod ključar.
Zahvalili smo se sv. Jakobu, za lep dan, poln milosti in novih doživetij in poznanstvev. Ljudje gradimo skupnost in s povezovanjem bomo lahko boljši in naredili bomo nekaj več.
In vreme? Zima je še malo pomahala z repom, a nam je podarila prekrasno pravljico. Mrzle prstke smo že pozabili.
Zima je še malo pomahala z repom, a nam je podarila prekrasno pravljico. Mrzle prstke smo že pozabili. Hvala vsem!
Tudi šoferjem, da so nas spremljali na naših premikih in nas varno pripeljali domov.
Se kmalu spet vidimo na naših poteh.
Krajši filmček z našega romanja:
Ps,
Pot Magdalene Gornik je lepo označena, v obe smeri, z rumenimi usmerjevalnimi tablicami, ob poti pa so tudi velike informativne table.
Lahko se nanjo odpravite tudi sami.
Kdo je Magdalena Gornik?
O njej lahko veliko izveste na njeni spletni strani.
