Prešernov dan smo praznovali pri sv. Jakobu na Malem Vrhu nad Brežicami. Župnija Pišece nas vsako leto vabi na romanje k sv. Jakobu, na mesto nekdaj stoječe cerkvice, ki jo je zelo močno poškodoval potres v Petrinji. Na Sveti kraj na Bizeljskem, kjer bo kmalu stala novo cerkev sv. Jakoba.
Več kot petdest prijateljev poti sv. Jakoba in domačih romarjev se nas je podalo iz Dečnega Sela proti Malemu Vrhu. Pepi je gonilna sila tega romanja in vedno poskrbi za lep dan. Domačini so nas Jakobove romarje počakali pri Bubka baru in nam ponudili jutranjo kavico, za prijeten dan.
Pri Hotkovem križu nam je župnik župnije Pišece, gospod Ivan Šumljak, podelil Božji blagoslov, in nas povabil: »Bodite sol in luč, drug za drugega in cel svet. Kristjani smo zato tu, da naredimo svet boljši! Vaša luč naj sveti pred ljudmi. Da bodo videli vaša dela in slavili vašega Očeta.«
Smo pa bili tudi upanje za postavitev nove cerkve na Malem Vrhu, v podpori z molitvijo in darovanjem.
Podžupan občine Brežice, gospod Mihael Petančič je romarje razveselil, da se za novo cerkev že pridobiva gradbeno dovoljenje.
V upanju, da nas bo cerkev sv. Jakoba ponovno razveseljevala na Malem Vrhu smo molili z nogami čez vinske gričke, kjer smo na dvoriščih domačij opazili zelo podobne koruznice, kot so horreosi v Španiji na Camino poti k sv. Jakobu. Mogoče je ta podobnost še iz keltskih časov.
Romarska pot nas je peljala čez Curnovec, kjer nam je narava ponujala pogled na tla iz kremenčevega peska, kjer so domačini skopali jame za repnice. Čudež narave!
Pri kmetiji v vasici Curnovec so na lačne romarje pričakale gospodinje z domačimi krofi, Jakobovo torto, domačimi piškoti, kuhanim vinom, čajem in domačo viljamovko v Prešernovi steklenici.
»Kot je Prešeren na Slovenskem pojem najžlahtnejše poezije, ki izžareva vso globino slovenske duše, tako je tudi izvirni sadjevec, oživljajoč dolgo slovensko tradicijo izvrstne kvalitete, Sloveniji v ponos.«
Res smo bili ponosni na vse te romarje, domačine in ves Slovenski narod. Naj nas združi molitev v dobrem.
Tako okrepčani smo porabili še dobre pol ure do Malega Vrha in prisluhnili sv. maši, ki jo je daroval župnik župnije Loka pri Zidanem mostu, gospod Gregor Majcen. Dejal je: »Ko bo na tem mestu stala nova cerkev sv. Jakoba, bi Mali Vrh preimenovali kar v Veliki Vrh. Dajte kar danes zakoličite velikost cerkve za vse te romarje, da ne bo premajhna!«
Gospod Gregor nas je spomnil na prebrane besede v Berilu (Iz 58,7-10): »Daj lačnemu svoj kruh in pripelji uboge brezdomce v svojo hišo….Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo….bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan.«
Bili smo romarji upanja brez Očetove hiše, brez hiše sv. Jakoba, pod milim nebom… A sonce bo zasvetilo, cvetje se bo razcvetelo, luč bo zasvetila v temi. Podpirajmo gradnjo nove cerkve sv. Jakoba z darovi in molitvijo!
S hrepenenjem in polni upanja smo se zbrali v Prosvetnem domu v vasi Globoko. Rudniški vagonček nas je spomnil, da se je v tej vasi včasih nahajal rudnik, kjer so nazadnje kopali kremenčev pesek in glino, kopanje lignita pa so leta 1964 opustili.
Okrepčali smo se z bogračem, ki ga je skuhala pridna roka v kuhinji vojašnice Jerneja Molana v Cerkljah ob Krki. Polna miza dobrot pridnih žena in deklet. Veselje ob harmoniki in kitari domačih fantov. In ples. Zlata kapljica dolenjskih gričev. Toplo besedo in poučno zgodovino nam je namenil predsednik sveta krajevne skupnosti Globoko, gospod Dušan Harpin. Povedal nam je, da so v začetku novembra 1941 Nemci iz vasi izselili 27 družin, nakar so se tu nastanili Kočevarji. Razstavo zgodovinskih dejstev smo si lahko tudi ogledali.
Tudi na poezijo nismo pozabili. Prebirali smo pesmi iz zbirke pesmi o domovini Skupaj, avtorja Igorja Pirkoviča.
Nekdanji ravnatelj osnovne šole Maksa Pleteršnika, Martin Dušič nas je spomnil, da smo v Pleteršnikovi dolini, v dolini jezikoslovca in slovaropisca Maksa Pleteršnika (1840 – 1923).
V imenu društva Pot sv. Jakoba je romarje nagovoril Matjaž Kosi, ker je bila predsednica Andreja Grahek odsotna.
Še marsikaj je ostalo neraziskanega, ki kar kliče da se vrnemo prej kot ob letu osorej.
Zapis: Irena Meglič
