Jesenski dan, a zimsko vreme z burjo: na celini megla, na Primorskem sonce. Tako je bilo na martinovo nedeljo vandravcem, ki smo se podali iz Razdrtega v Vipavo, po poti sv. Jakoba. V sončnem dnevu je burja bučala v vrhovih dreves in nam kuštrala lase, prijetna družba desetih pa nam je grela srce. Pod obronki Nanosa burja sicer nima take moči kot v dolini, a dovolj, da začutiš njeno moč. Jesenske barve so okronale lepoto, ki nas je obdajala.
Prvi daljši postanek smo namenili sv. maši pri sv. Miklavžu ali sv. Miklavu, kot mu pravijo domačini. Lepi četici planincev PD Vipava smo se priključili tudi sami, uživali v lepoti bogoslužja in ubranega petja. Po maši smo se veselili srečanja še s štirimi člani in nekaj podporniki. Rafko nas je po bližnici popepljal do družinskega hrama v Taboru, v katerem sta nam skupaj z ženo Nadjo postregla z martinovimi dobrotami. Bog povrni dobrotnikoma!
Okrepčani smo v sprehodu z našim “lokalnim vodnikom” Rafkom videli še taborsko obzidje in večino od devetih izvirov v edinstvenem deltastem izviru reke Vipave. Pred Lanhierijem dvorcem smo zaključili lep dan. Z javnim prevozom, katerega zagate polnijo novice in smo jih občutili tudi sami, smo se malce prepihani v treh različnih avtobusih v razmaku ure in pol odpeljali proti domu.
Fotografije: Ingrid Poniž in Marija Rupnik
