OD BLOŠKEGA JEZERA PO POTI MARTINA KRPANA K SV. JAKOBU V ŠTRUKLJEVO VAS

V soboto, 1. marca, smo se zbrali na Rakovniku, kjer smo se najprej posladkali s krofi, kot se na pustno soboto spodobi. Razporedili smo se po vozilih in se odpeljali v smeri proti Turjaku in preko Lužarjev do Bloškega jezera, ki je umetnega izvora. Tu so nas pozdravile snežinke in lokalne mucke, a nismo se zadrževali dolgo. Krenili smo na pot po Krpanovi poti, ki je sicer krožna pot po bloški planoti v dveh različicah (daljša in krajša).

Po makadamski cesti smo šli najprej mimo vlažnih travnikov in barij ob Bloščici, ki so bila precej poplavljena.

V vasi Ravnik smo si ob poti ogledali vaški vodnjak B’č, ki je bil zgrajen leta 1892. V njem so zajemali pitno vodo, iz njega se je voda stekala naprej v posebno korito, ki je služilo za napajanje živine. Ob njem so tudi prali perilo. Izvir nikoli ne presahne. Njegova posebnost so zračni mehurčki. Imeli smo  tudi priložnost opazovati jato žerjavov, ki se je vračala iz južnih krajev nazaj na sever.

Na vstopu v vas Gradiško nas je steni gospodarskega poslopja pričakal Martin Krpan, malo kasneje pa smo lahko njegovo življenjsko zgodbo »prebrali« na panjskih končnicah, ki krasijo fasado Borovščakove domačije, ki je sedaj domovanje slikarja Boža Strmana – Miša. Lahko smo si ogledali umetniški atelje, kjer je tudi manjša prodajna galerija. Nahaja se v stavbi, ki naj bi bila rojstni hlev Krpanove kobile. Kot dokaz hranijo staro podkev, ki je brez žebljev. Ti so namreč strohneli, ker so takrat kovali še z lesenimi. Čeprav je to le bloška domislica, je ideja zanimiva in zgodba buri domišljijo.

V vasi Zavrh stoji posebna skulptura debelega pitanega bloškega vola, saj so bili Bločani znani po trgovini z njimi, uporabljali pa so jih tudi kot delovne živali.. Nastala je na pobudo vaščana Jožeta Zakrajška, umetniško pa jo je oblikoval Božo Strman – Mišo. Tukaj se Krpanova pot tudi stika z evropsko pešpotjo E7 Atlantik–Črno morje.

Od tu smo se povzpeli po poti križevega pota do sv. Urha. Na tem mestu je nekoč stal grad – tabor, imenovan Nadlišek, ki je služil kmetom za zavetje v času turških napadov. Danes je videti samo še nekaj razpadlih zidov. Ob cerkvi so klopice, zato smo si tu privoščili počitek in malico. Malo nas je sicer zeblo, saj je bril hladen veter, a mi se ga nismo ustrašili. Prebrali smo tudi vse informativne table v bližini, ki so nam pojasnile ozadje zgodbe Martina Krpana, nekatere med njimi pa zgodbo tudi citirajo.

Malce nižje od cerkve sv. Urha, v gozdu, je nekoč stala hiša, kjer naj bi živel Martin Krpan. Tudi od nje ni ostalo skoraj ničesar.

Nadaljevali smo še do vasi Zales in tu smo se odcepili od Krpanove poti. Po travnikih in gozdu smo po dobrem kilometru prišli do Štrukljeve vasi in do cerkve sv. Jakoba. Tu sta nas počakala Janez in Beti Stražiščar, ki sta nam prijazno odprla cerkev in nam razložila zgodovino vasi in njenih prebivalcev ter cerkve sv. Jakoba.

Štrukljeva vas nikoli ni bila velika, a tu se je rodilo kar nekaj pomembnih ljudi.

Ivo Lah je bil slovenski matematik, statistik, demograf in aktuar. Ivo Lah se je boril na soški fronti in bil borec za severno mejo. Najbolj znan je po Lahovih številih, ki jih je odkril leta 1955. Ob petdesetletnici Lahovih števil sta mu Občina Cerknica in Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije na rojstno hišo, ki stoji v središču vasi, postavila spominsko obeležje.

Alojzij Štrukelj je bil novomeški kanonik in vodja novomeške župnije. Leta 1956 je bil imenovan za prošta in je hkrati opravljal delo mestnega župnika in dekana novomeške dekanije.

Pavla Štrukelj, slovenska etnologinja in publicistka, ki je delala kot kustosinja v slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, vodila je tudi Muzej neevropskih kultur v dvorcu Goričane. Ukvarjala se je tudi z raziskavami afriške, ameriške in azijske kulture. Raziskovala je tudi slovenske neevropske muzejske zbirke in Rome.

Ivan Štrukelj, slovenski učitelj, organizator in publicist, ki je poleg pedagoškega dela (učitelj, šolski nadzornik, ravnatelj, upravitelj) deloval še na drugih področjih. Ustanovil je izobraževalno društvo, posojilnico in hranilnico,  ter pisal knjige.

Cerkev sv. Jakoba, je navedena v popisu turjaškega gospostva že leta 1667. Sestavljajo jo pravilna ladja oktogonalnega tlorisa, na vzhodno stran prislonjen šesterokotni prezbiterij in zvonik na stičišču ladje in prezbiterija. Cerkev ima tri dragocene oltarje iz druge polovice 17. stoletja, ki se v ljudskem jeziku imenujejo zlati oltarji, kar pomeni, da so leseni, rezljani, pozlačeni in deloma barvani. Cerkev si je leta 1926 ogledal umetnostni zgodovinar dr. France Stele, jo natančno opisal in navedel napotke za obnovo. V poročilu preberemo, da ima star bronast zvon napis v gotski pisavi in letnico 1449. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so nepridipravi vdrli v cerkev in odnesli nekaj dragocenih lesenih kipov. Je podružnična cerkev župnije Bloke, Sv. Trojica in Sv. Vid.

To je bil dan poln doživetij, ogledov naravnih ter kulturnih znamenitosti. A imeli smo čas tudi klepetati in se spoznavati. Vreme nam je šlo na roko, snežinke so se kmalu umaknile, pokazalo se nam je celo sonce, le veter nam je občasno bril okoli lic.

Hvala vsem, da ste prišli in omogočili ter prispevali, da je bil ta dan res lep in se ga bomo spominjali še dolgo časa.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.