Društveno romanje od Sv. Jakoba in Filipa v Srednji vasi do Sv. Jakoba v Naklem, Bela Krajina
V soboto, 14. 5. 2022, smo se člani DPPSJS podali na romanje po delu belokranjske Jakobove poti od Sv. Jakoba in Filipa v Srednji vasi pri Črmošnjicah mimo izvira Divjega potoka na Mirno goro in skozi Planino do sv. Jakoba v Naklem.
Zjutraj smo se zbrali v Srednji vasi – to je stara kočevarska vas, ki pa še vedno živi, saj je bila po vojni ponovno poseljena s Cigani, ki pa so prevzeli navade domačinov. Vas je zelo lepo urejena. Mi smo se najprej okrepčali z dobrotami, ki so jih pripravili belokranjski romarji in prijatelji. Čas smo izkoristili tudi za pozdrave in klepete. Ogledali smo si cerkev sv. Jakoba in Filipa, ki je ena izmed 20 še stoječih podružničnih cerkva v župniji Semič-Črmošnjice. 14 pa jih je bilo med vojno ali takoj po njej podrtih. Župnija je stara, leta 2009 je praznovala 500 let obstoja. To je le nekaj izmed informacij, ki nam jih je podal g. župnik Luka Zidanšek, o cerkvi, vasi in njenih prebivalcih.
Na koncu nam je podelil še romarski blagoslov.
Na hrbte smo oprtali nahrbtnike in krenili skozi vas proti gozdu po markirani poti za Mirno Goro. Kmalu smo skrenili v prijetno manjšo senčno dolino, kjer izvira Divji potok. Prostor je prijetno urejen in ponuja romarju prostor za počitek, voda je čista in ob pravem pretoku si jo lahko žejen popotnik natoči v steklenico za popotnico.
Pot nas je nato vodila navkreber. Vzpenjali smo se po gozdnih cestah ali poteh. Ker se živemu človeku na poti dogodi marsikaj, smo imeli kmalu po prvem vzponu akcijo reševanja razpadlih gojzarjev. Hvala Bogu za vezice v nahrbtniku romarke in spretne prste romarja, ki so omogočili romarki nadaljevanje njene poti.
Kmalu se je izza oblakov prikazal tudi sonček in še dodatno olepšal naš dan. Pri ostankih nekdanje kočevarske vasi Škrilj smo naredili manjši postanek za okrepčilo. Čakal nas je še zadnji del poti na Mirno Goro, ki je 1047 m visok vrh na jugovzhodnem robu Kočevskega Roga.
Ko smo zagledali kočo na desni strani, ki se je prikazala izza dreves, smo bili veseli, da je najtežji del dneva za nami. Privoščili smo si daljši odmor. Ogledali smo si prezbiterij nekdanje cerkve, ki edini še stoji, saj je bila cerkev med vojno zminirana in razgledni stolp, ki je bil nekoč zvonik. Bog ne gleda na uro pravimo romarji. Zato smo za srečno vrnitev v dolino zmolili Angel Gospodov.
Skrbnica planinskega doma na Mirni gori – ki je bil pozidan iz kamna zminirane cerkve – ga. Jožica nam je pripravila toplo kosilo, nato pa so se nekateri odpravili še na najvišjo točko Mirne Gore, ki je od koče oddaljena približno 5 minut hoda. Vrh ni razgleden, saj ga obkroža gozd.
Z Mirne Gore smo se spustili po gozdni učni poti v dolino. Na tej poti preko informativnih tabel spoznavaš drevesa, drugo rastje in zanimivosti o gozdu na splošno. Pot je sicer strma a zelo lepo urejena in nas je pripeljala v vasico Planina. Na hitro smo si ogledali – od zunaj – cerkvico sv. Ilije in opuščeno vaško pokopališče, ki nas spomni, da so tu živeli pregnani Kočevarji.
Sledil je spust po gozdu do vasi Rodine in nato preko lepega travnika do vasi Naklo, kjer stoji cerkvica sv. Jakoba. Pozidana je bila v prvi polovici 15. stoletja in ima v notranjosti, v prezbiteriju, čudovite poslikave s konca 15. stoletja.
Naredili smo približno 16 km in premagali skoraj 700 višinskih metrov. Bolj pomembno pa je to, da smo na tem romanju obnovili stara prijateljstva in spletli nova, se družili, se poveselili in nasmejali.
Hvala vsem za svoj prispevek, da je dan uspel in da smo vsi bogatejši za eno izkušnjo.
Andreja