Letošnje sedmo škofijsko peš romanje iz Maribora, Slovenske Bistrice in Ptuja za duhovne poklice in dobre družine je znova združilo romarje iz vseh smeri. Eno sva letos dodali z Jožico – iz Pragerskega. Dan je bil kot naročen za romanje, tetka od stica Googla pa naju je pripeljala naravnost na cilj in sicer tako, da naju je vodila čez polja in gozd, se lepo izogibala naseljem in asfaltnim potem. Nisva ji vselej verjeli, pa sva ji kljub vsemu na neznanih poteh sledili. Izkazalo se je, da naju ni zavajala. Mimo stare opekarne v Pragerskem, jezerc, ki so nastala v glinokopnih jamah, med polji in cvetočim drevjem, ob spremljavi ptičjega petja, sončnega in vetrovenga dne sva prispeli na cilj.
Srečanje z našimi koroškimi jakobovimi romarji, ki so pešačili iz Maribora, je vedno posebno doživetje. Je veselje in zahvala za to, da lahko romamo in za milosti, ki smo jih na romanjih deležni.
Višek romanja je bila slovesna sveta maša, ki jo je letos s skupino sobratov vodil g. Toni Brinjovc. In ko se takole zbere velika skupnina peš romarjev, zdrženih v skupni molitvi in daritvi, te milostno objame veselje nad življenjem.
Po maši sta se k nam prismejala še dva cerkljanska romarja, ki sta s seboj pripeljala žlahto. Vrnitev v Cirkovce je šla kot po maslu do železniških tirov. Tam je Googl onemel – rekonstrukcija proge je premaknila železniško postajo. Ne le njemu, tudi nama, ki sva se znašli sredi neznanega – levo koridor protihrupne ograje, desno prav tako. Samo s pomočjo od zgoraj sva v mraku za rep ulovili vlak.
