Slovenska Jakobova pot, Prekmursko – Štajerska veja

objavljeno v: Fotografije, Romanja | 0

17.01.2020 – 21.01.2020       Romarji   DPPSJS

  1. dan: Kobilje – Gornja Bistrica

V ZAČETKU JE BILA BESEDA

Sedeli smo ob čaju v lokalu tisto zadnjo decembrsko soboto, na poti od Kranja do Brezij. Nekaj nas iz skupine, ki smo se minulo leto spoznali in hodili skupaj po obeh ostalih Jakobovih poteh. Pa je padla izjava, kot se pred novim letom spodobi, da bo treba v 2020 iti še po tretji slovenski poti, ki nam je ostala. Mimo je po nekem naključju (?) tisti hip prineslo vodnika Bojana.Vprašanje je padlo, on je vzel iz žepa telefon, pogledal koledar in rekel: “Čas imam med 17.in 24. januarjem.” Takoj – torej še preden smo srknili za naslednji požirek – smo rekli DA. In se šele nato spomnili, da je to že čez tri tedne in da bo – kot je Tanja danes nekajkrat poudarila – januar. (Kdo gre hodit januarja??)

Ker pa je besedo treba držati, smo zdaj vendarle tu. In prav z zanosom bomo opravili polovico poti v petih dneh, preostanek pa prihodnjič, da se imam spet česa veseliti. Pred nami je 133 km, naš cilj je Žička kartuzija.

Začeli smo na začetku naše države, na meji, kjer sobivajo slovenske in madžarske besede. Nadaljevali smo po ljubem Prekmurju, ki ima toliko zanimivih in meni, napol Prekmurki, ljubih besed.
Besede so dokaj enakomerno spremljale tudi večino naše poti in čas ob skupni večerji – moški del za ženskami prav nič ne zaostaja (ja, jutri bo najbrž res dež).

Ne smem pa pozabiti na tiste besede, ki so nas danes presenetile. Tudi te so bile na začetku: stopili smo v vaško trgovino v Odrancih. Prvo vprašanje trgovke ni bilo, kaj bomo kupili, marveč: “Vam skuham čaj? Gotovo vas zebe.” Te lepe besede so našle svoje mesto.

Prva beseda je torej pomembna. A še pomembneje, kot da je prva, je to, da je – prava.

 

 

 

  1. dan: Gornja Bistrica – Ormož

VSAK IMA SVOJ KOŠČEK SVETA

Počasi in z mehkobo je brod prepeljal prve jutranje potnike z brega na breg. Zapustili smo Prekmurje in na tako zanimiv način s pomočjo prijaznega brodarja preko Mure prišli v Prlekijo. Pomislila sem, kako lahko reka ločuje, možnost povezave pa zbližuje dve strani, dva svetova, že vrsto let. Ljudje so že pred davno davnimi leti iskali načine, kako iti v svet, si širiti obzorja, se povezovati za skupno korist. Iti v drug svet in se morda spet vračati v svojega, oboje je lepo in oboje je dobro.

Nekoč sem prebrala misel: “Vsak ima svoj košček sveta. Kdor to ve, ima ves svet.” Vsak, še posebej mlad človek, naj najde, odkrije nekaj, kar je zanj pomembno in bo takšno ostalo. K temu se zateka, ko mu je lepo in ko mu je težko. Lahko je to kraj, oseba, poklic, nekaj, kar te tiho osreči in kjer se počutiš izpolnjen. Ko to imaš, lahko greš kamorkoli, poskusiš, kar si se bal poskusiti.

In potem je še tista misel, da če ne greš, nimaš zgodbe. Mi smo spet šli in jo pišemo. Našo skupno, pa tudi vsak tisto svojo, za katero ve le on. Kot je rekla Tanja na ob koncu večerje – da je bilo zanjo danes posebej lepo, ko smo v nekem trenutku hodili skupaj, a bili čisto tiho. Tako smo lahko slišali le korake in vsak svoje misli, saj tudi to potrebujemo. Pa še kako.

   

3.dan: Ormož – Ptuj

EDINOST

“Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo! Otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo, ” mi je prišla na misel Zdravljica ob današnjem začetku dneva v ormoški cerkvi. Nedelja krščanske edinosti je, ki naj bi povezala pripadnike vseh krščanskih verstev.Morda še niso vsi zedinjeni v dejstvu, da ni tako pomembno, kateri veroizpovedi pripadaš, ampak predvsem, da si strpen in v sožitju z drugimi. Bistvo vseh verstev, pa tudi morale nasploh, ima v desetih zapovedih temeljno usmeritev. Važnejše kot vsaka daritev ali češčenje je to: biti najprej dober človek.
Edinost, enotnost med posamezniki ali skupinami mora imeti vsaj eno stično točko, torej rdečo nit. Kadar ljudje delajo nekaj skupaj in stremijo k istemu cilju, jih to poveže. Manj je možnosti za razprtije, več za dobre občutke.

Vedno me je npr.navdušilo, ko sem na pustnem karnevalu tu na Ptuju opazovala res izvirne skupinske maske, torej skupine ljudi, našemljene v “zgodbo”. Predstavljam si, kako se domislijo ideje, zamislijo kostume, koliko zabave in smeha nastaja pri pripravi na dogodek in ob njem. Če skupaj ustvarjaš nekaj veselega, te to poveže, dviga, motivira. Ali pa jasličarji v moji draveljski župniji, ki vsako leto izdelajo drugačne, prekrasne jaslice in to počnejo od septembra dalje vztrajno tri mesece, se ob tem družijo in dobivajo še nove ideje. Ali pa družina, ki vsakega septembra na svojem dvorišču skupaj organizira brezplačen koncert za vse sosede in prijatelje, ki jim tudii obilno postreže. Če to niso dovolj tipični primeri za edinost, je pa zagotovo tisti rezultat glasovanja za slovensko samostojnost pred tremi desetletji.

Nas osem, od danes dalje sedem, je med sabo različnih poklicev, starosti, prihajamo iz različnih krajev in imamo različno osebno zgodovino. A samo ena stvar – no, dve – sta ključni, da se imamo skupaj dobro: ljubezen do hoje in ljubezen do Jakobove poti. Druge razlike naenkrat niso pomembne. Zakaj bi tudi bile, če si najmanj enkrat dnevno rečemo, kako srečni smo, ker lahko hodimo? Danes je za nami 31, za nekatere, ki smo klepetali in v Tibolcih malo zašli (tako smo si ogledali še dve vasi več ali, kot reče Jelka: “Vse za lepo ritko”😉), pa 33 km. Kar težkih, a lepih.
 

4.dan: Ptuj – Štatenberg

KAJ BI RAD BIL, KO BOŠ VELIK

“Ko sem bil otrok, so me vprašali: “Kaj bi rad bil, ko boš velik?” Pa sem ogovoril: “Srečen.” Rekli so, da nisem razumel vprašanja.” “Danes vem, da oni niso razumeli odgovora.”

To nam je zjutraj pri zajtrku na Ptuju povedal naš gostitelj, g. Janko. Pri tem zajtrku smo se veliko smejali, predvsem po njegovi zaslugi, saj je gospod hudomušen in pri tem mu je težko kdo kos. Torej smo bili vsaj tisti čas zagotovo na nek način srečni. Pravijo, da možgani ne ločijo povsem, ali je smeh pristen ali ne. Zato se je vsekakor dobro smejati, tudi če so v ozadju še kake skrbi, in pri tem vztrajati. Počasi bomo telo “prepričali”, da smo srečni in to je pomembno, saj se bomo tudi začeli tako tudi počutiti. Vsekakor se splača preveriti.

Charlie Chaplin je dejal, da je izgubljen vsak dan, ko se nisi smejal. Mi smo se danes veliko. Zvečer smo se pogovarjali o minulem dnevu, kaj je bilo komu najbolj všeč. Bil je bogat dan, ki zasluži kar dve objavi. Smo namreč na gradu Štatenberg, tole pišem v starinski postelji pod debelo plastjo odej, za tankimi vrati pod ključem dva metra od mene pa se začenja 29 grajskih soban. Že to je vsekakor nekaj posebnega. Ko pa boste videli dva kolaža fotografij naših obrazov v trenutku, ko smo zagledali današnji cilj, boste videli, kaj dela preprost zdravnik – svež zrak. Pa še slovenski povrhu.
  

  1. dan: Štatenberg – Žička Kartuzija

OGREVANJE

Tale zapis naj bi nastal že sinoči po prihodu domov, pa me je premagal spanec, morda ravno tiste nabrane minute minulih večerov, ko sem poročala z naše poti.

Zaključili smo prvi del poti, zato je malo hecno, da ima ta prispevek naslov Ogrevanje. Ampak z razlogom.

“Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti,” je zapisal Slomšek. V minulih letih sem spoznala ljudi, tudi izven Jakobovih romarjev, ki znajo vnemati za dobre stvari, konkretno tudi za korake v svet malo dlje od hišnega praga. Zakaj pa ima danes pri fotografijah prvo mesto čokolada? Zato, ker jo je naš vodnik vseh pet dni nosil v stranskem žepu nahrbtnika. Seveda sem ga že prvi dan kot sladkosnedka pobarala po njej. “To je za na konec,” je rekel. Za nagrado za vse nas ob prihodu na cilj. Lahko bi rekli, da “smo hodili za Milko”  🙂 . Ampak nismo. Hodili smo za požrtvovalnim vodnikom, ki za nas in za druge, tudi tuje skupine, žrtvuje svoj prosti čas zgolj zato, da bi Pot živela. Ni edini, to poslanstvo prevzema tudi brat, pred tem pa ga je njuna mama.

Hodili pa smo tudi drug za drugim; vsak od nas je bil včasih zadaj, včasih čisto spredaj, včasih vmes. Tudi to se mi zdi simbolično. Nehote sem premišljevala o vsakem od nas. Vsak ima neke darove; sama jih nimam veliko. Morda še najbolj tega, da zabeležim kot dnevnik večino svojih poti – tako zase kot morda še za koga. Če ogrejem vsaj enega od bralcev za to, da se odpravi na opisano mesto, še posebej pa na Jakobove poti, je zame dovolj.

Kakor nas je vsak dan po jutranjem mrazu ogrel prvi sončni žarek, tako bi bilo lepo, da bi grelo navdušenje. Take okužbe in takega vnetja se ne bojim, naj traja in bo nalezljivo. To je lepa bolezen. Mislim, da sem zaljubljena – v Slovenijo. Če to lahko rečem januarja, ko ni odeta v zelenje in množico barv (ima pa spokojnost, ki jo, kakor človek, potrebuje tudi narava), potem veste, da sem okužena tako z njo kot s hojo.

Hvala svetemu Jakobu za preprosto dejstvo, da lahko hodimo. In da smo srečno zaključili prvo polovico poti.         

Marjetica Š.
 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja