Pot sv. Jakoba v Sloveniji

Hrast stoji v turjaškem dvóri,
vrh vzdiguje svoj v oblake,
v senci pri kamnitni mizi
zbor sedi gospode žlahtne…

Zbrali smo se v senci na avtobusni postaji nad krajem, ki ga opisuje Prešeren v Turjaški Rozamundi.  Pisana druščina različnih generacij z romarskim srcem je ob svetovnem dnevu starih staršev in kave poskrbela, da smo imeli oboje. In rožnovenska nedelja je v društvu že več kot 20 let posvečena romanju k Kraljici miru na Kurešček. Nekaj nas je bilo takih, ki smo tu že romali, drugi so bili letos prvič. Jožica je z nami romala sploh prvič. S svojo mladostno vedrino in preprostostjo je polepšala dan. Letos smo romanje precej skrajšali, saj se je navadno začelo z blagoslovom v rosnih in  temnih jutranjih urah pri zlatem oltarju Marije Vnebovzete na Muljavi.

Prvi obisk smo namenili svetemu Jakobu v Malem Osolniku. Pri Perhajevih se vedno počutimo domače in tokrat ni bilo nič drugače. Sožitje razširjene družine se nas vedno dotakne.  Le malo manj nas je bilo. Patrove kapljice so nas opogumile in strumno smo se podali k sv. Jakobu. G. Franc nam je odprl cerkev, v kateri vedno zmolimo ali zapojemo Angelovo češčenje. Obljubili smo, da še pridemo. Na razglednih točkah nam je Majda razložila, kaj zaobjema naš pogled.

Zavetje gozda in pašniki so nudili prelepo zgodnje jesensko kuliso. Ni kaj, srce je samo od sebe in ob žgolenju siničk pelo s svetim Frančiškom:

Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva.

Pri studencu je tradicionalni postanek. Senca, klopca, stoli in stolčki vabijo k počitku, pogled na zelo lepo urejeno kmetijo Pri Granjevških je veličasten. To je bil kraj obujanja spominov: na Vinka, ki je romanja organiziral več kot 20-krat in na njegove izvirne malice: korenje, kolerabo, repo, s katerimi nam je ob Granjevškem studencu postregel… Pa na Jurčičevega Krjavlja in njegove podvige s sekanjem hudiča ali na dilemo, ali je bil poročen ali ne, ki nam jih je prepričljivo odigral leto za letom tam v gozdu pri križu na prvem delu poti.  Spomin pa je zaobjel tudi vse, ki smo se na tem tradicionalnem romanju srečevali, se bogatili, molili…Tudi na Jelko in Marijo, ki sta romanje vodili zadnja leta. Pa tiste, ki jih tarejo različne preizkušnje.

Čez Zapotok smo se po gozdni stezi povzpeli do Kureščka. Vsi. Češčenje Najsvetejšega in sveta maša sta krona našega romanja. In tam pri Mariji smo si izprašali vest v luči evangelijskih besed: obljubim, pa ne storim, ne obljubim, pa vseeno storim  tako kot sinova, ko ju je oče vabil na delo v vinograd. Ali mogoče obljubim in storim. In se zahvalili za še en blagoslovljen dan, ki smo ga preživeli skupaj in za vse romarske prijatelje, tudi za tiste, ki jih ni z nami.

Letošnje romanje je bilo  moškemu delu tudi vaja v potrpežljivosti, služenju in solidarnosti, vsem pa vzor vztrajnosti in zvestobe.

Okruški:

Vinko (potem, ko smo mu poslali našo fotografijo počitka in malice pri studencu):

Hvala za javljanje. Tudi jaz sem bil z vami ves dan. Naj bodo blagoslovljeni vaši koraki. Pozdrav vsem.

Kaj so te banane? A so za jest? (Bog pomagaj, kam smo prišli: malica namesto korenja, kolerabe, repe…)

Kaj mucek, boš eno miško? (miške so ostale Barbari od praznovanja)

A otroci, vi pa ne marate piškotov? (ko je po maši mimo našega mobilnega bifeja prišla družinica s tremi majhnimi otroki in z enim angelčkom Jakobom v nebesih in otroci niso zbrali poguma, da bi vzeli ponujene piškote, dokler jih nista opogumila starša)

Besedilo : Eva Čeč

Slike: Matjaž Kosi

[Show slideshow]

“Nobena cesta ni dolga s prijateljem ob strani” oz. po prekmursko-Štajerski veji

Misel Rainerja Marie Rilkeja je ravno pravšnja za našo prehojeno pot. V ponedeljek, 11. septembra, smo v Poljčanah (železniška postaja) začeli našo dobrih 170 km dolgo pot do Ljubljane. To je bilo nadaljevanje poti, ki smo jo 11. aprila začeli v Kobilju na madžarski meji in takrat po štirih dneh končali v Studenicah / Poljčanah.

Jesensko nadaljevanje je bilo planirano že v začetku, a dolgo časa nismo vedeli, ali bomo lahko šli na pot ali ne, saj so hude vremenske ujme v juliju in avgustu (neurja, vetrolomi, poplave) prizadele tudi območja, kjer vodi naša Jakobova pot. A so se razmere na terenu do sedaj toliko uredile in stabilizirale, da je bilo romanje možno, saj je pot skoraj normalno prehodna. In smo šli, pet peš romarjev in dve romarki kolesarki, ki smo se srečevali na določenih vmesnih točkah in na krajih prenočevanja. Poleg samega romanja smo mimogrede preverili tudi prehodnost poti, naredili obstoječe oznake bolj vidne (potrgali bršljan, odlomili kako vejo) in dodali nekaj novih nalepk (školjke, puščice). Pot je drugače zelo dobro označena.

Prvi dan je bil naš cilj Vojnik. Kar dolga pot za prvi dan, a glave in noge so zmogle brez težav. Prehodili smo skoraj 35 km, prenočevali pa smo v Hostlu, ki stoji takoj ob poti, v centru mesta. Naslednji dan nas je pot vodila preko Konjskega in Hrenove v gozd, kjer smo doživeli največji izziv na poti, saj je v gozdu podrlo precej dreves, ki jih še niso uspeli pospraviti. Prehod je sicer možen, saj so domačini z roza sprejem označili, kje se najlažje pride skozi. Potrebno je malce plezanja, skakanja ali plazenja pod vejami. Namesto 10 minut smo porabili dobre pol ure in dobro mero iznajdljivosti. Spravilo lesa na tem mestu pa že poteka. Podrtih je tudi nekaj dreves s puščicami in markacijami, kar pomeni, da bo spomladi potrebno iti na teren z ekipo za označevanje in na novo pobarvati oznake. Na Riglju (536m) smo si kar oddahnili, saj je bilo najhuje res za nami. V Polzeli smo si privoščili daljši postanek, oskrbeli smo se s hrano za naslednji dan in podaljšali pot še do Preserij pred Braslovčami, kjer smo prenočevali v mobilnih hiškah, v mirnem okolju, takoj ob poti. Ob prečkanju Savinje smo imeli priložnost videti, kaj lahko naredi divja voda, saj je spodnesla utrjeni breg in tudi del poti ob reki. Na srečo ni odnesla poti tam, kjer vodi Jakobova pot in je prehod normalen. Tudi ta dan smo prehodili več kot 30 km.

Tretji dan so sledile Braslovče in nato Vransko, kjer smo se oskrbeli s hrano za cel dan in še za zajtrk naslednji dan, saj oskrbnih možnosti na tem delu poti kasneje ni bilo. Sledil je vzpon v gozdu in prehod v Tuhinjsko dolino. Neokrnjena narava, mir in lepi razgledi. Na poti ni bilo nobenih ovir. Spali smo v Špitaliču, sicer malo odmaknjenem od poti (cca 1,5 km), a ne preveč. Tu je od letos nova možnost prenočevanja v prenovljeni hiški in bo marsikomu prišla prav.

Novo jutro je prineslo rahel dežek. Pod pelerinami nam je bilo zelo toplo in na srečo smo jih lahko kmalu odložili. Na Gori, pri sv. Miklavžu, smo srečali skrbnika koče, ki nam je razkazal notranjost stare hiške, v kateri je do leta 1999 še živela ena gospa. Pot nas je nato vodila naprej so Snovika, v vasi Znojile pa smo pod streho neke hiše prevedrili nevihto. Vse do vasi Markovo je bila pot brez posebnosti. V vasi Hrib pri Kamniku pa je pot odnesel / zasul zemeljski plaz, na razdalji cca 30 metrov, tam so 3 plazišča. Trenutno že potekajo dela za sanacijo. Prehod je sicer možen, naokoli, malo se je treba znajti. Do Kamnika pa potem spet vse običajno.

Zadnji dan nas je čakala dolga pot do Ljubljane. Po predhodnem nasvetu romarke Monike Podjed, smo šli v Tunjice po cesti (ves čas je pločnik), saj je prehod preko hriba zaradi podrtega drevja nemogoč.

Od Tunjic proti Komendi je v gozdu tudi podrlo drevesa, vendar je prehod možen brez večjih telovadnih spretnosti. Domačini so že naredili veliko dela. Na tem delu je dodatna ovira plaz, ki je odnesel del poti, vendar je prehod še vedno možen. Pot ni zaprta.

V Vikrčah pa brvi preko Save, ki je vodila v Medno, ni več in je potrebno iti po svoje, po navigaciji kar naravnost dalje, v Tacen, mimo gostilne Pri Koširju, tam prečkati Savo, in nato iti v Stanežiče po lokalnih ulicah in poteh (Marinovševa cesta, Taborska cesta). Malo pred podhodom za prečkanje ceste se srečamo s potjo iz Mednega. Nato spet sledimo našim puščicam.

Od Vikrč, vhod na brv, do Tacna in nato do Stanežič, sv. Jakob, je cca 4,5 km. Pot se torej podaljša za približno 2km. Ne morete se izgubiti.

Pot iz Stanežič v Ljubljano je prehodna, 2x se je potrebno malce znajti in zaobiti podrto drevje. Osvežitev nekaterih puščic na drevesih je priporočljiva.

Mi smo se imeli zelo lepo in smo srečno prispeli v Ljubljano. Ob poti smo srečali veliko prijaznih ljudi, ki so nam popestrili pot z okrepčili in prijaznim pogovorom. Imeli smo čas opazovati naravo okoli sebe, ki se že barva jesensko, nekaj njenih darov pa smo bili tudi deležni z zapuščenih dreves ob poti. So pa vidne tudi posledice toče, predvsem v vinogradih in na koruzi, kar žalosti vse pridelovalce, saj imajo letos precej manjši pridelek. Imeli smo čas za hojo v tišini, ko se je vsak zase ukvarjal s svojimi mislimi in imeli smo čas za druženje in smeh. Ob zaključku poti smo bili soglasni, da si želimo še kam oditi skupaj. 

Če se boste odločili za romanje po tem delu poti, računajte na to, da se je potrebno na določenih mestih znajti in improvizirati. Srečno!

Besedilo in fotografije: Andreja Grahek

[Show slideshow]

Nedelja, sonce, jutro nad Planinskim poljem je ozaljšala jesenska meglica. Rodil se je topel in prijeten dan. Družba romarjev je tokrat romala po različnih poteh in z različno hitrostjo, cilj pa je bil osrednje romanje k Mariji, pribežališče grešnikov na Planinski gori. In dosegli smo ga vsi.

Sveto mašo je daroval upokojeni celjski škof dr. Stanislav Lipovšek, ki je množico vernikov spodbudil z besedami: »Karkoli vam reče, storite!« (Jn 2,5). Gojimo veselje in zaupanje do vsega, kar nas obdaja. Ko začutimo praznino in negotovost, se obrnimo Nanj, ki je pot, resnica in življenje.

Po sveti maši se je na kupu zbrala lepa skupinica peš romarjev, ki so opravili na tisoče kilometrov in obiskali številne romarske kraje v domovini in tujini. Nekaj članov društva se je podalo še do svetega Jakoba v Studenem. Zahvalili smo se mu za prijeten dan in si ogledali še preurejene prostore za romarje v novem župnišču.

Več o Planinski gori lahko preberete na povezavi https://www.kam.si/planinska_gora/ .

Besedilo : Eva Čeč

Slike: Matjaž Kosi, Dolores Jakop in Marijan Mirai

[Show slideshow]

3. septembra smo se iz Razdrtega po položni poti povzpeli do cerkvice sv. Hieronima na pobočju Nanosa, kjer smo ob 12. uri prisostvovali tako imenovani postojnski maši. Prišlo je zelo veliko ljudi z različnih koncev, saj k sv. Hieronimu vodi kar nekaj poti. Pri maši smo lahko prisluhnili čudovitemu petju mladih pevcev, ki je bilo spremljano z glasbili. Človek bi kar zaplesal zraven, res veselo in praznično vzdušje. Po maši in klepetu z znanci in prijatelji, ki smo jih tam srečali, smo šli še malo v hrib, do antenskega sistema (Pleša, 1262m) in do Vojkove koče v neposredni bližini, ki je trenutno zaprta, saj jo obnavljajo. Pot smo nadaljevali po grebenu, en del po poti, ki so jo v času prve svetovne vojne delali vojni ujetniki za potrebe oskrbe na fronti. Gradnjo so kasneje opustili, saj se je fronta oblikovala drugje. Mimo lepo obnovljene cerkvice sv. Brica (po nekaterih zapisih tudi sveti Brikcij) (956 m) smo spustili v Strane. Strane so nam poznane z Jakobove poti. Tu rasteta ob cerkvi sv. Križa dve tisi, starejša je poimenovana »Hieronimova tisa«. Njena višina presega 13 metrov, obseg pa 420 cm. Po nekaterih navedbah naj bi bila stara več kot 500 let. Legenda pravi, da je pod njo pridigal sveti Hieronim (glede na starost verjetno pod drevesom, ki je stalo tu pred tiso), pa tudi sveta brata Ciril in Metod, ko sta leta 865 potovala v Rim.

Hvala Evi in Franciju Čeču, ki sta nas na tej poti vodila in nam omogočila preživeti lep in poln dan. Izvedeli in videli smo veliko novega, se sprostili in zabavali. Domov smo šli bogatejši.

Pa še nekaj zanimivosti:

V Sloveniji imamo devet cerkva, ki so posvečene sv. Hieronimu, najbolj znana je ta na Nanosu.

Cerkev Sv. Hieronima, ki je že od nekdaj božjepotna, je najbolj oddaljena podružnica šembijske župnije. Leži pod Grmado, na nadmorski višini 1018 m. Zaradi svoje lege je lepo vidna daleč po Vipavskem, Krasu in tudi z morja. Glede njene postavitve obstaja več izročil oz. legend, kaj je res, pa ni poznano. Cerkev oz. kapela sv. Hieronima je v arhivskih listinah prvič omenjena l. 1360. Sedanjo obliko in velikost je cerkev najverjetneje dobila ob koncu 16. oziroma v prvi četrtini 17. stoletja. Arhivske listine izpričujejo, da je bila cerkev posvečena 15. septembra 1624. Nekdaj je imela cerkev tri bogate kamnite oltarje iz lepega marmorja, ki pa se razen glavnega oltarja niso ohranili. Svojemu namenu je cerkev služila do druge svetovne vojne in še nekaj let kasneje, dokler ni bila opuščena. V letih 1984–85 so se začela prva dela za njeno obnovo. Temeljita obnovitvena dela pa so potekala v letih 1988–90. Cerkev je dokaj skromno opremljena, na steni je slika svetega Hieronima, na južni strani pa je slika Device Marije, obe sta delo slikarja Tomaža Perka. Ponovno je bila posvečena 16. septembra 1990. Cerkev je kmalu po obnovi postala priljubljena točka daleč naokrog in jo obiskujejo tako romarji, planinci in popotniki.

Leta 1994 je Društvo znanstvenih in tehničnih prevajalcev Slovenije postavilo kamnito spominsko ploščo svojemu zavetniku sv. Hieronimu pod korom na zahodni steni cerkve.

Sv. Hieronim velja za enega izmed štirih velikih cerkvenih učiteljev, kamor sodijo še sveti Gregor Veliki, sveti Avguštin in sveti Ambrož. Najbolj znan je po latinskem prevodu Svetega pisma, ki je kasneje postal znan pod imenom Vulgata (ljudska). Cerkev ga je razglasila za standard in ga vsesplošno uporabljala vse do drugega vatikanskega koncila, torej več kot 1500 let. Rodil se je leta 345 v mestu Stridon, ki je ležalo na danes neznani lokaciji, nekje v trikotniku Reka–Trst–Postojna.

Študiral je v Milanu in Rimu, kjer je spoznaval latinske in grške klasike. Obsežno jezikovno znanje in poznavanje številnih bogoslovnih dokumentov, ki jih je lahko študiral v izvirniku, mu je že za življenja prineslo posebno veljavo in čast enega najbolj izobraženih mož zahodnega sveta. Papež Damaz I. ga je povabil v Rim za tajnika in svetovalca. Leta 379 so ga posvetili v duhovnika. Leta 384 je odšel v Betlehem, kjer je ostal do svoje smrti. Njegove posmrtne ostanke so v 13. stoletju zaradi turške nevarnosti prepeljali v Rim in jih pokopali v Baziliki Marije Snežne, kjer se nahajajo še danes. Je zavetnik teologov, učenjakov, učiteljev, študentov, prevajalcev, znanstvenih ustanov, asketov, Dalmacije in mesta Lyon. Je tudi priprošnjik proti očesnim boleznim.

Med 23. in 26. oktobrom 2019 je v Ljubljani v okviru Hieronimovega leta (ob 1600-letnici smrti) potekal simpozij Hieronymus noster (Naš Hieronim). To je bil največji simpozij o svetem Hieronimu na svetu do tedaj. Na njem se je zvrstilo več kot 100 predavateljev iz 18. držav, ki so iz različnih vidikov zgodovine, arheologije, teologije, patristike, klasične filologije in eksegeze osvetlili Hieronimov lik. Simpozij so na pobudo Rafka Valenčiča organizirali Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Teološka fakulteta in Filozofska fakulteta ter tuje univerze in ustanove.

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je 25. julija 2020 svetega Hieronima imenovala za zavetnika Škofije Koper, kar se je zgodilo na pobudo škofije. Slovesna razglasitev je bila 26. septembra v koprski stolnici.

Antene na Nanosu stojijo na enem izmed Nanosovih vrhov – Pleša, 1262 m.

Začetek oddajanja sega v leto 1955 in sicer to velja za slovenski radijski UKV program, za TV program pa v leto 1957. Leta 1969 se je zaradi močnih sunkov burje (do 240 km /h) del antenskega stolpa podrl. Barvni program je redno oddajan od leta 1971.

V desetdnevni vojni leta 1991 je oddajni center Nanos doživel dva letalska napada. Delno je bil uničen, a kmalu obnovljen.  Decembra 2010 je RTV SLO začela oddajati TV-programe v digitalni tehnologiji DVB T. Oddajni center Nanos je sedaj edini center, kjer je ostala še večina analognih oddajnikov. Prav s tem namenom, so 6. 7. 2014 na Nanosu odprli Muzejsko zbirko analogne oddajne tehnike, kjer so vam na voljo analogni oddajniki, da si jih pod strokovnim vodstvom zaposlenih tudi ogledate. To je edina tovrstna zbirka tehnične dediščine v Sloveniji, ki je na voljo na ogled širši javnosti. Trenutno si je zbirko možno ogledati po predhodnem dogovoru s Turističnim društvom Podnanos.

Cerkev svetega Brica (po nekaterih zapisih tudi sveti Brikcij) se nahaja na jugovzhodni strani nanoške planote, južno od Suhega vrha, pod pobočji Votle stene. Je ena izmed osmih cerkva v Sloveniji, ki so posvečene temu svetniku. Ta podružnična cerkev je bila prvič omenjena okrog leta 1665. Leta 1851 je bila porušena, nato pa so okrog 1888 dokončali novo cerkev. Danes je cerkev sredi gozda lepo urejena.

Sveti Bric je zavetnik pred snežnimi in zemeljskimi plazovi, kakor tudi drugimi naravnimi nesrečami, na primer povodnjimi in strelami.

Sveti Brikcij Tourški  je bil krščanski škof, spokornik in svetnik, ki je živel v letih od okrog leta 370 n. št., do leta 444. Brikcij je bil četrti škof v Toursu (Francija) in je nasledil sv. Martina leta 397. Brikcij naj bi bil sirota in je postal Martinov učenec. Bil je precej živahnega in težavnega temperamenta. Ko je Martin umrl, ga je Brikcij nasledil kot škof, vendar so ga zaradi številnih posvetnih grehov za sedem let izgnali v Rim. Ko se je vrnil, je bil povsem spreobrnjen in je kot škof služil s tako predanostjo in ponižnostjo, da so ga že ob njegovi smrti razglasili za svetnika.

Besedilo in slike: Andreja Grahek

[Show slideshow]

2. septembra smo se na povabilo g. Bogdana Vidmarja podali na romanje Slovencev v Porčinj (IT – Porzus), k Mariji Žanjici. Ljudje jo imenujejo tudi sveta Marija od srpa ali kar sveta Marija od jankone. Porčinj je edini slovenski kraj, kjer se je prikazala Marija in svoje naročilo predala v slovenskem jeziku.

Tja smo se povzpeli iz Attimisa po treh poteh. Po cesti je šla procesija, pohodniški poti št. 1 in št. 6 pa sta speljani čez gozd in sta bili zaradi stmega naklona in zaraščenosti (pot št. 1) tudi svojevrstna pokora. Jakobovi romarji smo bili prisotni v velikem številu in sicer kot peš romarji in kot kolesarji. Prisostvovali smo sv. maši v slovenskem jeziku. Somaševanje je vodil koprski škof Jurij Bizjak. Po sv. maši smo si ogledali vas, med drugim kapelo 1. prikazovanja oz. jankono, kot ji rečejo domačini in rojstno hišo vidke Terezije. Domačini pa so za vse romarje pripravili res bogato pogostitev.

Porčinj (it. Porzus) se nahaja v predalpskem hribovju (695 nmv) blizu najzahodnejše slovenske vasi Robidišče (11 km), oziroma nad Ahtnom (it. Attimis). Do vasi vodi ozka cesta, po kateri je možen prevoz le za kombije in osebna vozila. Avtobus tja gor ne more. Porčinj vedno bolj postaja znan po treh Marijinih prikazovanjih, ki so potekala v septembru l. 1855, ko je v Evropi razsajala kolera in so mnogi umrli, tudi v Porčinju in okoliških krajih. Devica Marija se je prikazala desetletni deklici Tereziji Dush. Iz tistega časa so se ohranili rokopisi Janeza (Giovanni-ja) Grimaza, ki je popisal razsajanje kuge, opisal pa je tudi tri Marijina prikazovanja.

Marijino sporočilo v Porčinju – sporočilo Slovencem in vsemu svetu – je zajeto v dveh naročilih: ne ob nedeljah delati in ne preklinjati. Marija je še naročila: »Posvečujte praznike in ne preklinjajte, pokorite se in spoštujte post in bedenje ter dobro molite sv. rožni venec« K Mariji zdraviteljici v Porčinj romamo tudi po telesno, duševno in duhovno zdravje. Porčinj je »furlanski Lurd«, glede na to, da je Marija govorila v slovenskem jeziku pa tudi »slovenski Lurd«. Po Marijinih prikazovanjih je namreč kolera prenehala. 

Preziveli smo res bogat dan, v skupnosti, v molitvi, pogoviru, v veselem razpoloženju in z upanjem v srcu na nova podobna srečanja.

Na poti domov pa smo si ogledali še Čedad.

In zakaj Marija Žanjica?

Takrat desetletna Tereza Dush šla v dolino, kjer danes stoji kapela prikazovanja, da požanje nekaj trave za živino. In zaslišala je glas: “Hčerka, kaj delaš tukaj?” Tereza je čudoviti ženi, v lepih, bleščečih oblačilih odgovorila: “Žanjem travo”. Gospa je rekla: “Ne veš, da je danes praznik in je Bog na praznike prepovedal delati in grešiš. Daj mi srp, da ti malo pomagam”. Marija je Terezi vzela srp in ji pomagala, nato pa ji je rekla, naj pove ljudem, da prosijo za odpuščanje tako, da v procesiji gredo od Attimisa in Forama do Porčinja. Nato ji je rekla: “Sedaj pojdi takoj domov in naj ves kraj in vsi okoliški kraji slišijo Besedo, da se ne sme na noben način z raznimi deli kršiti praznikov in da ljudje ne izrekajo več na razne načine vsakovrstnih kletev, zaradi katerih se trese svet. Naj ne preklinjajo in ne oskrunjajo z delom svetosti praznika, ki je namenjen za počitek in molitev, za to, da se ne dela nič razen tistega, kar je nujno potrebno, ker moj dobri Jezus in večni Oče je tako ogorčen, da tega ne more več prenašati. Toda moja nenehna molitev k neizmernemu Božjemu usmiljenju ima tako veliko vrednost, da svet še obstaja in da, če kakšen kristjan dobrega srca moli in se strinja z menoj, mojemu usmiljenju ne bo konca, ampak bo vedno bolj naraščalo.”

Besedilo: Andreja Grahek, slike: Andreja Grahek in Matjaž Kosi

[Show slideshow]