V soboto, 2. marca, smo se prijatelji poti sv. Jakoba odpravili v Porabje, k zamejskim oz. Porabskim Slovencem na Madžarskem. Prvi postanek smo naredili v vasi Zgornji Senik (Felsőszölnök), kjer smo si ogledali spominsko hišo sedaj že pokojnega župnika Janoša Küharja, ki je bil velik zaščitnik prekmurskega jezika na Madžarskem, in župnijsko cerkev svetega Janeza Krstnika, ki je bila v letih 1700 in 1938 obnovljena in povečana.
Nato smo peš poromali preko vasi Dolnji Senik proti Slovenski vesi. Na tej poti smo šli tudi mimo nekaterih postaj križevega pota, ki je speljan po okolici v celotni dolžini okoli 30km.
Iz Slovenske vesi smo se odpeljali v Monošter (Szentgotthárd), ki velja za središče Slovenskega Porabja, predvsem kot posledica priseljevanja slovenskih delavcev iz vasi južno od mesta. Okoli mesta živijo tudi pripadniki nemške manjšine, zato so tam celo trijezična obvestila in table.
V Monoštru smo se najprej ustavili v kulturnem centru Slovencev Lipa, kjer nam je ga. Andrea Kovač, Predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem, predstavila njihovo delo in aktivnosti na različnih področjih. Razveseljivo je, da se je za Slovence na zadnjem popisu prebivalstva izjavilo več ljudi kot na predhodnem popisu in da se slovenščina sedaj več govori. Ogledali smo si tudi predstavitveni film s slovenskem Porabju.
V centru Lipa, ki se financira s kongresno in hotelsko ponudbo ter z restavracijo, smo imeli možnost kosila in jo tudi izkoristili.
Nato pa smo si ogledali še center Monoštra z lepo stavbo Gimnazije in baročno cerkvijo Marijinega vnebovzetja, ki je tretja največja madžarska baročna cerkev, poleg nje pa stoji Cistercijanski samostan Monošter.
Dan je kar prehitro minil. Ko se je začel delati mrak smo se odpeljali proti Sloveniji, domov. Lepo smo se imeli, imeli smo čas za pogovor in klepet. Hvala vsem, predvsem pa Sonji, ki je za nas organizirala tako lepo romanje. Kmalu spet na novo snidenje.
Andreja Grahek
TAM, KJER VZTRAJAJO
“Od 1952 do 1987 so g. Kühar na tom mašini druknivali več gezero listekov s slovenskimi molitvami, ” piše na lističu, vpetem v star pisalni stroj v nekdanjem župnišču na Gornjem Seniku v Slovenskem Porabju.
Na tisoče listkov je natipkal g. János Kühar, duhovnik, ki je v tej vasi preživel 35 let in pomagal ohranjati slovenski jezik, kot že mnogi pred njim.
S prijatelji iz Društva prijateljev poti svetega Jakoba smo bili na prvo marčevsko soboto povabljeni v Porabje, po katerem nas je vodila naša članica Sonja, Prekmurka, ki dobro obvlada tudi madžarski jezik. Sama sem otroštvo preživela v Prekmurju in bila na Madžarskem tudi v mladinski koloniji, vendar so bili to še časi precejšnje zaprtosti naše vzhodne sosede, tako na zahod zaradi “železne zavese”, kot v Jugoslavijo zaradi Informbiroja. Kasneje, v 90. letih prejšnjega stoletja, so mnogi avtobusi vozili Slovence po nakupih v Lenti ali pa na turistične oglede Budimpešte ter v letovišča ob Blatnem jezeru. Malo znano in obiskano pa je 92 km2 veliko Porabje, kjer se je ohranilo nekaj slovenskih vasi.
Med zanimivo pripovedjo predsednice Zveze Slovencev na Madžarskem, Andree Kóvacs, je zato raslo moje spoštovanje ljudi, ki so v preteklosti skrbeli za to, da se slovenščina ohranja. V zadnjega četrt stoletja je število kulturnih skupin v Monoštru, prestolnici porabskih Slovencev oz. “varašu” (város – madž. mesto), kot ga imenujejo, zraslo iz ene na devet. Otroci se spet učijo slovensko in k temu pritegujejo tudi svoje starše in stare starše iz generacije, ki jo je odsotnost tega pouka v njihovi mladosti najbolj oddaljila od maternega jezika. Včasih je treba čez mejo, pa naj bo madžarska, avstrijska ali italijanska, da se bolj zaveš, kako pomembno je načrtno ohranjati jezik in običaje – tam, kjer to ni samo po sebi umevno, pa tudi doma, kjer naj bi bilo.
https://prekmurje.si/slovensko-porabje/
Marjetica Škrlec
Fotografije: Andreja Grahek, Marjetica Škrlec
Dodaj odgovor