Vabilo na predavanje najdete na povezavi https://www.nms.si/si/dogodki/2022/05/11132-Miran-Zvanut-Ignacij-Lojolski-vitez-romar-in-ustanovitelj-jezuitov.
Vabljeni!
Vabilo na predavanje p. Mirana Žvanuta v Narodni muzej, 7. 6. 2022
K svetemu Jakobu v Narin, 21. 5. 2022
Mala četica romarjev s temi Marijami vred se je v šmarničnem mesecu na najtoplejši majski dan odpravila na romanje proti sv. Jakobu v Narinu. Začeli smo pri Parku vojaške zgodovine in se po novi pohodni poti odpravili proti ohranjeni kaverni in urtdbam Alpskega zidu na Primožu. V času, ko v naši bližini znova rožlja orožje, smo izvedeli o italijanskih vojaških utrdbah, ki so jih po prvi svetovni vojni gradili v veliki tajnosti, pa nikdar, hvala Bogu, niso služile svojemu namenu. Področje, po katerem smo hodili, je bilo poseljeno davno pred Kristusom. Več si lahko preberete na povezavi https://www.parkvojaskezgodovine.si/tic-pivka/znamenitosti-in-zanimivosti/utrdbe-alpskega-zidu-na-primozu/.
Po cevtočih kraških gmajnah, kjer so se bohotili grmi z belimi socvetji gloga, smo se povzpeli v Šilentabor, vas s tremi “živimi” hišami. Rejo drobnice in ohišnico so morali opustiti, saj kot sami pravijo, živijo v “živalskem vrtu, kjer so divje živali bolje zaščitene kot ljudje”. Na grebenu, več kot 750 m nad morjem, nam je domačin Ljubo pokazal obnovljeni vodnjak z izvirno vodo, v katerem voda ne presahne niti v najhujši suši, voda v njem pa je prijetno hladna. Da ne bi dehidrirali, nam je prijazno ponudil pijačo. Več o Šilentabru si lahko preberete na povezavi https://www.parkvojaskezgodovine.si/tic-pivka/znamenitosti-in-zanimivosti/silentabor/.
Posebnost Šilentabra je tudi cerkev sv. Martina. Gospa Ivanka nam je razkazala cerkev in povedala nekaj zanimivosti (cerkev namreč stoji na ruševinah rimskega temlja, o čemer priča odkrita polkrožna apsida v prezbiteriju). Zaradi dolgoprstnežev je sveti Martin “odsoten” in se vrne v cerkev le, ko se v njej izvaja bogoslužje. Več o cerkvi si lahko preberete na povezavi https://www.kam.si/silentabor_nad_zagorjem/.
Blizu cerkve smo si ogledali repliko kamnitega križa, saj stoji na pivškem več kot polovica vseh kamnitih križev pri nas. Pospostavljeni so na začetku ali v sredi vasi, na križpotjih, na polju. Sodijo v dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke. Izdelani so iz avtohtonih vrst apnenca in pričajo o bogati kamnoseški obrti prednikov. V preteklosti so se vaščani poslovili od sovaščana prav pri križu ob koncu vasi preden so pokojnika odpeljali na božjo njivo, mimo so vodile procesije, ob njih se je mimoidoči pokrižal.
Spustili smo se v vas Narin, kjer nas je Pri Petrovih čakalo slastno okrepčilo. Za nameček smo si ogledali staro hišo s črno kuhinjo in krušno pečjo, ter orodje, ki so ga uporabljali za pridelavo in predelavo žita, kar kmetija ponuja v obliki delavnice od Zrna do kruha.
Zadnji obisk smo namenili sv. Jakobu. Ključarka nam je zaupala ključ, a kaj, ko smo potrebovali precej časa in iznajdljivosti, da smo si cerkev odklenili. Po prenovi si cerkev lahko ogledate skozi stekla na vhodnih vratih, in ker bo zavetnik sv. Jakob zaznal vaš prihod, bo zasijal v vsej lepoti pozlačenega lesenega oltarja. Prebrali smo šmarnice in Mariji zapeli ter se zahvalili za preživete ure. Nekaj besed o cerkvi najdete na povezavi https://www.geago.si/sl/pois/9161/cerkev-sv-jakoba-narin.
Sledila je le še vrnitev na izhodišče in zahvala Miri in Maksu, ki sta nas povabila in gostila.
Promocijski pohod od Ljutomera do Jeruzalema, 10. 5. 2022
V sklopu promocije slovenske poti svetega Jakoba v Prekmurju in v Prlekiji na Prekmursko-Štajerski veji se je 10. maja odvil promocijski pohod od Ljutomera do Jeruzalema. Pohodniki so prehodili en delček obsežne poti, se srečali z lokalnimi ponudniki na poti in uživali v prekrasnem dnevu. Akcijo so podprle lokalne skupnosti iz Prekmurja in Prlekije in zainteresirani ponudniki.
Več o prirediitvi si lahko ogledate v uradnih obajavh na povezavah https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174871680?s=tv in https://www.pozdravtv.si/promocijski-pohod-jakobova-pot/.
Od sv. Filipa in Jakoba do sv. Jakoba, Bela Krajina, 14. 5. 2022
Društveno romanje od Sv. Jakoba in Filipa v Srednji vasi do Sv. Jakoba v Naklem, Bela Krajina
V soboto, 14. 5. 2022, smo se člani DPPSJS podali na romanje po delu belokranjske Jakobove poti od Sv. Jakoba in Filipa v Srednji vasi pri Črmošnjicah mimo izvira Divjega potoka na Mirno goro in skozi Planino do sv. Jakoba v Naklem.
Zjutraj smo se zbrali v Srednji vasi – to je stara kočevarska vas, ki pa še vedno živi, saj je bila po vojni ponovno poseljena s Cigani, ki pa so prevzeli navade domačinov. Vas je zelo lepo urejena. Mi smo se najprej okrepčali z dobrotami, ki so jih pripravili belokranjski romarji in prijatelji. Čas smo izkoristili tudi za pozdrave in klepete. Ogledali smo si cerkev sv. Jakoba in Filipa, ki je ena izmed 20 še stoječih podružničnih cerkva v župniji Semič-Črmošnjice. 14 pa jih je bilo med vojno ali takoj po njej podrtih. Župnija je stara, leta 2009 je praznovala 500 let obstoja. To je le nekaj izmed informacij, ki nam jih je podal g. župnik Luka Zidanšek, o cerkvi, vasi in njenih prebivalcih.
Na koncu nam je podelil še romarski blagoslov.
Na hrbte smo oprtali nahrbtnike in krenili skozi vas proti gozdu po markirani poti za Mirno Goro. Kmalu smo skrenili v prijetno manjšo senčno dolino, kjer izvira Divji potok. Prostor je prijetno urejen in ponuja romarju prostor za počitek, voda je čista in ob pravem pretoku si jo lahko žejen popotnik natoči v steklenico za popotnico.
Pot nas je nato vodila navkreber. Vzpenjali smo se po gozdnih cestah ali poteh. Ker se živemu človeku na poti dogodi marsikaj, smo imeli kmalu po prvem vzponu akcijo reševanja razpadlih gojzarjev. Hvala Bogu za vezice v nahrbtniku romarke in spretne prste romarja, ki so omogočili romarki nadaljevanje njene poti.
Kmalu se je izza oblakov prikazal tudi sonček in še dodatno olepšal naš dan. Pri ostankih nekdanje kočevarske vasi Škrilj smo naredili manjši postanek za okrepčilo. Čakal nas je še zadnji del poti na Mirno Goro, ki je 1047 m visok vrh na jugovzhodnem robu Kočevskega Roga.
Ko smo zagledali kočo na desni strani, ki se je prikazala izza dreves, smo bili veseli, da je najtežji del dneva za nami. Privoščili smo si daljši odmor. Ogledali smo si prezbiterij nekdanje cerkve, ki edini še stoji, saj je bila cerkev med vojno zminirana in razgledni stolp, ki je bil nekoč zvonik. Bog ne gleda na uro pravimo romarji. Zato smo za srečno vrnitev v dolino zmolili Angel Gospodov.
Skrbnica planinskega doma na Mirni gori – ki je bil pozidan iz kamna zminirane cerkve – ga. Jožica nam je pripravila toplo kosilo, nato pa so se nekateri odpravili še na najvišjo točko Mirne Gore, ki je od koče oddaljena približno 5 minut hoda. Vrh ni razgleden, saj ga obkroža gozd.
Z Mirne Gore smo se spustili po gozdni učni poti v dolino. Na tej poti preko informativnih tabel spoznavaš drevesa, drugo rastje in zanimivosti o gozdu na splošno. Pot je sicer strma a zelo lepo urejena in nas je pripeljala v vasico Planina. Na hitro smo si ogledali – od zunaj – cerkvico sv. Ilije in opuščeno vaško pokopališče, ki nas spomni, da so tu živeli pregnani Kočevarji.
Sledil je spust po gozdu do vasi Rodine in nato preko lepega travnika do vasi Naklo, kjer stoji cerkvica sv. Jakoba. Pozidana je bila v prvi polovici 15. stoletja in ima v notranjosti, v prezbiteriju, čudovite poslikave s konca 15. stoletja.
Naredili smo približno 16 km in premagali skoraj 700 višinskih metrov. Bolj pomembno pa je to, da smo na tem romanju obnovili stara prijateljstva in spletli nova, se družili, se poveselili in nasmejali.
Hvala vsem za svoj prispevek, da je dan uspel in da smo vsi bogatejši za eno izkušnjo.
Andreja
Po Benediktovi poti – po poteh svetnikov v Sveto deželo – 10.dan
- dan romanja po poti sv. Benedikta, Ozeljan – Sveta Gora, 16 km; skupno 259 km, skoraj 7000 v.m.
Osmim romarjem po poti sv. Benedikta se nam je danes pridružilo še osem Jakobčkov, štirje so se pridružili na koncu pri sv. maši. Prijetno je bilo romati ob podpori dragih prijateljev.
Menda imajo v Ozeljanu 22 organistov! Ko bi nam posodili vsaj enega (Škocjan pri Turjaku).
Sv. mašo je daroval g. Bogdan Vidmar, lepo ga je bilo spet videti!
Na koncu smo dobili potrdilo o romanju po poteh svetnikov v Sveto deželo, po slovenski Benediktovi poti.
Hvala Igorju Vidmarju za organizacijo in duhovno vodstvo ter vsem, ki so pripomogli k čudovitemu romanju. Na tem romanju so bile krasne duhovne vaje! Bog povrni stoterno!
Darinka nas je spodbujala vso pot. Ko nam je bilo težko, je govorila: “Kaj bi dali tisti, ki so na postelji, za en dan takšnega romanja!”
Vso pot iz Dravograda je tovorila drobna darilčka za dobrotnike ob poti in za prijatelje na Sveti Gori. Brat Ambrož je dejal: “Darinka je svetnica!”
Kako nas je razveseljevala z molitvami, zahvalami in verskimi zgodbicami za dušo! Hvala, Darinka!
Še en Darinkin bonbonček: “Na tem romanju smo bili na intenzivni!”
Igorjev komentar: “To romanje naj bi bilo pokora, pa se je spremenilo v veselje.”
Jelka Škrlj
Korak za korakom proti Sveti dezeli
Devet romarjev se nas je združilo to pot, če Bog da, prehoditi po Benediktovi poti. Končali smo prvo etapo in prehodili Slovenijo v dežju in soncu, prečkali potočke in zaplate snega, se vzpenjali in spuščali, opazovali cvetlice in zelenje….se ustavljali ob znamenjih in cerkvah.
Slovenija, kako si lepa.
Vsak s svojim premišljevanjem, pa združeni v molitvi, zahvali in priprošnjah k sv. Benediktu, zavetniku Evrope.
Hvalezna za vsak prehojen korak zaključujem z željo, da bi mi bilo dano prehoditi naslednje etape preko Italije.
Slavica Bahorič
