Občni zbor Društva prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji

“Kaj jaz lahko dam?” je bil skupni imenovalec te majske sobote (29.05.2021) v mojih očeh. Prvič se je to vprašanje zastavilo ob obisku zadnjega zemeljskega bivališča Metodija Riglerja, kjer je priplavala v zavest njegova mogočna zapuščina. Nato ob sporočilih, prejetih med mašo v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Pa spet ob pogledu na dobrote vseh vrst, pod katerimi se je šibila miza med sproščenim druženjem. In nenazadnje ob razmislekih, ki jih je sprožala razprava v skoraj polni dvoranici Občnega zbora.

 

 

Zbrali smo se ob 14. uri pred cerkvijo sv. Križa in se skupaj poklonili Metodijevemu spominu. “Kje so tiste stezice, ki so včasih bile …” je odzvanjalo nad grobovi na Žalah. Metodijeva soproga Marjeta je prebrala pismo škofa Jurija Bizjaka, zapisano v novembru 2020. V njem se zahvaljuje za Metodijevo “pristno in iskreno vero, za njegov zgled možate in predane pobožnosti, za njegovo velikodušno gostoljubnost in preprosto prijateljstvo”, predvsem pa za predanost poslanstvu: da je “s svetimi Jakobovimi školjkami čez in čez označil in posvetil vso našo deželo.” Prižgali smo nekaj sveč in zadnji dom velikega moža okrasili s cvetjem.

 

  

Ob 16. uri smo se udeležili maše v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Da smo v zemeljskih življenjih vsi romarji na poti, ki iščemo modrost, smo slišali. Da je lahko vse, kar doživimo, čudež, če ga znamo videti. Da smo v Ignacijevem letu, letu spreobrnjenja, in da je naša naloga le dopustiti spremembo, kajti ko nas stvarstvo spremeni, lahko mi spremenimo druge.

 

 

 

 

 

Po maši smo izkoristili čas pogostitve za sproščene izmenjave in spoznavanja, želodčki pa so hvaležno prikimavali.

 

V prostorih župnije sv. Jakoba na Gornjem trgu v Ljubljani smo ob 18h začeli z uradnim delom občnega zbora društva. Izvolili smo delovno predsedstvo, verifikacijsko-volilno komisijo, dva overovatelja in zapisnikarja. Nagovoril nas je predsednik DPPSJS Igor Vidmar. V krajšem povzetku preteklih dogajanj je pojasnil, da trud glede sodelovanja s kolesarsko skupino ni obrodil želenih sadov in da se poti ločujejo, hkrati pa pozval k sodelovalni miselnosti in iskanju skupnih možnosti. “Smo vendarle ‘prijatelji poti’ svetega Jakoba. Ta pot ni naša. Naloga društva je pomagati tistim, ki jih Jakob kliče,” je povedal Igor. Pozval je tudi k pomoči pri izdajanju listin in dežuranju v novih prostorih društva, ko bodo znani časovni termini. Predstavil je patra Mirana Žvanuta, ki je imenovan za uradnega duhovnega vodjo DPPSJS. Izvolili smo člana upravnega odbora in nadomestnega člana disciplinske komisije. Potrdili smo Letno poročilo, Poročilo nadzornega odbora in Finančno poročilo DPPSJS za leto 2020, spremembe Statuta DPPSJS, sprejem Čistopisa statuta DPPSJS ter Pravilnik Disciplinske komisije DPPSJS. Podelili smo nekaj misli glede Pravilnika o označevanju in vzdrževanju Jakobove poti v Sloveniji, ki naj bi poskrbel za konsistentne in jasne oznake – poenotili naj bi vse puščice po Sloveniji. Skrbniki posameznih odsekov so jasno opredeljeni. Ob koncu smo bili opozorjeni še na članek v OniPlus, v katerem predsednik društva širi glas o Jakobovih poteh v Sloveniji.

 

Dan je torej prinesel mnogo dobrega. Zavedam se, da ne bi bil enak brez Marjetičinega zvonkega glasu, Tanjinih pridnih rok in truda ostalih gospodinj, ki so poskrbele, da se je miza šibila od dobrot. Ne bi bil enak brez vseh izrazov hvaležnosti in želje po dobronamernem sodelovanju, ki jih je prinesel občni zbor. Ne bi bil enak brez majhnih in velikih izmenjanih besed in izkušenj. Predvsem pa ne bi bil enak brez dolgoletne predanosti Marjete in Metodija Riglerja ideji Jakobove poti. 

 

Zato si želim, da bi vsak moj dan vseboval to vprašanje: kaj jaz lahko dam? Ker bo v čakanju na odgovor minil mnogo bolj srečno, kot če le čakam na dobitek: ko skozme teče reka dobrega namena, naplavlja na bregove mojih misli mir in radost in izpolnjenost. 

 

Naj torej vsako jutro odpremo oči v svet sodelovanja namesto v svet tekmovalnosti. Naj gredo naše misli v smer povezanosti in enosti namesto v smer ločenosti. In naj bo Društvo prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji skupnost ljudi, ki se znajo vprašati: kaj lahko iz svoje male malhe dobrega prispevam v skupno polje? Kajti iz majhnih dobrih namenov, povezanih s skupnim ciljem, se rojevajo mogočne stvari. 

 

Eva Remškar

Ob 10-letnici prenosa relikvij blaženega Alojzija Grozdeta na Zaplaz

Sobota, 22. maja nas je združila na romanju v spomin blaženega mučenca Alojzija Grozdeta. Podali smo se od Šentruperta, kjer so na božji njivi dolgo počivali njegovi posmrtni ostanki, do njegovega poslednjega bivališča v cerkvi Marjije Pomočnice na Zaplazu. Pred desetimi leti, ko so njegove posmrtne ostanke prenesli na  Zaplaz,  je društvo organiziralo večdnevno romanje iz Ogleja na Zaplaz, kjer smo bili priča slovesnemu prenosu njegovih relikvij v oltar v Grozdetovi kapeli.

Z romarskim blagoslovom g. Jakoba Trčka, župnika v Šentrupertu, smo začeli v cerkvi sv. Ruperta v Šentrupertu. Župnija letos slavi častitljivih 500 let obstoja. Nadaljevali smo po Kalvariji proti  romarski cerkvi sv. Frančiška Ksaverija na Veseli gori, kjer nam je g. župnik razkazal cerkev, podal nekaj zgodovinskih podatkov in na kratko opisal svoje pastoralno delo v eni najbolj vernih slovenskih župnij.

Pot smo nadaljevali po prelepi valoviti pokrajini, prečkali številne potočke, dehteče travnike in senčne  gozdove. Opoldne smo malicali v zavetju cerkve sv. Petra v zaselku Žunovec in se prek Čateža povzpeli na Zaplaz, kjer smo počastili blaženega mučenca in našo nebeško Mater Marijo.

Dan smo  posvetili Grozdetovemu spominu. Brali smo njegove pesmi, zanimivosti iz njegovega življenja, molili litanije v njegovo čast. Šmarnični maj smo dopolnili z branjem šmarnic in petjem Marijinih pesmi, v rožnem vencu pa se spomnili vseh naših preizkušanih romarskih bratov in sester.

Preživeli smo lep in duhovno bogat dan.

 

Zadnja etapa jubilejnega romanja ob 20-letnici pri sv. Jakobu v Velikem Dolu

Prelepa majska sobota (8. maja) je zbrala romarje na zadnji etapi jubilejnega romanja ob 20-letnici društva, ki se je zaradi epidemije preneslo na letošnji maj. Ponavadi sicer romanje zaključujemo pri sv. Jakobu v Trstu, letos pa smo prvič obiskali sv. Jakoba v Velikem Dolu na Krasu blizu italijanske meje.

Začeli smo v Avbru, kjer se je naša zadnja etapa končala. Postali smo pri cerkvi sv. Petra in Pavla v Tomaju, od koder nam seže pogled čez Kras.  V dokumentu, ki ga hrani tržaški arhiv iz 11.   maja 1316, je omenjen plebanus kanonik Bartolo, ki je tu deloval že pred tem. Od leta 1272 do danes je znanih 40 omemb in imenovanj duhovnih voditeljev tomajske fare, ki so se v različnih časih različno poimenovali. Tedaj je Tomajska fara obsegala današnjo Tomajsko, Dutoveljsko in del Sežanske župnije.  Cerkev krasijo freske Toneta Kralja, izdelane 1930,  ki je v cerkevno poslikavo spretno vključil elemente boja proti italijanski okupaciji slovenskih dežel.

V Krepljah  stoji lepo obnovljena cerkev sv. Notburge, zavetnica služkinj, kmetov… Tu je upodobljena s srpom v zraku.  Gospod župnik Gašper Lipušček nam je povedal nekaj besed  o cerkvi in njeni zavetnici ter predsatvil pastoralno delo na župnijah, ki jih upravlja. Skupaj smo zmolili avemarijo.

Kraški gozd, ki se je razbohotil, ko so opustili pašo drobnice, nam je nudil razkošje zelenja, cvetja in ptičjega petja do obnovljenega kala pod Pliskovico. Kali so v preteklosti služili za napajanje živine, ker Kras nima površinskih vodotokov.

Še kakšen kilometer po gozdu in nekaj več po asfaltu nas je pripeljalo do sv. Jakoba v Velikem Dolu.  Gospod župnik nam je povedal nekaj besed o cerkvi, v družbi sv. Jakoba, sv. Vida in Lurške Matere Božje smo poslušali šmarnice in zapeli šmarnično pesem. Domačini so nas prijazno pogostili in nas povabili, da se še kdaj vnemo.

Hvala  g. župniku in domačinom za prijazno gostoljubje, organizatorjem za trud, romarjem pa za prijetno vzdušje na poti.