Mesec: junij 2021

Le en dan je 30-ti rojstni dan – rojstni dan naše mlade države. Da bi ga počastili in se zahvalili za vse, kar smo v teh tridesetih letih dosegli, smo se peš odpravili od Naklega proti Brezjam z namenom, da prehodimo tudi rožnovensko pot.

V Podbrezju smo v zavetju cerkve sv. Jakoba molili Angelovo čaščenje, pod kalvarijo in senčno dehtečo lipo na Taboru občudovali cvetoče njive krompirja, ki so spominjale na cvetoče njive ajde. Pot nas je vodila skozi gozd, malo sem, malo tja, dokler nismo zagledali rumenih puščic Predvorske veje Jakobove poti. V prijetnem zavetju gozda smo se prepustili molitvi. Ko smo prispeli na rožnovensko pot, se je moški del romarjev podal po dajšem kraku te poti, ženski del pa po krajšem kraku. Molitev v Marijini kapeli na Brezjah je okronala naše romanje.

Za konec:

Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim pogledom svoje misli obseže vso ; ne samo nje, temveč vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje. Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en kratek utrip srca je stisnjeno vse – mati, domovina, Bog. Ivan Cankar

Domovina je naša ljuba mati. Bodimo si med seboj kakor dobri otroci in pomagajmo iz vseh moči k sreči domovine in vsakega prebivalca. Anton Martin Slomšek

V soboto, 19. junija,  smo romali na Koroško. V svetem Jakobovem letu smo se podali v najvišje ležečo cerkev sv. Jakoba v Koprivni, 1073 m.n.v.  V prelepem ambientu med Uršljo goro, Raduho in Peco smo se naužili lepot stvarstva, videli žalostne posledice vetroloma – oguljene koroške brežine, srečali izjemne romarske prijatelje, ki so nam pripravili pohodno, kulturno, sakralno, pevsko in srčno poslastico.

“V vsakdanjem hitenju si ne znamo vzeti časa zase, za soljudi, ne znamo se čuditi nad prekrasno naravo, ki nas obdaja. In vendar se jakobovi romarji trudimo, da se od časa do časa umaknemo na goro, na bolj ali manj samotne jakobove poti. Za nas so jakobove poti poleg vsega drugega tudi poti, kjer smo blizu našemu nebeškemu Očetu. Vendar tudi nam kot učencem naroča, naj se z močjo in vrednotami, ki smo si jih nabrali na poti, vrnemo v naš vsakdan, med prijatelje, sorodnike, sodelavce.” nas je v uvodu v mašo pozdravila Ana.

Mašo je za Metodija in pokojne jakobove romarje daroval g. Jožef Lipovšek. V pridigi je poudaril, da so pomembna vsa naša zemeljska romanja na posvečene  romarske kraje, najpomembnejša med njimi pa romanja v svoje srce,  k bratu in k nebeškemu Očetu. Da bi bil dan še bolj prazničen, smo imeli ob koncu maše  priložnost prejeti popolni odpustek. 

Po maši smo se podali k edini podružnični cerkvici župnije Koprivna – k  sv. Ani, ki nas je razveselila z drugim biserom romanja  – kipom črne Marije. Po legendi naj bi jo s seboj domov prinesli romarji iz romanja v Kompostelo.   

“Koroški člani so nam pokazali lepote koroške Koprivne, pokrajine čudovitih biserov. Poskrbeli so za naše telesno in duhovno okrepčilo, za kar smo jim neizmerno hvaležni. Vrednote prijateljstva, sprejemanja, povezovanja, odpuščanja in hvaležnosti naj nas še naprej vodijo po romarskih poteh.” je bila navdušena romarka Irena F.

ROMALI SMO PO DOLENJSKI JAKOBOVI POTI OD SLOVENSKE VASI DO LJUBLJANE

Iz Ljubjane se je na začetek poti v Slovensko vas z mini busom pripeljalo 12 romarjev. Po obveznem skupinskem fotografiranju smo se podali na pot v lepem sončnem dnevu. Zbrani pohodniki smo zastopali skoraj celotno našo državico. V začetku prvega dne se je že malo zatikalo, kako je komu ime a kmalu smo tudi to osvojili. Pot je vodila kot ponavadi malo gor, pa malo dol, tudi ravnice je bilo kar nekaj. Občudovali smo lepote naše Slovenije in pridno smo v dnevnik poti dodajali odtise štempiljk Jakobove poti, v svoja srca vpijali lepote domovine in medčloveških odnosov. Med potjo so nas večkrat presenetili prijatelji Jakobove poti s prigrizki in pijačo. Privoščili smo si počitek in prav lep klepet. Na poti je bilo malo dežja za blagoslov, več je bilo neprijetnih visokih temperatur. Kar prehitro je minilo pet-dnevno romanje in glej ga, kar naenkrat se je pred nami pokazala cerkev sv. Jakoba v Ljubljani. Sledila je obvezna fotka, veseli smo bili, da nam je uspelo prehoditi 154 kilometrov poti. Na koncu smo se poslovili in se dogovorili, da pot v septembru nadaljujemo do Trsta. Pomahali smo si v slovo in odhiteli vsak na svojo stran proti domu.

Stanislav Rožman