Oče Bojan in sin Žiga na Šentjakobski poti

Z očetom sva prehodila Jakobovo pot. 22. junija 2021 sva se odpravila na dolenjsko vejo in jo prehodila v celoti. Sedaj, septembra, pa sva se odpravila še na primorsko vejo in jo končala v sredo, 22. septembra 2021.

Pot je lepa, predvsem pa pokrajina, v kateri živimo. Obilo zelenja, rastlinja in gozdov, kjer si človek spočije um.

Lepi spomini, lepa pustolovščina ob iskanju rumenih školjk ali puščic, ki kažejo smer, in ljudje, ki prijazno nudijo pijačo. Pot je bila na trenutke ob žgočem soncu zelo naporna, a vredna vsakega koraka, vsake kapljice znoja.

Ko si ‘opomoreva’, se morda odpraviva še na Gorenjsko ali Ogrsko pot, a to naj še počaka.

Žiga

K sv. Jakobu v Padež in na Nebeško goro – 25. september

Prelepa jesenska sobota nas je zvabila na romanje v Zasavje. Najprej smo obiskali cerkev sv. Jakoba v Padežu, mali urejeni vasici sredi zasavskih hribov. Maloštevilni prebivalci lepo skrbijo za vas, znani pa so tudi po uspešnih gasilcih, ki se redno udeležujejo državnih tekmovanj in osvajajo priznanja. Cerkev in kraj sta nam predstavila domačina, ki sta nas najprej sprejela s tekočo dobrodošlico.  Mala romanska cerkev z lesenimi oltarji je skromno domačna. Pred odhodom smo pozobali grozdje, ki je dozorelo  na Marjotovi domačiji z blagoslovom sv. Jakoba iz Skrilj v Vipavski dolini.

Pr Čop v Podkumu smo si privoščili poživilo v tekoči obliki, gospodar pa nas je presenetil z ocvirkovo in česnovo pogačo. Na poti proti cerkvi sv. Uršule v Borovaku smo se ogreli, si ogledali cerkev, zmolili za svetniške kandidate in vse Urše in Urške, ki spremljajo naše življenjske poti. Pot smo nadaljevali po pobočju Kuma skozi Mali Kum do mežnarije pod cerkvijo sv. Marije na Ključevici, kjer smo si privoščili opoldansko okrepčilo  in počitek. Jesensko sonce nas je božalo in grelo, drevesne sence pa blažile in hladile.

Nebeška gora, najvišji vrh občine Radeče, v katero smo iz Zagorske maloprej dospeli,  nas je presenetila z zvonom želja in prijetno senco. Dnevni cilj je bil dosežen, a potrebno je bilo priti v dolino. Čez Čmerno (krasi ga rahlo razgibano polje sredi strmih bregov ) smo se spustili v Zagrad v dolini Sopote. Dolino odlikuje kratka a dobro vodnata reka Sopota, ki na 18 km premaga 550 m višinske razlike. To je bila nekdaj dolina mlinov, žag in kovačij. Nanje spominja še en delujoči mlin,  tudi slapovi na reki in pritokih.  Jeseni dolino obarva rdeči ruj, spomladi se odene v vonjave dišečega volčina.

V načrtu smo imeli še ogled slapu v dolini Sopote, a Barbara P. Š. nas je povabila na svoj rodni dom, ki je na poti iz doline Sopote navzgor v nasprotni breg, proti  Svibnu, na kmetijo Podlesnik, kjer gospodari njen brat s svojo družino in kjer svojo jesen življenja preživlja tudi njena mama. Odprl se nam je prelep pogled na Svibno, na ruševine Ostrovrharjevega gradu.  V popoldanskem soncu smo na nasprotnem bregu lahko še enkrat od daleč  spremljali pot, ki nas je navduševala ves dan.   In ne nazadnje, z velikim veseljem bi si še dolgo časa ogledovali sodobno živinorejsko kmetijo krav molznic, kjer čutiš, da so doma dobrosrčni ljudje in kjer imajo radi  živali, če ne bi bilo treba domov.

Med nami so se znova pletle nove  in odstirale neznane vezi. Ugotavljali smo, da smo povezani na neslutene načine, da imamo skupne znance in prijatelje, da nas vežejo korenine, ki  kljubujejo času in  ki žlahtijo medsebojno povezanost. Ostaja želja, da se še kdaj vrnemo.

Hvala Bogu in sv. Jakobu za prelep dan, za romanje, ki navdušuje in navdihuje, za dobre ljudi, zaradi katerih nam je lepo, še posebej za vodnika Mira, družino Podlesnik in domačine v Padežu.

Eva Č.

Romali smo iz Ljubljane v Trst – od 16.- 19. septembra

Vremenska napoved za naše štiridnevno romanje ni bila obetavna. Napovedano je bilo deževje, zato je bilo kar veliko odpovedi. Pravi romarji ne gledamo na vreme saj vemo, da ni slabega vremena ampak samo slaba oprema.

Po osmi uri smo kar hitro krenili od sv. Jakoba v Ljubljani v oddaljeni Trst.  Hitro smo se spoznali med seboj, ni nas bilo dosti, nekateri so se ustrašili vremenske napovedi, drugi so bili kako drugače zadržani. Nekateri smo se poznali iz prejšnjih romanj. Pot nas je prvi dan vodila bolj po ravnini Ljubljanskega barja. Pred Blatno Brezovico so nas poškropile prve dežne kaplje. Priča smo bili izjemno redkemu doživetju. V Blatni Brezovici smo se sv. Jakobu zahvalili, da nas je varno pripeljal do tja in prosili njegovega varstva še za naprej. Pred Sinjo Gorico se je, na naše veliko presenečenje, proti nam priplazila albin kača vste gož. Kaj takšnega vidiš zelo redko. Kaj kmalu smo prispeli v Vrhniko kjer nas je pričakal Bojan Jesenovec, nas popeljal do njegovega zavetišča (albergo) za romarje. Ogledali smo si prijetne prostore, Bojan pa nam je na harmoniko zaigral nekaj veselih viž.

Naslednji postanek je bil pri Starem Malnu.  Obiskovalcev ni bilo, dež je naredil svoje, a za nas je bilo veselje, saj smo v našo knjižico odtisnili novi žig Jakobove poti. Čez čas smo prispeli v Logatec in se namestili v Župnjiskem domu. Odzvali smo se povabilu Zdenka in Dolores Jakop. Čas je kaj hitro tekel, neradi smo se poslovili, saj romarska ura in čas za počitek zahtevata svoje. Hvala obema za prijetno kramljanje in pogostitev.

Zjutraj je deževalo, a potrebno je romati naprej. Zaradi dežja smo se odločili za variantno pot čez Grčarevec na Planinsko Goro. Pot je bila deloma precej strma tako, da smo pošteno prezračili svoja pljuča. Požirek pijače je bil koristen in že se je v daljavi prikazal Nanos. Joj, kaj do tja je potrebno še danes priti je bilo slišati. Pot smo nadaljevali skozi vas Strmca do Studenega. Še ena Jakobova cerkev, še en žig Jakobove poti za nagrado. Veseli obojega smo zakorakali proti  Predjami. Žig je bil skrit za cerkvijo Žalostne Matere Božje. Bojan, naš vodnik,  je uredil vse za prenočišče.

Naslednje jutro smo zadnji pogled namenili gradu Erazma Predjamskega in hiteli v smeri proti Nanosu. Kar naenkrat smo nekateri mislili, da smo v Španiji, saj nam je na pašniku poziral čisto črn bikec. Mal gor malo dol pa smo dospeli v Strane. Prijazna domačina sta nam ponudila kavo in “veselo” vodo. Andreja in Mirjana sta uživali ob lepem mucu in prijaznem kužku.  Ob cerkvi smo občudovali eno najstarejših tis v Sloveniji in ploščo s posvetilom, kakšen naj bo romar.

Veliko Ubeljsko ponuja v ogled veliko cerkev, nas pa je pot naprej vodila po pobočju Nanosa proti Podnanosu. Sledil je ogled cerkve, ki je izredno “bogata” in polnjenje zalog vode v bližnjem lokalu. Malo naprej v Podragi sta nas pričakali Ivica in Jožica, ki sta priskrbeli hrano in pijačo.

Posebej nas je presenetila Ivica, saj je za nas spekla pravo Jakobovo torto. Hmmm, kako dobra je bila.

Po počitku je sledila jutranja maša. V Štjaku nismo imeli sreče, da bi si lahko ogledali notranjost cerkve, zadovoljili smo se z novim žigom v romarski listini. Tudi v Avberju ni bilo sreče, cerkev je bila zaprta. Sledila je hoja mimo vinogradov. Vinska trta je bogato obrodila. V Tomaju smo od daleč občudovali cerkev. Kreplje imajo cerkev sv. Notburge, ki je nekaj posebnega. Ko smo kmalu  zagledali obvestilo “mejni pas”, smo se le nasmehnili. Na hribu nad nami je kraljevala cerkev Blažene Device Marije Vnebovzete v Repentabru. V pravem nalivu smo odtisnili še žig Jakobove poti.

Še malo smo si dajali poguma in že smo se znašli v Trstu pred cerkvijo sv. Jakoba. Bila je maša, ki se je nismo udeležili, saj je bilo potrebno odhiteti domov. Samo še spominske fotke smo naredili.

Za konec lahko napišem samo še, da nikoli ni preveč lepih besed, dobrih ljudi, širokih nasmehov in toplih objemov.

In kam bomo šli naslednjič je bilo vprašanje? Ne povem, naj ostane skrivnost.

Stanislav Rožman

Letošnje tretje šmarno romanje – k Mariji Pribežališče grešnikov na Planinsko goro

Zadnje v nizu društvenih šmarnih romanj (po Kredarici v avgustu  in Sv. Višarjah v septembru) je vodilo do cerkve Marije Pribežališče grešnikov na Planinski gori nad Planino pri Rakeku. Jutro prelepe jesenske nedelje je obetalo lep dan, od Boga poslan. Iz rahle meglice pred cerkvijo sv. Marjete  smo se po kratki molitvi mimo ruševin cerkve sv. Duha  povzpeli na goro k Mariji. Ne vsi skupaj, a povezani v duhu. Tako je veselje ob snidenju pri Mariji še toliko večje. Nekateri sem zahajamo že desetletja, drugi se nam pridružijo občasno, zadnjih sedem  let pa se k njej poromamo tudi člani društva. Zlatomašnik P. Tomaž Podobnik nam je v pridigi na srce potrkal s  prošnjo, naj v svoja življenja vtkemo nesebično dobroto po Marijinem zgledu za lepši in duhovno bogatejši svet.

Po maši in kratkem druženju smo se razšli vsak na svojo stran. Polovica  romarjev  jo je mahnila proti sv. Jakobu v Studenem. Ravno v času, ko so se v Strmici pripravljali na blagoslovitev kapelice po opravljenih obnovitvenih delih, so se pri blagoslovu znašli tudi Jakobovi romarji.  Gostoljubni domačini so jih povabili na druženje ob jedači in pijači. Pri sv. Jakobu v Studenem so se na koncu zahvalili za prejete milosti.

Eva č.

PREHODILI SMO GORENJSKO JAKOBOVO POT od 1. do 5. septembra 2021

Zgodaj zjutraj, za tiste, ki ne prihajajo iz Ljubljane, smo se zbrali pri svetem Jakobu v Stanežičah. Vodnik Matjaž ni mogel skriti začudenja, da so se zbrali samo moški, vendar nas je hitro prepričal, da se bo to kmalu spremenilo in da bomo dobili tudi žensko družbo. Prvi koraki, prve besede so potekale v spoznavanju. In preden smo spoznali eden drugega smo že bili pri svetem Jakobu na Petelincu. V cerkvi smo slišali vrhunsko Zdenkino igranje na orglice. Ave Marijo bi poslušali še in še. Ob zaužitih napitkih in sladkih dobrotah Zdenke in Lojzeta smo nadaljevali pot. Sveta Katarina nas je pričakala zaprta, zato pa je bil sv. Jakob že v sijaju sonca in je kot vedno izžareval lepoto, da ti kar zastane dih. Na vrhu pa tako lep razgled naokoli, da lahko samo izgovoriš – kako krasna si naša domovina. Občudovanje je prekinilo znano “gremo naprej”! Se dvakrat obrneš, pa dva koraka naprej in že si v Škofji Loki. Posedli smo pod lipo kot so nekoč to počeli vaški veljaki; naši komentarji so potekali kar naprej. In zgodilo se je, kar je bilo napovedano – dobili smo žensko družbo. Skupaj smo jo mahnili skozi gozd, čez travnik do Hiše kruha – Uršulinskega samostana. Večerjica, tuš in postelja, kako se je vse prileglo.

Zjutraj smo pot nadaljevali do Crngroba, kjer smo bili deležni bogate razlage o zgodovini cerkve in ogleda le-te. Polni vtisov smo zagrizli v hrib proti Planici, kjer je bilo dobrodošlo počivališče z vodo. Malo smo skočili »izven plana« in obiskali sv. Jakoba v Podbrezju, odtisnili žig v credencial in že hiteli v Ljubno k cerkvi sv. Marije. Gospod župnik nam je podal tako krasno razlago, da smo ga poslušali z odprtimi usti. Vendar je bilo potrebno nadaljevati  proti Brezjam. Udeležili smo se večerne maše in se spomnili: “Bodimo mi tisti kristjani, ki drugim kažemo, kako molimo. Zaradi molitve rožnega venca postajamo boljši, v naših srcih ni prostora za slabo.” V romarskem domu nas je sprejel slovenski Venezuelski par, ki je poskrbel za vse, kar smo potrebovali.

Ne prezgodaj, ne prepozno smo krenili dalje proti Radovljici. V tem kulturnem spomeniku smo bili deležni pozornosti, lepe razlage in odnesli v srcu nekaj novega znanja naprej proti Ribnem. Nekje na sredi poti smo bili deležni gostoljubja Bernarde in Matevža, hvala jima za to gostoljublje. Tudi v Ribnem nismo imeli sreče, cerkev sv. Jakoba je bila zaprta, a v credencial je priromal nov Jakobov žig. Kaj napisati o Bledu, biseru naše domovine, saj je že bilo vse napisano. Vedno, ko ga obiščeš, te razveseli s svojo lepoto. Le to bom dodal, da nam je nudil Marijin dom na Bledu nočitev in hrano. Vse je bilo super.

Pred nami je bila najdaljša etapa, vse do Rateč. Še sreča, da nam je bilo vreme naklonjeno. Preko Zg. Gorij, skozi dolino Radovne do Mojstrane in nato po strari železniški progi, sedaj kolesarski poti, skozi Gozd Martuljek in Kranjsko Goro. V Rateče smo prispeli že kar izmučeni. V gostišču Uh je bila pot poplačana z odlično večerjo in prenočiščem.

Prav nič milosten ni bil naš vodnik, saj nas je vrgel iz postelj še preden je zapel prvi petelin. Vendar smo to vsi brez besed upoštevali in odšli mimo bivše carinarnice na ozemlje Italije. Pot smo nadaljevali po železniški-kolesarski poti proti Trbižu do Žabnic-Comporosso. Potem so z Božjo pomočjo zagrizli v hrib proti vrhu 1.790 metrov visokih svetih Višarij. Ko prideš na vrh in vidiš vas, ti ogreje srce in rečeš – to so nebesa. Sveta maša je bila kot vedno v treh jezikih, kar je posebnost sv. Višarij. Okrepčilo v hrani in pijači se je prileglo kot nagrada za večdnevno romanje, ki se je tukaj končalo.

Za konec bi dodal le še to, kar sem nekje prebral: “Vsak človek ima svojo pot. In vsaka pot ima svoj pomen. Zato si moramo na svojih poteh vzeti čas, se ustaviti in pogledati, v katero smer nas peljejo. Tudi naše življenje je le kratko potovanje proti večnosti.«

Stanislav Rožman