Vremenska napoved za naše štiridnevno romanje ni bila obetavna. Napovedano je bilo deževje, zato je bilo kar veliko odpovedi. Pravi romarji ne gledamo na vreme saj vemo, da ni slabega vremena ampak samo slaba oprema.
Po osmi uri smo kar hitro krenili od sv. Jakoba v Ljubljani v oddaljeni Trst. Hitro smo se spoznali med seboj, ni nas bilo dosti, nekateri so se ustrašili vremenske napovedi, drugi so bili kako drugače zadržani. Nekateri smo se poznali iz prejšnjih romanj. Pot nas je prvi dan vodila bolj po ravnini Ljubljanskega barja. Pred Blatno Brezovico so nas poškropile prve dežne kaplje. Priča smo bili izjemno redkemu doživetju. V Blatni Brezovici smo se sv. Jakobu zahvalili, da nas je varno pripeljal do tja in prosili njegovega varstva še za naprej. Pred Sinjo Gorico se je, na naše veliko presenečenje, proti nam priplazila albin kača vste gož. Kaj takšnega vidiš zelo redko. Kaj kmalu smo prispeli v Vrhniko kjer nas je pričakal Bojan Jesenovec, nas popeljal do njegovega zavetišča (albergo) za romarje. Ogledali smo si prijetne prostore, Bojan pa nam je na harmoniko zaigral nekaj veselih viž.
Naslednji postanek je bil pri Starem Malnu. Obiskovalcev ni bilo, dež je naredil svoje, a za nas je bilo veselje, saj smo v našo knjižico odtisnili novi žig Jakobove poti. Čez čas smo prispeli v Logatec in se namestili v Župnjiskem domu. Odzvali smo se povabilu Zdenka in Dolores Jakop. Čas je kaj hitro tekel, neradi smo se poslovili, saj romarska ura in čas za počitek zahtevata svoje. Hvala obema za prijetno kramljanje in pogostitev.
Zjutraj je deževalo, a potrebno je romati naprej. Zaradi dežja smo se odločili za variantno pot čez Grčarevec na Planinsko Goro. Pot je bila deloma precej strma tako, da smo pošteno prezračili svoja pljuča. Požirek pijače je bil koristen in že se je v daljavi prikazal Nanos. Joj, kaj do tja je potrebno še danes priti je bilo slišati. Pot smo nadaljevali skozi vas Strmca do Studenega. Še ena Jakobova cerkev, še en žig Jakobove poti za nagrado. Veseli obojega smo zakorakali proti Predjami. Žig je bil skrit za cerkvijo Žalostne Matere Božje. Bojan, naš vodnik, je uredil vse za prenočišče.
Naslednje jutro smo zadnji pogled namenili gradu Erazma Predjamskega in hiteli v smeri proti Nanosu. Kar naenkrat smo nekateri mislili, da smo v Španiji, saj nam je na pašniku poziral čisto črn bikec. Mal gor malo dol pa smo dospeli v Strane. Prijazna domačina sta nam ponudila kavo in “veselo” vodo. Andreja in Mirjana sta uživali ob lepem mucu in prijaznem kužku. Ob cerkvi smo občudovali eno najstarejših tis v Sloveniji in ploščo s posvetilom, kakšen naj bo romar.
Veliko Ubeljsko ponuja v ogled veliko cerkev, nas pa je pot naprej vodila po pobočju Nanosa proti Podnanosu. Sledil je ogled cerkve, ki je izredno “bogata” in polnjenje zalog vode v bližnjem lokalu. Malo naprej v Podragi sta nas pričakali Ivica in Jožica, ki sta priskrbeli hrano in pijačo.
Posebej nas je presenetila Ivica, saj je za nas spekla pravo Jakobovo torto. Hmmm, kako dobra je bila.
Po počitku je sledila jutranja maša. V Štjaku nismo imeli sreče, da bi si lahko ogledali notranjost cerkve, zadovoljili smo se z novim žigom v romarski listini. Tudi v Avberju ni bilo sreče, cerkev je bila zaprta. Sledila je hoja mimo vinogradov. Vinska trta je bogato obrodila. V Tomaju smo od daleč občudovali cerkev. Kreplje imajo cerkev sv. Notburge, ki je nekaj posebnega. Ko smo kmalu zagledali obvestilo “mejni pas”, smo se le nasmehnili. Na hribu nad nami je kraljevala cerkev Blažene Device Marije Vnebovzete v Repentabru. V pravem nalivu smo odtisnili še žig Jakobove poti.
Še malo smo si dajali poguma in že smo se znašli v Trstu pred cerkvijo sv. Jakoba. Bila je maša, ki se je nismo udeležili, saj je bilo potrebno odhiteti domov. Samo še spominske fotke smo naredili.
Za konec lahko napišem samo še, da nikoli ni preveč lepih besed, dobrih ljudi, širokih nasmehov in toplih objemov.
In kam bomo šli naslednjič je bilo vprašanje? Ne povem, naj ostane skrivnost.
Stanislav Rožman
