Pot sv. Jakoba v Sloveniji

Od sv. Jakoba v Skriljah do sv. Jakoba v Ozeljanu.

Na romarski pohod pod sončnim Čavnom nas je povabil Marijo Rovtar iz Skrilj, ki organizira to romanje že tradicionalno na drugo postno soboto.

Kmalu po sedmi uri smo se začeli zbirati okrog njihovega dvorca Favetti. Že na vhodu na dvorišče nas je pozdravila Jakobova školjka. Ob kavi, čaju, vinu, sladkih dobrotah in Jakobovi torti je mizo krasil tudi sv. Jakob.

Jutranjo romarsko sveto mašo smo imeli v cerkvi sv. Marjete Antiohijske v Skriljah, ki sta jo darovala domači duhovnik Miro Marinič in duhovni vodja Društva prijateljev poti sv. Jakoba, pater Miran Žvanut. Jakobove romarje iz Slovenije in Italije je duhovnik Miro na romarskem blagoslovu spomnil na prebrano Božjo besedo (5Mz 26, 16-19)….«da boš hodil po Njegovih poteh…..ter poslušal Njegov glas…«

Približno petinpetdest romarjev nas je šlo na pot. Kamnita pot nas je vodila mimo vinogradov do vasice Kamnje sredi katere stoji cerkev sv. Mihaela. V njeni neposredni bližini so nas domačimi pričakali s sladko dobrodošlico, kavo in drugimi napitki.

Nadaljevali smo do vasice Vrtovin, šli mimo lepo obnovljene vaške kapelice Matere Marije do arheološkega najdišča Sv. Pavel. Gozdna pot nas je nato pripeljala do vodnega stolpa pod skalno vzpetino, imenovana Školj sv. Pavla. To je naravna utrdba, kjer so iskali varno zatočišče prebivalci tega dela doline že od prazgodovine dalje. Vodni stolp je najvišja ohranjena rimska arhitektura v Sloveniji in združuje dve funkciji, prvo v povezavi z obrambo naselbine in drugo z zajetjem in hranjenjem vode. Visoki stolp je omogočal, da so se prebivalci lahko oskrbovali z vodo tudi med obleganjem sovražnikov.

Za vodnim stolpom se dviga strma pot na Školj, kjer stoji lepo obnovljena cerkev sv. Pavla. Tam nam je pater Miran Žvanut prebral Božjo besedo, spomnili smo se vseh domačih z molitvijo in tudi zapeli smo. Kot popotnica nam je bila misel, da je res Jezus Kristus za nas trpel in umrl na križu. A kako je morala trpeti njegova mati Marija? Mogoče je bilo to trpljenje še hujše?

Gozdna pot nas je peljala naprej do vasice Ravne in naprej do vznožja Vitovskega hriba (604 m). Kmalu smo pred sabo zagledali romarsko cerkev na Vitovljah, ki je posvečena Devici Mariji in sv. Duhu, tako imenovana Vitovska cerkev. Pri kapelici smo zagrizli v kolena in se strmo vzpenjali do kamnitega znamenja svete Lucije, ki je prastar romarski kraj, kot je zapisano na informacijski tabli ob znamenju. Sveta Lucija se nahaja v osrednjem naravnem svetišču v Vipavski dolini, katerega ožji del sta tudi Vitovska cerkev svete Marije in Vitovsko jezero.

Romarsko cerkev Sv. Marije in sv. Duha so postavili na skalnem osamelcu sredi pobočja na višini 605 metrov. Ob tej cerkvi, ki je v osnovi romanska, so odkrili več grobov iz časa naseljevanja Slovanov. Kraj ponuja čudovit razgled vse do Tržaškega zaliva in Dolomitov. Cerkev Marijinega vnebovzetja Vitovskega hriba je privabila prve prebivalce, ki so na njegovem vrhu postavili gradišče, že v davnini. Poznogotska cerkev je bila prvič omenjena v notarski listini leta 1361. V zgodovini je vedno nudila zatočišče domačinom, ki so se k Mariji zatekali. Iz časa turških vpadov so se ohranili ostanki taborskega obzidja z vhodnim stolpom.

Med drugo svetovno vojno, leta 1944, je bila cerkev razstreljena, vendar so krajani svojo navezanost na Marijo pokazali z obnovo, ki se je zaključila z blagoslovom 6. junija 1976.

Tu smo si privoščili daljši počitek za malico in molitev. Italijanski romarji pa so zapeli posebno romarsko pesem.

Romarska pot nas je vodila naprej v Šmihel, k svetemu Mihaelu. Glavni okras cerkve predstavljajo poznosrednjeveške poslikave v oltarnem prostoru in na ladijskem delu ter dva kamnita baročna oltarja, pri čemer je v tronu velikega oltarja še ohranjen poznosrednjeveški kip sv. Mihaela.

Sledil je spust v Ozeljan. Ob baročnem grajskem poslopju stoji cerkev sv. Jakoba iz leta 1870, zavetniku romarjev, ljudje so se mu priporočali za dobro letino in lepo vreme. V tlaku pred vhodnimi vrati vanjo pa je vgrajena Jakobova školjka.

Dan od Boga dan!

Irena Meglič

[Show slideshow]